- 25 Jun 2005, 07:49
#43864
V Celju nas je bilo forumcev kar precej. Na trgu pred začetkom teka, sem na vsakem koraku naletel na kakšnega. Obetal se je lep in družaben tek.
Kljub temu, da je bil čas štarta v pozni popoldanski uri, je v petek sonce neusmiljeno žgalo. To bi moralo spomniti organizatorja, da bi se glede okrepčevalnic ob poti bolje pripravil. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi bilo udeleženih 500 do 1000 tekačev, saj bi prvih sto izropalo vso tekočino, ki je bila na voljo. Na zadnji delilnici vode pred ciljem, jo je zmanjkalo tudi sicer.
Če naj ima celjski tek tako zveneče ime kot je maraton državnosti, potem bi se morali organizatorji bolj potruditi. Ob bolj redkih delilnicah vode, so bili ponekod redki tudi reditelji, tako da se mi je zgodilo, da sem sredi Celja kar dvakrat zašel s proge. Enkrat takoj po 10 km, ko nihče ni vedel, kje naj zavijem in sem pretekel slab km v prazno in enkrat okoli 20 km, ko so mi gledalci povedali, kje so tekli tekači pred mano, da sem prav prišel na cilj.
Tudi proga ni najbolj idealna za mali maraton. Ponekod je trasa precej groba, nekje preveč nasuta s peskom, tek po visečem mostu je pa nekaj posebnega, kot da te nekaj hoče vreči iz ritma. Tudi polno sprehajalcev in kolesarjev in ostalih vozil je bilo na trasi, nekateri se niso niti hoteli umaknili, tako da sem doživel tudi delno trčenje z enim od sprehajlcev. Če bo tek postal bolj množičen, potem ta trasa zagotovo ni primerna za večje število tekačev.
Vendar za moj ne preveč bleščeč tek ne krivim organizatorjev. Prvi krog sem tekel po planu, tudi do okoli 16. do 18. km sem se počutil še sposobnega, da za moje zmogljivosti uspešno zaključim tek, ko me je pobralo. Kar naenkrat in temeljito. Nisem mogel več teči in začel sem hoditi. Po mojem mišljenju nisem bil dehidriran, ampak mi je zmanjkalo soli ali kakšnega drugega minerala. Zanašal sem se na zadnjo okrepčevalnico in kot so mi pozneje povedali, so se nanjo zanašali še nekateri, vendar so že pospravljali odvržene kozarce, ostale so samo gobe, namočene v vodi.
Verjetno mi voda tako ali tako ne bi pomagala, saj mi je bolj kot voda manjkal kakšen napitek, ki bi povrnil izgubljene minerale ali kovine, ki jih je telo zaradi obilnega znojenja izgubilo in potrebovalo.
Na cilj sem vseeno prišel in še nikoli po teku se nisem počutil tako slabo. Sploh nisem bil utrujen, niso me bolele noge, ampak sem se počutil nekako bolnega in pomagali niso niti kozarci soka na cilju niti tri velike kepice sladoleda, ki sem si jih privoščil. Slabo počutje je izginilo takoj, ko sem popil pol litra mineralne vode in kokto, kar kaže na pomanjkanje soli in mineralov v telesu.
Vendar vse slabe današnje izkušnje odtehta program po končanem teku. Ansambel Bootleg Beatles nama je z mamo res polepšal večer in naju spomnil na mladost. Skoraj vsaka pesem naju je spomnila na kakšen dogodek. Let It Be, Get Back, Dont Let Me Down, Hej Jude, Yesterday, Twist and Shout in še mnoge druge pesmi so naju ponovno očarale. Kot da so se vrnila divja 60 leta, čas beata, hipijev, psyhedelic in underground glasbe, čas barvitih light showov v disko klubih, čas protestov in provokacij, čas, ko so nas izobčevali iz družbe zaradi dolgih las in čas, ko sva z mamo doživljala najlepše skupne trenutke v mladih letih.
Če sem malo pokritiziral organizatorja zaradi maratona, pa ga na tem mestu moram pohvaliti ravno zaradi nepozabne noči v Celju. Domov sva prišla ob 3. uri zjutraj, tako da poročilo pišem šele danes, še ves zaspan in in pod vtisom glasbe.
To so najmočnejši vtisi s 14. tradicionalnega mali maratona državnosti v Celju, na petek 24. 06. 2005. Lepši vtisi daleč presegajo slabo voljo zaradi slabega teka in nekaterih kiksov organizatorjev, ki so napisani zato, da bi si jih prizadevali odpraviti, ne zato, da bi omalovaževal delo posameznikov, ki so se trudili, da bi vse teklo v najlepšem redu.
