Moji vtisi s koroške tekaške prireditve niso niti najmanj sijajni. Pravzaprav sva bila z ženo močno razočarana. Za vreme, ki sploh ni bilo tako zelo teku prijazno, sicer niso krivi prireditelji. Sonce se je pokazalo šele kakšno uro po končanem teku, temperatura , ze mi zdi, da med tekom ni presegla 9oC, bilo je tudi nekoliko vlažno - vsaj za tiste, ki začnemo bolje funkcionirati pri nekoliko višjih temeperaturah, je bil tek vremensko zelo neprijeten. Kar zadeva organizacijo pa lahko rečem, da je bila še veliko bolj neprimerna, kot vreme samo.

Na 10 kilometrski progi prireditelji niso ponudili niti ene okrepčevalnice z vodo, glede na to, da je bila proga ponavljajoče krožna, bi bilo to povsem enostavno - npr. v ciljni ravnini. Javornikova in Kejžar pa tudi večina boljših rekreativcev na 10 kilometerski progi res ne potrebujejo dodatne tekočine, vendar bi se prireditelji morali zavedati, da na progi tečejo tudi 60 in 70 letniki ter slabše pripravljeni tekači, ki jim 10 kilometerska razdalja predstavlja enak podvig, kot vrhunskim tekačem 42 kilometerska razdalja. Tudi Javornikova in Kejžar bi bila verjetno besna, če bi morala preteči maraton brez požirka vode. Odsotnost okrepčevalnic je verjetno tudi razlog, da je veliko število slabše pripravljenih tekačev odstopilo (odstopi so na rekreativnih tekih podobnih razdalj drugače zelo redki). Tudi na cilju vode ni bilo mogoče dobiti, ponujali so sicer nek vroč čaj, bolj primeren za gorske pohodnike ali za premraženo publiko, kot pa za dehidrirane tekače. Kasneje sem nekje opazil več zapakiranih paketov flaširane vode, ki pa so jo prireditelji očitno hranili zase ali mogoče za tek naslednje leto.

Manjkale so tudi kilometrske oznake, na krožni progi je to sicer manj pomembno - pa vendar - običajno je vsaj na prvih kilometrih zelo dobro, da dobiš občutek, kako hitro tečeš.

Slab občutek sem dobil že ob prijavni mizi, kjer so prireditelji varčevali celo s sponkami za številko (2 sponki), osebje se mi je zdelo zelo neprijazno, komaj sem si izboril dve majici velikosti M, manjših majic ni bilo mogoče dobiti. Ko sem prosil za manjšo majico sem imel občutek, da prosim za ne vem kaj. Pa tudi majice v velikosti M so zame, kaj šele za ženo prevelike, da ne govorim o majicah velikosti L, ki so za večino tekačev že kot šotorska krila. Prireditelji bi pač morali vedeti (to je običajno velik problem na vseh tekih), da tekači niso tipični primerki današnje adipozne populacije, ki je konfekcijsko industrijo pognala v povsem nove standarde. Štartnina je bila visoka (2000 SIT ob predprijavi), na licu mesta pa celo 3000 SIT. Žalostno je, da mora množica rekreativih tekačev (ki so na tekmi povsem v drugem planu) z visokimi štartninami zbirati denar, da profesionalni tekači lahko prejemajo denarne nagrade za prva mesta. Zame je to pljunek v obraz rekreativnemu športu in poniževanje udeležencev ter še en dokaz več, kakšen je odnos prirediteljev pa tudi države do rekreativnega športa. Rekreativni šport je očitno pač luksuz, tako kot je luksuz tudi zdrava prehrana, nekaj kar si morajo tisti, ki skrbijo za svoje zdravje, plačevati sami. Profitabilen človek je danes pač samo bolan človek - takšen, ki konzumira veliko količino subvencioniranega 'junk food'-a', medikamentov, drog in medijskih šovov v obliki raznih virtualnih surogatov.

Vzdušje na prireditvi je bilo bolj komorno, nekaj spodbujanja v cilju je sicer popravilo vtis, ambient (še nekaj minut pred podelitvijo) nagrad pa je bil žalosten še bolj kakor vreme. Ne vem sicer, kako se je odvijal kasnejši tek prijateljstva, občutek pa sem imel, da se je večina tekačev že porazgubila in razbežala,verjetno proti domu, kamor sva predčasno ucvrla (premražena in lačna) tudi midva z ženo.

Mogoče sem krivičen, toda - ker sem letos veliko tekal po Primorskih tekih - vem, da je ambient in organizacija tam vsaj za razred boljša - in to tudi na tekih, ki jih pripravijo v najbolj 'zabačeni' vasi pod taktirko - včasih enega samega nadobudneža (običajno seveda za veliko nižjo ceno). Da o prijaznosti in o publiki sploh ne govorim!

O hrani sicer ne bi izgubljal besed (spet sem mogoče krivičen, ker sem pač vegetarijanec oziroma celo presnojedec), ampak prireditelj bi lahko poskrbel vsaj za kakšno jabolko ali košček banane v ciljnem prostoru. Mesni golaž z lepinjo je pač popolnoma neprimerna hrana za tekače, tako z zdravstvenega kot tudi s kulinaričnega aspekta - in bolj sodi na kakšno partizansko veselico.

Škoda je tudi, da tek, ki šteje za državno prvenstvo v cestnih dirkah sovpada z rekreativni tekom za Slovenski pokal, saj je možnost, da na takem teku (zaradi množice vrhunskih profesionalnih atletov) osvojiš dobre točke, minimalna. Tak tek lahko potem služi le še za udeležbo in rekreativnim tekačem ne zagotavlja nikakršnega tekmovalnega naboja, kar bi morala finalna tekma nedvomno zagotavljati. Za nameček je isti dan na povsem drugem koncu Slovenije potekala še ena finalna prireditev v Bučeči vasi, zaradi katere je bila koroška prireditev še dodatno razvrednotena. Slovenski pokal v rekreativnih tekih (ki je sicer odlična ideja, in za katero močno upam, da se bo nadaljeval tudi v prihodnjem letu) tudi zaradi takšnih 'jalovih' tekem izgublja na svoji privlačnosti.
Če strnem - mene (in še bolj ženo) je tek 'miru' močno razočaral, pravzaprav je edino, zaradi česar mi vseeno ni žal, da sem se udeležil pripreditve (mogoče se to sliši paradoksalno, glede na moj dosedanji komentar), prav udeležba vrhunskih atletov in atletinj, ki jih sicer vidiš bolj poredko. Tako lahko res na mestu samem dobiš občutek, kako počasen je v resnici tvoj rekreativni šprint. Na koncu mi je vendarle ostalo zadovoljstvo, da me Kejžar ni prehitel za več kot en krog. In včasih je tudi takšna malenkost povsem dovolj za končno pozitivno oceno

. V sili hudič

tudi muhe žre.