- 28 Maj 2005, 20:00
#41373
hoj,
poročilo s polirona v Gradcu bom kar tu začel. saj so, poleg drugega matranja, dekleta in fantje tudi tekli, ne
najprej Piin SMS:
Graški poliron je bil v rekreacijskem centru Schwarzlsee na jugu Gradca. Čestitke vsem, ki so v tej vročini zmogli vse napore! ja, gornji časi so v urah
Bravo Pia in Matjaž!!!
še povezavi:
uradna stran
uradni rezultati (pri državi izberite Slovenijo in kliknite na 'Abfrage ...'
poročilo s polirona v Gradcu bom kar tu začel. saj so, poleg drugega matranja, dekleta in fantje tudi tekli, ne
najprej Piin SMS:
Pia napisal/-a:Miha Tesar 5.20, Grega Trošt 2, v kat., 4.47, Štabuc Roman 4.52, Škrlep 4.45, Mijovič 4.50, Vrhunc 5.28, jaz 6.00 - crknla v teku. Obleka odlična , proga težja kot lani - plavanja 2.600, kolo 760m vzpona. Pijemo pivo in vas lepo pozdravljamo!
Graški poliron je bil v rekreacijskem centru Schwarzlsee na jugu Gradca. Čestitke vsem, ki so v tej vročini zmogli vse napore! ja, gornji časi so v urah
Bravo Pia in Matjaž!!!
še povezavi:
uradna stran
uradni rezultati (pri državi izberite Slovenijo in kliknite na 'Abfrage ...'
Prvi šok je bilo že dejstvo, da sem plaval v družbi treh profi plavalk. Tršica Tadeja je bila zelo stroga in je z burnimi komentarji spremljala vsak moj gib v vodi. Pia in Nataša sta bili vedno daleč spredaj, jaz sem pa v glavnem nekaj mahal po vodi in lovil sapo. Prvi mesec so me kolegice v glavnem učile prvin dihanja, tako da sem se na momente počutil kot kakšna nosečnica. Vedno znova sem slišal: DIHAJ, DIHAJ, DIHAJ, jest pa sem si po svoje mislil »sam da ne bom izdahnu in to tuki med temi ženskami« 
. No, ko sem že nekako obvladal osnove dihanja in izdihavanja nam je tršica naložila razne vaje. Tako smo se šli: roka roko čaka, kravl drsenje, dlan, palec, kravl dihanje na tri in podobne igrice, jest sem pa vmes moral za kazen spet dihat - da sem bolj precizen, vadit izdihe. Kakor koli že, ta trening se je obrestoval, čeprav je v začetku zgledalo bolj klavrno. Vse skupaj je bilo podobno boju za preživetje nad vodno gladino. Ampak, punce niso zgubile potrpljenja z menoj in nekako sem splaval. Morda bi zadostovalo za bronastega delfinčka. Vse skupaj je prišlo že tako daleč, da sem občasno na račun plavanja ali kolesarjenja izpustil kakšen tekaški trening, dvakrat pa sem se namesto na tekaško tekmo podal na duatlon. To je bilo zame še pred pol leta nesprejemljivo. Res pa je, da sem zaradi operacije in saniranja poškodbe moral tekaški trening preusmeriti na kakšno drugo športno disciplino.
, pivo pa sem praktično opustil.
. Plavali smo dva kroga, naše orientirne točke pa so bile rumene boje okoli katerih je bilo treba obračati. Ženske so štartale nekaj minut za nami, vendar so me že ob koncu prvega kroga začele prehitevati. V primerjavi z ostalimi sem plaval dokaj počasi, vendar brez večjih problemov. Približno 500 m pred ciljem mi je postalo slabo. Imel sem podoben občutek kot pri morski bolezni. Nekako sem le uspel priplavati do cilja. Na obali je bil položen tepih, po katerem smo tekli do koles. Že bežen pogled po menjalnem prostoru mi je povedal, da sem med zadnjimi prilezel iz vode, saj je bilo na stojalih le še par koles. Tu sem se preoblekel in si nadel kolesarsko opremo. Organizator mi je, ne vem zakaj, lepo zložene copate in čevlje ter žlico za obuvanje vrgel v košaro tako, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem našel pravi kos opreme. Preden sem pograbil svoje kolo, sem moral še odtočit in to kar na trati v menjalnem prostoru. Ne vem kaj so si o tem mislili gledalci, ki so stali okoli tega ograjenega prostora 
apak, klicu narave se nisem mogel upreti. Bolje, da sem to opravil takoj, kot pa kasneje na biciklu. Na prvi menjavi sem se tako obiral, da sem porabil več kot 5 minut, kar je bila v primerjavi z ostalimi tekmovalci ogromna izguba časa. Ko sem zapuščal menjalni prostor je bila ob svojem kolesu že tudi Pia in vedel sem, da mi bo kmalu dihala za ovratnik.
