- 01 Okt 2005, 21:57
#53096
Po nekaj dneh se končno prikopljem do računalnika, pa nobenemu udeležencu še ni uspelo napisat nekaj besed o Berlinskem maratonu. No ja, bomo pa žabo v vodo porinili, tukaj je par (!) besed:
Kje začeti – kar za uvod: Berlinski Maraton je res nekaj izrednega ! Vsakemu tekaču privoščim udeležbo na takem spektaklu, kjer je udeležba tako množična, izvrstna organizacija in vroča, vroča publika. 40.000 tekačev, cca. 1 milijon gledalcev, ki naredijo špalir praktično na vsej progi, glasno navijanje in vzpodbujanje, glasbene skupine, bobnarji, plesalci, navijačice,… Noro, noro.
Že za uvod moram povedat, da sem se prijavil sredi avgusta, s težavo, ker je bilo že (pre)pozno, pa še za kakšen trening mi je zmanjkalo. Zato tudi cilj ohlapno definiran – težko namreč ocenim kako sem pripravljen, tihe želje so kar velike, pa sem vseeno zadržan in se odločim, da bom tekel po občutku, da bom užival in če se bo vse poklopilo bo tudi čas takšen kot si ga tiho želim. Konec koncev bo to že tretji maraton in bogate izkušnje štejejo, he, he.
Skupaj s kolegom iz Nemčije v soboto popoldan z easy jetom in polurno zamudo priletim v Berlin, šibam na sejem, kjer dvignem štartno številko in kljub opozorilom predolgo vandram po sejmu, namesto obveznega počivanja. Vreme sončno in zaskrbljujoče toplo. Vsaj 24 stopinj.
V nedeljo zjutraj zelo zgodnje bujenje, skupaj s trojico iz Ekvadorja se iz hotela odpravimo proti štartu. V štartnem prostoru pred Reichstagom stojijo tovornjaki, ki prevzemajo vrečke s cunjami – vsaka vrečka ima vtisnjeno štartno številko, vsak kamion pa označeno katere številke sprejema. Hitro izračunam, da je tovornjakov 100, saj vsak sprejme 400 vreč – urejeno, zloženo, pregledno.
Gremo proti štartu – nihče ni opozoril, da je več kot 1 km do štarta, he, he. Valovanje, ploskanje, mahanje, ogrevanje nepregledne množice tekačev. Neverjetno. V glavo fašem staro majico, ki jo nekdo odvrže, podobno čez četrt ure storim tudi sam. Po zvočnikih odštevanje in pok, tulimo, ploskamo, najboljši so štartali. Čez nekaj minut smo na vrsti že mi, najprej hitra hoja, potem pa stečemo, počasi, štart ! Spustimo se na prve alejo, gneča, nikakor ne moreš stegniti nog, pa nič zato. Potrpežljivo naprej, časa je še dovolj. Prvi, najzgodnejši gledalci, navijači. Prigovarjam si - varčuj z energijo, nikakršnega slaloma, skakanja po pločnikih, čeprav bi najraje kar eksplodiral od nakopičene energije. Še bo čas za dokazovanje.
Gledalcev je ogromno, na obeh straneh, drug ob drugem, z napisi transparenti, ragljami, piščalkami, vsem kar dela hrup, zraven vzpodbujanje, ploskanje.
