Uh, težka je bila ta demokratična prisila, ki me je pripeljala v Palmanovo

Zvenelo je pa nekako takole:
T1:"Jest bi šu pa v palmanovo letos spet..."
T2:"ja, pa pejt, ne?" (si misli, končno en dan miru

)
T1:"ja...sam...kaj pa če bi šla ti tut?"
T2:"neeee noooo, ne da se mi, pa ni filinga, če ne morš tečt..."
T1:"dej nooooo proooosm prooooosm" (lepo gleda s plavimi učkami)
T2:"nooo...nej ti bo,ampak sam zarad tebe. pa če bo dež, ne grem!!"
In ni bil dež. Bil je pa mraz. Bentiš, na to pa nisem računala. Ob 4:20, ko je zvonila ura. Baaaa, pa še nedelja. Un tukaličji čaušesku pa že ves naspidiran pekel toaste, miksal šejke, kuhal kavo...Obljuba dela dolg in sem šla.
Prav luštno je blo. Polno novih obrazov, nov organizator, drug avtobus, vreme pa enako kot lani. Zjutraj neverjeten mraz in kasneje prav lušten, topel sonček. Imeli smo celo ekipo navijačic in enega navijača z Vrhnike, ki so skozi dan stopnjevali vzdušje in na koncu ugotovili, da je bila Cankarjeva mama začetnica polmaratona, ko je prehodila celo pot do Ljubljane (v gumijastih škornjih), da bi nesla nehvaležnemu Ivanu whatever že, ta pa jo je zatajil, ker se mu je mudilo v globala na VIP večer. ja, takla mamo. Problem je nastal, ker so pirčki&terančki to bogo mamo preimenovali v Nežko, TFslavistka pa je vztrajala pri Francki in si nazadnje priborila domače pečeno čokoladno torto.
Aja, se je pa tudi teklo, kot bi napisal Aleš med siceršnjimi dolgoveznimi opisi gurmanskih užitkov (mislim, da mu je mal manjkal Tini

).
Letos je bilo spet odlično vreme za tek, hladno in sončno, z razgledi na Dolomite...temu primerno so padali tudi rekordi in marsikdo ga je postavil v prav herojski drži. Še največkrat sem rolala mimo Vilka, ki je imel na obrazu izraz skrajne bolečine, posledice zvitega gležnja, ko pa sem ga vprašala, če ga boli, je rekel, da "mejčkn", kar sem si nekak interpretirala kot "boli kot svinja, odstopu pa ne bom, tole že ni 2much4me!!". Enako Primus, ki je najprej letel, potem se je dajal s krči, pred ciljem izgledal kot izžeta grenivka, postavil pa osebni rekord. E, svašta. Bravo, mazohisti!!
Še najbolj se je vsemu čudil šofer, poln modrosti, ki je kadil brez rok! (vidi, tata...!)
Potem pa je bil tukaj še Marko s svojim nadzvočnim časom, pa ena nikoli-prej-videna Maja, ki je z 1:35 zasedla 1.mesto, pa Dule je tudi postavil osebni rekord, seveda pa tudi Miha, kar je še najbolj pomembno!!!

Čist ponosna

Poleg tega je pa še svoj lanski cajt izboljšal za hm, kok že...35 (?) minut in za to dobil sliko, vrečo dobrot in slikanje z županom. Nč nismo štekal, ker je blo po italjansk, ampak žihr je blo kul!
Potem pa še analiza, na osmici, domače, baje dobra hrana, vsi zadovoljni.
Lep dan. Naslednjo nedeljo pa Slap
