- 25 Apr 2006, 01:18
#64452
Poročilo ali kako sem doživel svoj tretji maraton:
http://www.linz-marathon.at/
Zdi se mi, da o tem maratonu še ni bilo kaj dosti napisanega, a si po mojem mnenju to zasluži.
Skupaj se je vseh tekov udeležilo okrog 12000 tekačev, od tega je bilo maratoncev ca 1150. Organizatorji so objavili, da je bilo ob progi 80000 gledalcev, bilo je tudi veliko različnih glasbenikov, plesalk... vzpodbude in pozitivne energije.
Za ta maraton sem se odločil po tem, ko sem izpadel na loteriji za Londonski maraton in ker sem bil prepozen za prijavo na Pariškega. Po krajšem iskanju najprimernejšega nadomestila sem se odločil za Linz. O tem maratonu se nič ne govori, torej neobremenjeno, Avstrija (vroče ne bo...zelo pameten!!!) in dobro bo organiziran, saj so to pedantni ljudje (vsaj to je bilo res).
Z boljšo polovico, navijačico in hkrati osebo, ki je od začetka do konca maratona poskrbela za vse!, čeprav je nobena vrsta športa tudi od daleč ne zanima, sva se v soboto zjutraj odpeljala proti Linzu, se namestila v hotelu ob cilju (Hauptplaz-zelo pomembno, saj sta tuš in postelja oddaljena le 100m od cilja), odšla do sejma v dvorano kulture Brucknerhaus oddaljeno ca 500m po št. številko in čip, se malo razgledala po sejmu, spila kavico, pogledala otroške teke ob Donavi, pojedla svojo pašto, se malo sprehodila po centru mesta, kjer so že pripravljali zapore, ograje, odre...in odšla proti sobi na še zadnje pripravice...te copate, ta dres, druge copate...gel na 10,20,30km, še kaj vmes, kaj rezerve...pomisleki, ki se po mojem mnenju mnogim podijo po glavi na predvečer maratona in.....spanje.
Zjutraj po rahlem zajtrku malo C in E vitamina in počasi proti kak km oddaljenem štartu. Razporeditev tekačev po prijavljenih časih na štartu, pacemakerji na mestih, skupinski štart na avtocestnem mostu čez Donavo, navijači, plesalke, veličastno vzdušje in pok! Queeni in We are the champions iz zvočnikov na ves glas. Počutiš se kar malo "fly". In nato tek. Rečem si, ne glej hitrosti, samo utrip, utrip(a ne Marko: laktat je zakon). Pa na tekmi ne gre tako. V ogromni skupini ca 50 tekačev, ki spremljamo pacemakerja na 3.00 se skrijem v sredino, da ni zunanjih vplivov in na vsakih 5 km preverjam čas. 20.43 prvič, 21.34 drugič, potem se ujamemo na 21.10 in tako do 25 km. Okrepčevalnice urejene, voda in izotonični napitki v kozarčkih, banane, pomaranče in 1/2 l steklenica vode za na pot ob koncu vsake okrepčevalnice-zakon. Od 20 km naprej še geli in 2 ekstra okrepčevalnici PowerBara v kričeči rumeno rdeči barvi na 28 in 36 km. Brez pripomb. Jaz pa polne žepke gelov!!!