Prvi bendi ob cesti, oder, ozvočenje – preigravajo Pink Floyde. Niso slabi. Najpogostejše so skupine bobnarjev, z bobni vseh vrst in oblik. Navdušijo me mulci s preigravanjem komada Obvious Child Paula Simona, če komu to kaj pove. Marsikdo enostavno nastavi zvočnike na pločnik ali balkon in gremo: Tina Turner, Lenny Kravitz, Queen, Nena,.. Nekdo zelo visoko z balkona je izviren, Vivaldijevi Štirje letni časi. Na prvih okrepčevalnicah velika gneča, ateriram vedno na zadnjo mizo v vrsti, saj se vsi zabijejo na prvih, malo prerivanja ampak bo. Pijem prav na vsaki postaji, na okrepčevalnicah se pomatram z nekaj grižljaji banane. Kjer je nadvoz so zvoki še močnejši – celo veselico je naredil nek turški bend – v taktu skačejo gledalci, komunikativni tekači dvigujejo roke, jim odgovarjajo – množica kot da čaka na kaj takega. Enemu takemu tekaču se prilimam in se skupaj reživa in delava valove, sploh na kakšnem ovinku je to cela reč. Mineva hitro. Kilometrske čase kucam v Polarja, tečem enakomerno, počutje ok, utripa ne merim. Na 10 km začnem računat, malo prehitro se mi zdi. Vidim duhovit transparent: še 30 km, tempo zone ! Fino, upam da ne bom na 38 km zagledal, da je čas za intervale, he, he. Vseeno se malo ustrašim da nisem prehiter in da me čez 2 uri ne čaka kazen. Malo upočasnim in se še bolj se ukvarjam z okolico. Berem transparente, kartonske napise – nekateri so res hudi: Hans, kaj se obiraš, mi smo že zmatrani ! Do klasičnih Dejmo mami, Dejmo Franci, ti si zakon ipd.
Naenkrat vzkliki 'dejmo Superman' – malo se mi zdi čudno pa potem pred sabo zagledam tipa v tem kostimu. Vroče bo še. Prehitim tudi policaja v kompletni uniformi, namesto čevljev le supergi. Predanost, ni kaj. Pridemo do polovice, nekateri tekači okrog mene so kar evforični, jih ne razumem prav dobro, na pravi party pridemo čez 10 km… Pogledam na uro in malo zakolnem. Preveč sem dal nogo z gasa, 1h51 na polovici pomeni, da ne bo šlo pod 3h40. Šit, pa taka lepa prilika. Tečem brez težav vendar vseeno čutim, da bo še naporno. Pridem do najboljše točke celega maratona, zvočniki z glasbo brazilske sambe so razporejeni že več 100 m pred odrom, ko pridemo do odra pa bi se najraje kar ustavil – na desni hude chearleaderke sestavljajo piramido in skačejo in mahajo s tistimi mufi, na levi pa oder, kjer pred glasbeniki z boki niha čokoladna plesalka sambe v ultra vročem bikiniju. Hudo. Tempo še vedno konstanten, postaja pa vroče, teče po obrazu. Pridejo kilometri s trojko na prvem mestu. Prehitevam prve neprostovoljne pešce, v šotoru rdečega križa na desni prvi gostje… No, zdaj smo pa že na veselici. Noge postajajo težke, čutim da popuščam. Prav čuden občutek, bi, pa ne gre. Če hočem držati tempo se moram prav zavestno trudit, matrat, boli… Poskušam držat tempo kolikor se da, čeprav vem da gre počasneje. Malo spet računam in se jezim, ker mi očitno tudi svojega najboljšega časa (3h44) ne bo uspelo izboljšat. Odločim se, da ne bom popuščal in se matram naprej. Predstavljam si, da sem na PSTju in da Matej v svojem stilu najeda: Primus, ti si žvau ! To me goni še naprej, kot nalašč se navijaške vrste na Potsdamer Platzu razredčijo, pa ravno zdajle bi potreboval nekoga, ki bi me suval v ta zadnjo. Kar ne da se mi več. Ampak ne popuščam, vem da imam spačen obraz, nekdo me prehiti in me grdo sune s komolcem – najraje bi ga oplaknil, pa nimam energije za nič. Gledalci so spet v ogromnem številu, me sploh ne zanima več, mi gredo že kar malo na živce. Vse me moti in spravlja v slabo voljo. Kilometrskih oznak ne spremljam več, tudi ure ne pogledam več – sploh me ne zanima, itak bom dal vse kar imam. Čez cesto še sponzorski transparent – čez 2 km padeš v jutrišnji časopis, kao duhovito... Končno zadnji ovinek na Unter den Linden in v daljavi Brandenburška vrata. Na obeh straneh na ograji v grozdih visijo ljudje, tulijo, navijajo, mahajo. Ne vidim jih, tudi enega ne pogledam več v oči. Glavo dol, gonim, malo celo pospešujem, vsak korak boli. Celo telo. Prehitevam.. Nekdo zopet zahodi – punce ob progi ga sprovocirajo da steče, navdušeni so vsi. Topo opazujem in gledam samo naslednji hrbet, še tega prehitim, pa še tega. Končno Brandenburška vrata – vav, veličastno. Pogledam navzgor, zatulim, ni še cilj. Težko bom zdržal ta finiš, vztrajam še naprej, še teh nekaj 100m, končno. Dvignem roko in konec. Tulim, olajšanje, konec. Konec. Ura je 3h43, za mišjo dlako izboljšal prejšnji čas. No ja, vsaj to, si mislim.