Če bo treba še kaj dodati, bom seveda z veseljem napisal.
Kljub temu, da je bil čas štarta v pozni popoldanski uri, je v petek sonce neusmiljeno žgalo. To bi moralo spomniti organizatorja, da bi se glede okrepčevalnic ob poti bolje pripravil. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi bilo udeleženih 500 do 1000 tekačev, saj bi prvih sto izropalo vso tekočino, ki je bila na voljo. Na zadnji delilnici vode pred ciljem, jo je zmanjkalo tudi sicer.
Če naj ima celjski tek tako zveneče ime kot je maraton državnosti, potem bi se morali organizatorji bolj potruditi. Ob bolj redkih delilnicah vode, so bili ponekod redki tudi reditelji, tako da se mi je zgodilo, da sem sredi Celja kar dvakrat zašel s proge. Enkrat takoj po 10 km, ko nihče ni vedel, kje naj zavijem in sem pretekel slab km v prazno in enkrat okoli 20 km, ko so mi gledalci povedali, kje so tekli tekači pred mano, da sem prav prišel na cilj.
Tudi proga ni najbolj idealna za mali maraton. Ponekod je trasa precej groba, nekje preveč nasuta s peskom, tek po visečem mostu je pa nekaj posebnega, kot da te nekaj hoče vreči iz ritma. Tudi polno sprehajalcev in kolesarjev in ostalih vozil je bilo na trasi, nekateri se niso niti hoteli umaknili, tako da sem doživel tudi delno trčenje z enim od sprehajlcev. Če bo tek postal bolj množičen, potem ta trasa zagotovo ni primerna za večje število tekačev.
Vendar za moj ne preveč bleščeč tek ne krivim organizatorjev. Prvi krog sem tekel po planu, tudi do okoli 16. do 18. km sem se počutil še sposobnega, da za moje zmogljivosti uspešno zaključim tek, ko me je pobralo. Kar naenkrat in temeljito. Nisem mogel več teči in začel sem hoditi. Po mojem mišljenju nisem bil dehidriran, ampak mi je zmanjkalo soli ali kakšnega drugega minerala. Zanašal sem se na zadnjo okrepčevalnico in kot so mi pozneje povedali, so se nanjo zanašali še nekateri, vendar so že pospravljali odvržene kozarce, ostale so samo gobe, namočene v vodi.
Verjetno mi voda tako ali tako ne bi pomagala, saj mi je bolj kot voda manjkal kakšen napitek, ki bi povrnil izgubljene minerale ali kovine, ki jih je telo zaradi obilnega znojenja izgubilo in potrebovalo.
Na cilj sem vseeno prišel in še nikoli po teku se nisem počutil tako slabo. Sploh nisem bil utrujen, niso me bolele noge, ampak sem se počutil nekako bolnega in pomagali niso niti kozarci soka na cilju niti tri velike kepice sladoleda, ki sem si jih privoščil. Slabo počutje je izginilo takoj, ko sem popil pol litra mineralne vode in kokto, kar kaže na pomanjkanje soli in mineralov v telesu.
Vendar vse slabe današnje izkušnje odtehta program po končanem teku. Ansambel Bootleg Beatles nama je z mamo res polepšal večer in naju spomnil na mladost. Skoraj vsaka pesem naju je spomnila na kakšen dogodek. Let It Be, Get Back, Dont Let Me Down, Hej Jude, Yesterday, Twist and Shout in še mnoge druge pesmi so naju ponovno očarale. Kot da so se vrnila divja 60 leta, čas beata, hipijev, psyhedelic in underground glasbe, čas barvitih light showov v disko klubih, čas protestov in provokacij, čas, ko so nas izobčevali iz družbe zaradi dolgih las in čas, ko sva z mamo doživljala najlepše skupne trenutke v mladih letih.
Če sem malo pokritiziral organizatorja zaradi maratona, pa ga na tem mestu moram pohvaliti ravno zaradi nepozabne noči v Celju. Domov sva prišla ob 3. uri zjutraj, tako da poročilo pišem šele danes, še ves zaspan in in pod vtisom glasbe.
To so najmočnejši vtisi s 14. tradicionalnega mali maratona državnosti v Celju, na petek 24. 06. 2005. Lepši vtisi daleč presegajo slabo voljo zaradi slabega teka in nekaterih kiksov organizatorjev, ki so napisani zato, da bi si jih prizadevali odpraviti, ne zato, da bi omalovaževal delo posameznikov, ki so se trudili, da bi vse teklo v najlepšem redu.
Če bo treba še kaj dodati, bom seveda z veseljem napisal.
Dokler tečem upam!
!!!!
!!!
)
).
