- 07 Jun 2017, 07:49
#355054
Naj napišem nekaj o največjem madžarskem trail dogodku...
Naš UTVV se je pred časom povezal z Ultra trail Hungary in plod tega sodelovanja je bil tudi obisk njihove prireditve, katerega smo se udeležili Boštjan, Ana Marija, Ivi in jaz. V soboto dopoldan smo trije štartali iz »Doline«, na Vranskem pobrali še našega »favorita« in sredi popoldneva prispeli v Szentedre, staro mestece, 10km S od Budimpešte. Za morebitne prihodnje udeležence naj povem, da glede nastanitve nismo komplicirali – izbrali smo skromen kamp s hostlom (ni za »šminkerje««)
, 1'8km od štartno-ciljne cone in popoldan dvignili številke v stari šoli (med sanacijo), ki ne ravno prispeva k sicer pozitivnemu ambientu. Ivi se je nato v miru pripravil za 112km, ki so ga čakali od polnoči naprej, Ana Marija, Boštjan (29km) in jaz (54km) pa smo šli na ogled lepega mestnega jedra.
Z dobrimi željami se je Ivi zvečer podal na Ultro, ostali pa smo noč preživeli v horizontali. Zjutraj nas je razveselila novica, da se Ivan bori za stopničke, po zajtrku pa se odpravimo še mi. Bus za tekače na 30ki, ki štarta v 18km oddaljenem Visegradu smo nekaj časa iskali, Boštjan je bil hitro ogret, saj je nekaj teka proti avtobusu, v kombinaciji z naraščajočo vročino (napoved je bila 31 stopinj) bilo dovolj, da je iz čela začelo »puščati«. Sam sem šel proti štartu 50ke (katero bom tudi opisal), kjer smo vsi iskali delce sence, ki so jih ponujali postavljeni objekti. Donava zraven štartnega prostora in korzo, takrat že poln ljudi, sta asociirala na obmorske kraje, ob 10h pa smo namesto v vodo zleteli proti prašnim kolovozom izven mesta. Prvi kilometri so bili ravninski, z blagimi vzponi, ki pa so se postopoma večali. Po 20 minutah je iz mene »lilo«, zato sem precej razmišljal o taktiki hidracije (s seboj sem imel 1'5l kapacitete)
, hlepeče smo iskali intervale sence, ki so se začeli po 45minutah. Na srečo so se bližali gozdovi Ogrske, kjer so se širše poti spremenile v lepe stezice, kmalu pa ponudile tudi prvi strm spust, kjer sem se prebil v prvo šesterico. Tek po gozdu je bil prijeten, ponujal je tudi ravne odseke, nekoliko skopa je bila označitev, saj sem kljub popolni koncentraciji parkrat šel za par metrov mimo odcepov, dokaj visok ritem teka je namreč onemogočal 100% predvidevanje poti. Kmalu po prvi okrepčevalnici smo začeli prehitevati »stotaše«, vsakemu sem namenil vzpodbudno besedo, spodbujal sem jih malo po angleško, malo po »wajdowsko«, se mi je zdelo, da sta večini oba »jezika« enako eksotična. Pot je vijugala skozi senčne gozdove, po dolini nekega potoka, poti so bile lepe, mehke, bilo je obdobje čistega užitka. Tekli smo mimo piknik prostorov, kjer sem imel občutek, da je pol Budimpešte iskalo primeren kotiček za »roštiljado«. Druga postaja Visegrad je prišla hitro, prostovoljci, kot povsod, zelo prijazni, tu se nam je priključila 30ka, ki je štartala ob 11h, bližali pa smo se polovici poti. Sledil je precej strm vzpon (ob poti so stala obeležja križevega potu), ki sem ga večinoma pretekel, kar me je vrglo na tretje mesto, vročina pa je grozila, da bo tekma še naporna. Na neki turistični točki smo prešli na asfaltni vzpon, kjer je bilo potrebno spet malo iskati označbe, saj so bile redke, še tistih nekaj pa so zakrivale gruče turistov iz Daljnega Vzhoda, ki jim je naš trail dal dodatne motive za fotografiranje. Sledil je del trase na višini okrog 500m, gor in dol, na tretji postaji pa je bila pot speljana tako, da smo nekaj minut tekli po isti poti in se srečevali. Tekma je bila zanimiva, med 2. in 6. mestom smo bili štirje v nekaj minutah. Na okrepčevalnici so ponujali led, ki sem si ga dal tudi v bidone, vedel sem da me čaka najdaljša etapa brez okrepčevalnice, zato sem »investiral« in se s prepolnim želodcem nebu zahvaljeval, da je še nekaj položnih klancev pred