Prihajam k sebi – čakam na medaljo, pomikamo se naprej, folija čez telo, voda, banan tudi pogledat ne smem, jabolka, u super, piškoti, gatorade, uhhh. Bo. Prihajam k sebi, postajam dobre volje. Yes ! Fino je blo ! Je kar šlo, he, he. Režimo se, gledamo, nekateri zgledajo precej slabo (sebe ne vidim). Počasi se premikamo do Reichstaga – ob poti postelje in masaže. To ! Škoduje verjetno ne. Po kar dolgem čakanju pridem na vrsto in pod toplim jesenskim soncem pod kostanji 15 minut predem od zadovoljstva... Nekdo med čakanjem omedli – kar hitro poskrbijo zanj. Potem po vrečko s cunjami – v vojaških šotorih so tudi tuši - topla voda, uhhh. Potem pa folijo razprostremo in na travniku, velikem za nekaj nogometnih igrišč ležimo in uživamo. Ja, vroče je. Počutje zelo ok, grem kupit majico, malo stečem, boli ampak se mi vseeno zdi fino. Vse je ok. Kasneje se raztepemo po Berlinu, vsi kar z medaljami okoli vratu, prepoznavni in ponosni kot prvčki z rumenimi ruticami. Pivo ! Sedimo na soncu, za vsako drugo mizo maratonci s svojimi podporniki. Ob pivu zaokrožujemo, kaj, zakaj, kako. Vse vem, vse je jasno, sem ultra brihten - kaj je manjkalo poleti, da bi bilo tokrat bolje...
Kmalu po prihodu v cilj me je čakal SMS z rezultatom, doma na mejlu me čakajo tudi 5 km časi. Malo analiziram; druga polovica je bila le minuto in pol počasnejša od prve, zadnja dva km sta bila najhitrejša. To je ok. Hm, kaj bi pa bilo, če bi šel vseeno malo hitreje prvo polovico ? Pa če bi bilo vsaj 10 stopinj hladneje ? Tipična (brezplodna) preigravanja po tekmi.
Na letališču v ponedeljek ugotovim(o), da nas je bilo Slovencev več kot 10, zaradi vročine se s časom nikomur ni ravno izšlo ampak da ne bo pomote, ti fantje se pri časih ne hecajo.
Pa še nekaj je zanimivo – na ljubljancu bi bil s svojim časom v drugi polovici vseh rezultatov, tukaj pa sem bil v prvi petini. Mi take zadeve kar resno vzamemo, knede ?
Z vsakim dnem, ki je dlje od maratona, pa sem z vsem skupaj čedalje bolj zadovoljen. V danem trenutku sem dal svoj maksimum in predvsem - bilo je res enkratno doživetje !