. Nekako sem se skobacal izpod kolesa in poskušal kar najhitreje nadaljevati. To pa ni bilo prav enostavno, saj sem bil že na strmini. Po nekajkratnih poizkusih sem le uspel zapeti oba čevlja v avtomate in nadaljevati. Sredi klanca pa ponovno šok. Na ozki vijugasti vaški cesti me je dohitel ogromen traktor z obračalnikom sena, ki me je dobesedno izrinil s ceste. Ni mi preostalo drugega, kot da se mu umaknem in sestopim s kolesa. Po vseh pripetljajih sem le prilezel na vrh klanaca in potem odpeljal še preostalih 25 km. Med tri urnim kolesarjenjem sem porabil za pitje in polivanje skoraj 4 litre vode. Tri litre sem imel na kolesu (uporabil sem tudi dvojni nosilec bidonov za sedežem), dve plastenki pa sem vzel na okrepčevalnih postajah. Za pitje je bila uporabna le voda v bidonih,, ki sem ju predhodno zmrznil. V tem času sem pojedel tudi dva gela in dve energetski ploščici. V cilju je bil moj zaostanek na kolesu rez gromozanski, da ne rečem kar žalosten 
.
) jaz pa sem s tem uspel ohraniti vsaj malo svežine za naslednje kilometre. Na polovici proge sem pojedel še en gel. Okrepčevalne postaje so bile postavljene na vsakih 2,5 km. Tu sem se vedno ustavil ter spil kozarec vode, z drugim pa sem se polil. Ti postanki so močno vplivali na tempo mojega teka, obenem pa so mi omogočili, da sem prišel do cilja. Četrti krog sem odtekel približno tako hitro kot tretjega in po prihodu v cilj sem bil res vesel, da sem končal tekmo v takšni peklenski vročini.
Nekaj minut po prihodu v cilj me je obšla rahla slabost. Sam pri sebi sem si rekel, Matjaž zdej je pa čas, da čim prej nadoknadiš izgubljene elektrolite. Odracal sem do avta in si pripravil raztopino iz Nelita, ki ima sicer ogaben okus, je pa idealno sredstvo za hitro nadomestitev izgubljene tekočine. Bil sem tako utrujen, da sem namesto vase, tekočino polil po avtu. Zbral sem še toliko moči, da sem v bidon stresel še dve vrečki Nelita, nato pa, kot da bi mi odrezalo noge. Kar vsedel sem se ob avtu. Toneta, ki je stal blizu mene, sem prosil, da mi pomaga priti do vode. Pobral me je in me podpiral, da sva prišla do pipe z vodo. A glej ga zlomka. Namesto, da bi samo natočil vodo, je najprej spral bidon. Pa je šla po zlu tudi druga doza Nelita. Nisem vedel kaj naj naredim. Potem mi je Tone predlagal, da greva do rešilca pa da me tam mal na infuzijo prklopjo. Da je to strašn dobra stvar pa še hitr deluje. Ko sva prišla do rešilca, sem prosil, če se lohk mal na infuzijo prklopm. Dohtr je reku: tuki čiči pa čaki. A ne vidš da mam polne roke dela. Zadaj je bla že prklopljena (na infuzijo) ena ful dobra bejba, sam je zgledala še bol zdelana kt jst. Potem so me posadili na sprednji sedež rešilca in me priklopl na žice. Testi so pokazal, da so bli moj pulz, pritisk in % kisika v krvi bp in da ni z mano nič narobe. Zdravnik je rekel, da mi bo prnesu mal magnezija in čez par minut se je res prikazal s kozarcem Cocacole. Tako sem se zdej nauču, da baje cocacola vsebuje ful magnezija. A res?? Mal sem še posedel v rešilcu in si vključil klima naparavo, pa je blo hitr boljš.
. Kolk jih je blo do konca dneva ne vem, nisem štel.
Preden se odpraviš na takšne in podobne tekme, sploh prvič, se pozanimaj o pogojih in kvaliteti organizacije pri tekmovalcih, ki so že nastopili na tem tekmovanju. Če bi vedel za klance na kolesarski progi, ter za dejansko dolžino plavanja se verjetno ne bi odločil za to tekmo.