hitrim, serpentinastim spustom. Trasa je nato ponudila pravo 200m vertikalo (podobno čavenski strmini), kjer bi palice prišle zelo prav, spet spust in nato tekaški vzpon, ki postopoma postaja pohodniški , tu preidem na drugo mesto in na vrhu zadnjega vzpona zletim proti zadnji postaji. Trail te tukaj prisili v zelo hiter tempo tek, na nekaterih mestih skoraj šprint, naenkrat pred seboj zagledam sotekača, ki sem ga že v prvem delu pustil za sabo in me sigurno ni prehitel. Od kje se je vzel? Pravi, da sem zgrešil, da je šel po oznakah itd.. Prehitim ga z mešanico jeze (nase) in razočaranj 
a, na zadnji postaji sprašujem kateri sem – nihče nima pojma, saj je tu velika frekvenca tekačev 30ke in ne sledijo rezutatom. Zadnjih 7 km je precej asfalta, blagi spusti in ravnine zahtevajo hiter tek, ob prihodu v mesto atmosfera raste, na finišu je vzdušje super, le uvrstitev me še zanima, saj mi ura kaže točno razdaljo. Po nekaj minutah čakanja v cilju izvem, da sem drugi (sotekač, ki je prispel kot tretji je «prišparal« 3 ali 4km, zato je bil kasneje DSQ). Vesel uspeha izvem za odlične uvrstitve mojih prijateljev: Ivi 3. absolutno na »kraljevski«, Boštjan pa 32. moški, na svojem prvem trailu. Kapo dol obema! Dobro smo zastopali naše barve!
Generalno ocenjujem prireditev za solidno organizirano, 700 tekačev je lepa številka, označbe bi, za moj okus, moral biti malo bolj markantne (predvsem na križiščih), okrepčevalnice super, vzdušje tudi; sicer pa razmeroma raznolika pokrajina (pred tekmo tega ne bi rekel), z mehkimi potmi, lepimi gozdovi in zanimivim reliefom. O skromnih nagradah ne bom razglabljal, ker ne laufamo zaradi njih, kategorij pa ni (kot na Istri). Glede težavnosti pa bom citiral Ivija: »Zaradi malo višincev je tekma precej težka, ker so klanci položni in je tempo hiter, zato sem popolnoma razbit.«
Več na: http://ultratrail.hu/en/
fotke: https://www.facebook.com/UltraTrailHungary/?fref=ts
https://www.facebook.com/100utvv/?fref=ts
Naš UTVV se je pred časom povezal z Ultra trail Hungary in plod tega sodelovanja je bil tudi obisk njihove prireditve, katerega smo se udeležili Boštjan, Ana Marija, Ivi in jaz. V soboto dopoldan smo trije štartali iz »Doline«, na Vranskem pobrali še našega »favorita« in sredi popoldneva prispeli v Szentedre, staro mestece, 10km S od Budimpešte. Za morebitne prihodnje udeležence naj povem, da glede nastanitve nismo komplicirali – izbrali smo skromen kamp s hostlom (ni za »šminkerje««)
, 1'8km od štartno-ciljne cone in popoldan dvignili številke v stari šoli (med sanacijo), ki ne ravno prispeva k sicer pozitivnemu ambientu. Ivi se je nato v miru pripravil za 112km, ki so ga čakali od polnoči naprej, Ana Marija, Boštjan (29km) in jaz (54km) pa smo šli na ogled lepega mestnega jedra. Z dobrimi željami se je Ivi zvečer podal na Ultro, ostali pa smo noč preživeli v horizontali. Zjutraj nas je razveselila novica, da se Ivan bori za stopničke, po zajtrku pa se odpravimo še mi. Bus za tekače na 30ki, ki štarta v 18km oddaljenem Visegradu smo nekaj časa iskali, Boštjan je bil hitro ogret, saj je nekaj teka proti avtobusu, v kombinaciji z naraščajočo vročino (napoved je bila 31 stopinj) bilo dovolj, da je iz čela začelo »puščati«. Sam sem šel proti štartu 50ke (katero bom tudi opisal), kjer smo vsi iskali delce sence, ki so jih ponujali postavljeni objekti. Donava zraven štartnega prostora in korzo, takrat že poln ljudi, sta asociirala na obmorske kraje, ob 10h pa smo namesto v vodo zleteli proti prašnim kolovozom izven mesta. Prvi kilometri so bili ravninski, z blagimi vzponi, ki pa so se postopoma večali. Po 20 minutah je iz mene »lilo«, zato sem precej razmišljal o taktiki hidracije (s seboj sem imel 1'5l kapacitete)