In zaradi takšnih dogodkov imam tisto kar rad počnem v življenju - še rajši.
primus
p.s.: kakšna od številk te pa res vrže – npr. skupna teža medalj za udeležence: 2.780 kg
Kje začeti – kar za uvod: Berlinski Maraton je res nekaj izrednega ! Vsakemu tekaču privoščim udeležbo na takem spektaklu, kjer je udeležba tako množična, izvrstna organizacija in vroča, vroča publika. 40.000 tekačev, cca. 1 milijon gledalcev, ki naredijo špalir praktično na vsej progi, glasno navijanje in vzpodbujanje, glasbene skupine, bobnarji, plesalci, navijačice,… Noro, noro.
Že za uvod moram povedat, da sem se prijavil sredi avgusta, s težavo, ker je bilo že (pre)pozno, pa še za kakšen trening mi je zmanjkalo. Zato tudi cilj ohlapno definiran – težko namreč ocenim kako sem pripravljen, tihe želje so kar velike, pa sem vseeno zadržan in se odločim, da bom tekel po občutku, da bom užival in če se bo vse poklopilo bo tudi čas takšen kot si ga tiho želim. Konec koncev bo to že tretji maraton in bogate izkušnje štejejo, he, he.
Skupaj s kolegom iz Nemčije v soboto popoldan z easy jetom in polurno zamudo priletim v Berlin, šibam na sejem, kjer dvignem štartno številko in kljub opozorilom predolgo vandram po sejmu, namesto obveznega počivanja. Vreme sončno in zaskrbljujoče toplo. Vsaj 24 stopinj.
V nedeljo zjutraj zelo zgodnje bujenje, skupaj s trojico iz Ekvadorja se iz hotela odpravimo proti štartu. V štartnem prostoru pred Reichstagom stojijo tovornjaki, ki prevzemajo vrečke s cunjami – vsaka vrečka ima vtisnjeno štartno številko, vsak kamion pa označeno katere številke sprejema. Hitro izračunam, da je tovornjakov 100, saj vsak sprejme 400 vreč – urejeno, zloženo, pregledno.
Gremo proti štartu – nihče ni opozoril, da je več kot 1 km do štarta, he, he. Valovanje, ploskanje, mahanje, ogrevanje nepregledne množice tekačev. Neverjetno. V glavo fašem staro majico, ki jo nekdo odvrže, podobno čez četrt ure storim tudi sam. Po zvočnikih odštevanje in pok, tulimo, ploskamo, najboljši so štartali. Čez nekaj minut smo na vrsti že mi, najprej hitra hoja, potem pa stečemo, počasi, štart ! Spustimo se na prve alejo, gneča, nikakor ne moreš stegniti nog, pa nič zato. Potrpežljivo naprej, časa je še dovolj. Prvi, najzgodnejši gledalci, navijači. Prigovarjam si - varčuj z energijo, nikakršnega slaloma, skakanja po pločnikih, čeprav bi najraje kar eksplodiral od nakopičene energije. Še bo čas za dokazovanje.
Gledalcev je ogromno, na obeh straneh, drug ob drugem, z napisi transparenti, ragljami, piščalkami, vsem kar dela hrup, zraven vzpodbujanje, ploskanje.
Prvi bendi ob cesti, oder, ozvočenje – preigravajo Pink Floyde. Niso slabi. Najpogostejše so skupine bobnarjev, z bobni vseh vrst in oblik. Navdušijo me mulci s preigravanjem komada Obvious Child Paula Simona, če komu to kaj pove. Marsikdo enostavno nastavi zvočnike na pločnik ali balkon in gremo: Tina Turner, Lenny Kravitz, Queen, Nena,.. Nekdo zelo visoko z balkona je izviren, Vivaldijevi Štirje letni časi. Na prvih okrepčevalnicah velika gneča, ateriram vedno na zadnjo mizo v vrsti, saj se vsi zabijejo na prvih, malo prerivanja ampak bo. Pijem prav na vsaki postaji, na okrepčevalnicah se pomatram z nekaj grižljaji banane. Kjer je nadvoz so zvoki še močnejši – celo veselico je naredil nek turški bend – v taktu skačejo gledalci, komunikativni tekači dvigujejo roke, jim odgovarjajo – množica kot da čaka na kaj takega. Enemu takemu tekaču se prilimam in se skupaj reživa in delava valove, sploh na kakšnem ovinku je to cela reč. Mineva hitro. Kilometrske čase kucam v Polarja, tečem enakomerno, počutje ok, utripa ne merim. Na 10 km začnem računat, malo prehitro se mi zdi. Vidim duhovit transparent: še 30 km, tempo zone ! Fino, upam da ne bom na 38 km zagledal, da je čas za intervale, he, he. Vseeno se malo ustrašim da nisem prehiter in da me čez 2 uri ne čaka kazen. Malo upočasnim in se še bolj se ukvarjam z okolico. Berem transparente, kartonske napise – nekateri so res hudi: Hans, kaj se obiraš, mi smo že zmatrani ! Do klasičnih Dejmo mami, Dejmo Franci, ti si zakon ipd.