In tek. Kriza na 12 km - kako???, ob tem tempu, ki sem ga ja treniral mnogokrat. Gel, gel na 10 km bo kriv in voda, premalo vode za sonce in vročino, utrip naraste. Na 15 km spijem 3 kozarčke vode in vzamem plastenko za na pot. Počasi gre na bolje. Na 20 km ponovim vajo, obrnemo na 1.28.49, malce prehitro pa bo že, na 25 km nov gel. Napaka. Vročina, pijem, se polivam, pijem vse kar mi pride pod roke. Tempo se mi začenja zdeti zame preoster. In res 30 km(5km v 20.03), malo smo pridelali že prej, tako da imamo ca 2 min prednosti za čas 3.00. Začnem računati in si rečem: spusti jih, če ne bo "pogreb". Po mojem je bil to zadnji trenutek, ko sem to še storil zavestno, da mi ni bilo treba zato, ker jih ne bi mogel slediti, ampak ker se mi je zdelo nesmiselno teči prehitro, ker bi pregorel. Skupina ca 20ih tekačev! (še vedno) se mi počasi odmika. Vročina. Ni okrepčevalnice. Žge. Ostanem sam. Prihaja zid. 35km (5km v 22.55) zaloga časa je šla, na okrepčevalnici se ustavim, spijem 2 kozarca vode, 2 kozarca iso napitka, pograbim 2 plastenki za na pot in gremo. Počasi srkam iz ene plastenke, se umivam po obrazu, drugo pa si zlivam na glavo, po rokah, povsod. Tabla 36km. Klik. Če si prišel sem gor, treniral celo zimo, se pripravljal na maraton najbolje kakor si znal, se odrekal stvarem, ki jih imaš rad. Ne. Ne sonce in vročina, ne te slabe pol ure teka me pa že ne bo hudič vzel. In sem šel. Huje kot sem se počutil, bolj sem prehiteval stare znance iz skupine. Eni so hodili, drugi že sedeli ob progi. Ni lepo, ampak meni so vlili novo moč. Zidu ni več. Zalogo gelov sem pometal stran, najraje bi odvrgel še pas za srčni utrip, vse me je motilo. Še vedno tečem sam. Navijači so bučni, transparent "pod 3 ure" v nemščini, kar neslo me je. Ne vem za čase na km, na 40 km nisem niti pil, nisem gledal utripa, samo tekel, tekel... 41km - 2.55.30. Ne bo šlo, pomislim. Navijači me bodrijo, "plehmuzika" navija, pod 3 ure!!! Klik - ca 3.30 za km. Bom! Pa kaj! Saj je samo en malo hitrejši interval! V taki situaciji se ne pojaviš vsak dan. Šprint. Potem ne vem več točno. Slišal nisem več veliko, le v cilju ko sem stopil na trak, sem videl da je prva številka na semaforju 2. Zame je bilo to dovolj! Vse!
P.S.
Vem, da se mnogim zdi to poročilo neumno, vem, da ga bodo nekateri pospremili s posmehom, češ "kaj se pa gre, sam sem dosti hitrejši..." ipd,
pa vendar. Sam nisem ne vem kakšen tekač, moj način teka ni najbolj pravilen(pravijo), imam preveč kg(83), s tekom se ukvarjam le 1 leto in 8 mesecev...
Mogoče pa bo komu vseeno kaj pomenilo, mu vlilo novih moči, volje in pokazalo, da se da. Saj ni važno, 3,4,5 ur, da se. In ko prideš v cilj, veš da je vredno, res je vredno!
Lp!
http://www.linz-marathon.at/
Zdi se mi, da o tem maratonu še ni bilo kaj dosti napisanega, a si po mojem mnenju to zasluži.
Skupaj se je vseh tekov udeležilo okrog 12000 tekačev, od tega je bilo maratoncev ca 1150. Organizatorji so objavili, da je bilo ob progi 80000 gledalcev, bilo je tudi veliko različnih glasbenikov, plesalk... vzpodbude in pozitivne energije.
Za ta maraton sem se odločil po tem, ko sem izpadel na loteriji za Londonski maraton in ker sem bil prepozen za prijavo na Pariškega. Po krajšem iskanju najprimernejšega nadomestila sem se odločil za Linz. O tem maratonu se nič ne govori, torej neobremenjeno, Avstrija (vroče ne bo...zelo pameten!!!) in dobro bo organiziran, saj so to pedantni ljudje (vsaj to je bilo res).
Z boljšo polovico, navijačico in hkrati osebo, ki je od začetka do konca maratona poskrbela za vse!, čeprav je nobena vrsta športa tudi od daleč ne zanima, sva se v soboto zjutraj odpeljala proti Linzu, se namestila v hotelu ob cilju (Hauptplaz-zelo pomembno, saj sta tuš in postelja oddaljena le 100m od cilja), odšla do sejma v dvorano kulture Brucknerhaus oddaljeno ca 500m po št. številko in čip, se malo razgledala po sejmu, spila kavico, pogledala otroške teke ob Donavi, pojedla svojo pašto, se malo sprehodila po centru mesta, kjer so že pripravljali zapore, ograje, odre...in odšla proti sobi na še zadnje pripravice...te copate, ta dres, druge copate...gel na 10,20,30km, še kaj vmes, kaj rezerve...pomisleki, ki se po mojem mnenju mnogim podijo po glavi na predvečer maratona in.....spanje.