, hlepeče smo iskali intervale sence, ki so se začeli po 45minutah. Na srečo so se bližali gozdovi Ogrske, kjer so se širše poti spremenile v lepe stezice, kmalu pa ponudile tudi prvi strm spust, kjer sem se prebil v prvo šesterico. Tek po gozdu je bil prijeten, ponujal je tudi ravne odseke, nekoliko skopa je bila označitev, saj sem kljub popolni koncentraciji parkrat šel za par metrov mimo odcepov, dokaj visok ritem teka je namreč onemogočal 100% predvidevanje poti. Kmalu po prvi okrepčevalnici smo začeli prehitevati »stotaše«, vsakemu sem namenil vzpodbudno besedo, spodbujal sem jih malo po angleško, malo po »wajdowsko«, se mi je zdelo, da sta večini oba »jezika« enako eksotična. Pot je vijugala skozi senčne gozdove, po dolini nekega potoka, poti so bile lepe, mehke, bilo je obdobje čistega užitka. Tekli smo mimo piknik prostorov, kjer sem imel občutek, da je pol Budimpešte iskalo primeren kotiček za »roštiljado«. Druga postaja Visegrad je prišla hitro, prostovoljci, kot povsod, zelo prijazni, tu se nam je priključila 30ka, ki je štartala ob 11h, bližali pa smo se polovici poti. Sledil je precej strm vzpon (ob poti so stala obeležja križevega potu), ki sem ga večinoma pretekel, kar me je vrglo na tretje mesto, vročina pa je grozila, da bo tekma še naporna. Na neki turistični točki smo prešli na asfaltni vzpon, kjer je bilo potrebno spet malo iskati označbe, saj so bile redke, še tistih nekaj pa so zakrivale gruče turistov iz Daljnega Vzhoda, ki jim je naš trail dal dodatne motive za fotografiranje. Sledil je del trase na višini okrog 500m, gor in dol, na tretji postaji pa je bila pot speljana tako, da smo nekaj minut tekli po isti poti in se srečevali. Tekma je bila zanimiva, med 2. in 6. mestom smo bili štirje v nekaj minutah. Na okrepčevalnici so ponujali led, ki sem si ga dal tudi v bidone, vedel sem da me čaka najdaljša etapa brez okrepčevalnice, zato sem »investiral« in se s prepolnim želodcem nebu zahvaljeval, da je še nekaj položnih klancev pred hitrim, serpentinastim spustom. Trasa je nato ponudila pravo 200m vertikalo (podobno čavenski strmini), kjer bi palice prišle zelo prav, spet spust in nato tekaški vzpon, ki postopoma postaja pohodniški , tu preidem na drugo mesto in na vrhu zadnjega vzpona zletim proti zadnji postaji. Trail te tukaj prisili v zelo hiter tempo tek, na nekaterih mestih skoraj šprint, naenkrat pred seboj zagledam sotekača, ki sem ga že v prvem delu pustil za sabo in me sigurno ni prehitel. Od kje se je vzel? Pravi, da sem zgrešil, da je šel po oznakah itd.. Prehitim ga z mešanico jeze (nase) in razočaranj a, na zadnji postaji sprašujem kateri sem – nihče nima pojma, saj je tu velika frekvenca tekačev 30ke in ne sledijo rezutatom. Zadnjih 7 km je precej asfalta, blagi spusti in ravnine zahtevajo hiter tek, ob prihodu v mesto atmosfera raste, na finišu je vzdušje super, le uvrstitev me še zanima, saj mi ura kaže točno razdaljo. Po nekaj minutah čakanja v cilju izvem, da sem drugi (sotekač, ki je prispel kot tretji je «prišparal« 3 ali 4km, zato je bil kasneje DSQ). Vesel uspeha izvem za odlične uvrstitve mojih prijateljev: Ivi 3. absolutno na »kraljevski«, Boštjan pa 32. moški, na svojem prvem trailu. Kapo dol obema! Dobro smo zastopali naše barve!Generalno ocenjujem prireditev za solidno organizirano, 700 tekačev je lepa številka, označbe bi, za moj okus, moral biti malo bolj markantne (predvsem na križiščih), okrepčevalnice super, vzdušje tudi; sicer pa razmeroma raznolika pokrajina (pred tekmo tega ne bi rekel), z mehkimi potmi, lepimi gozdovi in zanimivim reliefom. O skromnih nagradah ne bom razglabljal, ker ne laufamo zaradi njih, kategorij pa ni (kot na Istri). Glede težavnosti pa bom citiral Ivija: »Zaradi malo višincev je tekma precej težka, ker so klanci položni in je tempo hiter, zato sem popolnoma razbit.«
Več na: http://ultratrail.hu/en/
fotke: https://www.facebook.com/UltraTrailHungary/?fref=ts
https://www.facebook.com/100utvv/?fref=ts