Naenkrat vzkliki 'dejmo Superman' – malo se mi zdi čudno pa potem pred sabo zagledam tipa v tem kostimu. Vroče bo še. Prehitim tudi policaja v kompletni uniformi, namesto čevljev le supergi. Predanost, ni kaj. Pridemo do polovice, nekateri tekači okrog mene so kar evforični, jih ne razumem prav dobro, na pravi party pridemo čez 10 km… Pogledam na uro in malo zakolnem. Preveč sem dal nogo z gasa, 1h51 na polovici pomeni, da ne bo šlo pod 3h40. Šit, pa taka lepa prilika. Tečem brez težav vendar vseeno čutim, da bo še naporno. Pridem do najboljše točke celega maratona, zvočniki z glasbo brazilske sambe so razporejeni že več 100 m pred odrom, ko pridemo do odra pa bi se najraje kar ustavil – na desni hude chearleaderke sestavljajo piramido in skačejo in mahajo s tistimi mufi, na levi pa oder, kjer pred glasbeniki z boki niha čokoladna plesalka sambe v ultra vročem bikiniju. Hudo. Tempo še vedno konstanten, postaja pa vroče, teče po obrazu. Pridejo kilometri s trojko na prvem mestu. Prehitevam prve neprostovoljne pešce, v šotoru rdečega križa na desni prvi gostje… No, zdaj smo pa že na veselici. Noge postajajo težke, čutim da popuščam. Prav čuden občutek, bi, pa ne gre. Če hočem držati tempo se moram prav zavestno trudit, matrat, boli… Poskušam držat tempo kolikor se da, čeprav vem da gre počasneje. Malo spet računam in se jezim, ker mi očitno tudi svojega najboljšega časa (3h44) ne bo uspelo izboljšat. Odločim se, da ne bom popuščal in se matram naprej. Predstavljam si, da sem na PSTju in da Matej v svojem stilu najeda: Primus, ti si žvau ! To me goni še naprej, kot nalašč se navijaške vrste na Potsdamer Platzu razredčijo, pa ravno zdajle bi potreboval nekoga, ki bi me suval v ta zadnjo. Kar ne da se mi več. Ampak ne popuščam, vem da imam spačen obraz, nekdo me prehiti in me grdo sune s komolcem – najraje bi ga oplaknil, pa nimam energije za nič. Gledalci so spet v ogromnem številu, me sploh ne zanima več, mi gredo že kar malo na živce. Vse me moti in spravlja v slabo voljo. Kilometrskih oznak ne spremljam več, tudi ure ne pogledam več – sploh me ne zanima, itak bom dal vse kar imam. Čez cesto še sponzorski transparent – čez 2 km padeš v jutrišnji časopis, kao duhovito... Končno zadnji ovinek na Unter den Linden in v daljavi Brandenburška vrata. Na obeh straneh na ograji v grozdih visijo ljudje, tulijo, navijajo, mahajo. Ne vidim jih, tudi enega ne pogledam več v oči. Glavo dol, gonim, malo celo pospešujem, vsak korak boli. Celo telo. Prehitevam.. Nekdo zopet zahodi – punce ob progi ga sprovocirajo da steče, navdušeni so vsi. Topo opazujem in gledam samo naslednji hrbet, še tega prehitim, pa še tega. Končno Brandenburška vrata – vav, veličastno. Pogledam navzgor, zatulim, ni še cilj. Težko bom zdržal ta finiš, vztrajam še naprej, še teh nekaj 100m, končno. Dvignem roko in konec. Tulim, olajšanje, konec. Konec. Ura je 3h43, za mišjo dlako izboljšal prejšnji čas. No ja, vsaj to, si mislim.