Zjutraj po rahlem zajtrku malo C in E vitamina in počasi proti kak km oddaljenem štartu. Razporeditev tekačev po prijavljenih časih na štartu, pacemakerji na mestih, skupinski štart na avtocestnem mostu čez Donavo, navijači, plesalke, veličastno vzdušje in pok! Queeni in We are the champions iz zvočnikov na ves glas. Počutiš se kar malo "fly". In nato tek. Rečem si, ne glej hitrosti, samo utrip, utrip(a ne Marko: laktat je zakon). Pa na tekmi ne gre tako. V ogromni skupini ca 50 tekačev, ki spremljamo pacemakerja na 3.00 se skrijem v sredino, da ni zunanjih vplivov in na vsakih 5 km preverjam čas. 20.43 prvič, 21.34 drugič, potem se ujamemo na 21.10 in tako do 25 km. Okrepčevalnice urejene, voda in izotonični napitki v kozarčkih, banane, pomaranče in 1/2 l steklenica vode za na pot ob koncu vsake okrepčevalnice-zakon. Od 20 km naprej še geli in 2 ekstra okrepčevalnici PowerBara v kričeči rumeno rdeči barvi na 28 in 36 km. Brez pripomb. Jaz pa polne žepke gelov!!!
In tek. Kriza na 12 km - kako???, ob tem tempu, ki sem ga ja treniral mnogokrat. Gel, gel na 10 km bo kriv in voda, premalo vode za sonce in vročino, utrip naraste. Na 15 km spijem 3 kozarčke vode in vzamem plastenko za na pot. Počasi gre na bolje. Na 20 km ponovim vajo, obrnemo na 1.28.49, malce prehitro pa bo že, na 25 km nov gel. Napaka. Vročina, pijem, se polivam, pijem vse kar mi pride pod roke. Tempo se mi začenja zdeti zame preoster. In res 30 km(5km v 20.03), malo smo pridelali že prej, tako da imamo ca 2 min prednosti za čas 3.00. Začnem računati in si rečem: spusti jih, če ne bo "pogreb". Po mojem je bil to zadnji trenutek, ko sem to še storil zavestno, da mi ni bilo treba zato, ker jih ne bi mogel slediti, ampak ker se mi je zdelo nesmiselno teči prehitro, ker bi pregorel. Skupina ca 20ih tekačev! (še vedno) se mi počasi odmika. Vročina. Ni okrepčevalnice. Žge. Ostanem sam. Prihaja zid. 35km (5km v 22.55) zaloga časa je šla, na okrepčevalnici se ustavim, spijem 2 kozarca vode, 2 kozarca iso napitka, pograbim 2 plastenki za na pot in gremo. Počasi srkam iz ene plastenke, se umivam po obrazu, drugo pa si zlivam na glavo, po rokah, povsod. Tabla 36km. Klik. Če si prišel sem gor, treniral celo zimo, se pripravljal na maraton najbolje kakor si znal, se odrekal stvarem, ki jih imaš rad. Ne. Ne sonce in vročina, ne te slabe pol ure teka me pa že ne bo hudič vzel. In sem šel. Huje kot sem se počutil, bolj sem prehiteval stare znance iz skupine. Eni so hodili, drugi že sedeli ob progi. Ni lepo, ampak meni so vlili novo moč. Zidu ni več. Zalogo gelov sem pometal stran, najraje bi odvrgel še pas za srčni utrip, vse me je motilo. Še vedno tečem sam. Navijači so bučni, transparent "pod 3 ure" v nemščini, kar neslo me je. Ne vem za čase na km, na 40 km nisem niti pil, nisem gledal utripa, samo tekel, tekel... 41km - 2.55.30. Ne bo šlo, pomislim. Navijači me bodrijo, "plehmuzika" navija, pod 3 ure!!! Klik - ca 3.30 za km. Bom! Pa kaj! Saj je samo en malo hitrejši interval! V taki situaciji se ne pojaviš vsak dan. Šprint. Potem ne vem več točno. Slišal nisem več veliko, le v cilju ko sem stopil na trak, sem videl da je prva številka na semaforju 2. Zame je bilo to dovolj! Vse!
P.S.
Vem, da se mnogim zdi to poročilo neumno, vem, da ga bodo nekateri pospremili s posmehom, češ "kaj se pa gre, sam sem dosti hitrejši..." ipd,
pa vendar. Sam nisem ne vem kakšen tekač, moj način teka ni najbolj pravilen(pravijo), imam preveč kg(83), s tekom se ukvarjam le 1 leto in 8 mesecev...
Mogoče pa bo komu vseeno kaj pomenilo, mu vlilo novih moči, volje in pokazalo, da se da. Saj ni važno, 3,4,5 ur, da se. In ko prideš v cilj, veš da je vredno, res je vredno!
Lp!
Nekateri to cenimo!
Bravo. Super si opisao svoj doživljaj i dokaz da je "sve u glavi"