Prihajam k sebi – čakam na medaljo, pomikamo se naprej, folija čez telo, voda, banan tudi pogledat ne smem, jabolka, u super, piškoti, gatorade, uhhh. Bo. Prihajam k sebi, postajam dobre volje. Yes ! Fino je blo ! Je kar šlo, he, he. Režimo se, gledamo, nekateri zgledajo precej slabo (sebe ne vidim). Počasi se premikamo do Reichstaga – ob poti postelje in masaže. To ! Škoduje verjetno ne. Po kar dolgem čakanju pridem na vrsto in pod toplim jesenskim soncem pod kostanji 15 minut predem od zadovoljstva... Nekdo med čakanjem omedli – kar hitro poskrbijo zanj. Potem po vrečko s cunjami – v vojaških šotorih so tudi tuši - topla voda, uhhh. Potem pa folijo razprostremo in na travniku, velikem za nekaj nogometnih igrišč ležimo in uživamo. Ja, vroče je. Počutje zelo ok, grem kupit majico, malo stečem, boli ampak se mi vseeno zdi fino. Vse je ok. Kasneje se raztepemo po Berlinu, vsi kar z medaljami okoli vratu, prepoznavni in ponosni kot prvčki z rumenimi ruticami. Pivo ! Sedimo na soncu, za vsako drugo mizo maratonci s svojimi podporniki. Ob pivu zaokrožujemo, kaj, zakaj, kako. Vse vem, vse je jasno, sem ultra brihten - kaj je manjkalo poleti, da bi bilo tokrat bolje...
Kmalu po prihodu v cilj me je čakal SMS z rezultatom, doma na mejlu me čakajo tudi 5 km časi. Malo analiziram; druga polovica je bila le minuto in pol počasnejša od prve, zadnja dva km sta bila najhitrejša. To je ok. Hm, kaj bi pa bilo, če bi šel vseeno malo hitreje prvo polovico ? Pa če bi bilo vsaj 10 stopinj hladneje ? Tipična (brezplodna) preigravanja po tekmi.
Na letališču v ponedeljek ugotovim(o), da nas je bilo Slovencev več kot 10, zaradi vročine se s časom nikomur ni ravno izšlo ampak da ne bo pomote, ti fantje se pri časih ne hecajo.
Pa še nekaj je zanimivo – na ljubljancu bi bil s svojim časom v drugi polovici vseh rezultatov, tukaj pa sem bil v prvi petini. Mi take zadeve kar resno vzamemo, knede ?
Z vsakim dnem, ki je dlje od maratona, pa sem z vsem skupaj čedalje bolj zadovoljen. V danem trenutku sem dal svoj maksimum in predvsem - bilo je res enkratno doživetje !
In zaradi takšnih dogodkov imam tisto kar rad počnem v življenju - še rajši.
primus
p.s.: kakšna od številk te pa res vrže – npr. skupna teža medalj za udeležence: 2.780 kg
If you want to run, then run a mile.
If you want to experience another life, run a marathon.
- Emil Zatopek
If you want to experience another life, run a marathon.
- Emil Zatopek
Zategadelj javno objavljam, da sem njegov rezultat prečekirala že na dan berlinskega maratona in da smo pri Pregl doma navijali zanj, poročilo je šlo pa pač mimo 
Lahko je napisati dobro porocilo, ce gres na taksno
...
