
To je bilo pa hitro.
Sledi poročilo
debitanta - greenhorna, gušterja ....
Bolj iskušenim malo v zabavo (?? vsaj upam) , manj izkušenim v spodbudo.
Z majem sva se odločila, da poskusiva duatlon (in vidiva če je za naju to le duvatlon). Pa sva se znašla na Brdu. Prejšni večer mi je osnove razložil MihaPR (sem za vsak slučaj odmontiral rogove z balance), pred štartom pa mi je nekaj stvari prijazno obrazložil še Ero (to, da imoraš imeti najprej cifro spredaj, potem pa zadaj, se res ne bi spomnil do menjave).
Obema
Toliko o teoriji. V praksi smo najprej spodbujali 10 kilometraše, ko so najhitrejši prišli v cilj smo pa štartali še mi.
Najprej tek na 4 km. sam sem začel lepo previdno na izi. Ta boljši so itak potegnili, kot da bi jih medved preganjal. Dobro smo se ogreli (je bilo res 4 kilometre?), pa smo bili že na - kako se reče temu prostoru, kjer se iz tekača spremeniš v kolesarja - preoblačilnici, transferu, slači/oblači postaji.
In tu se mi je zataknilo. Odločil sem se, da zamenjam majico, zapletel sem številko ..., dilema piti ali ne piti ... da ne razlagam preveč. MInuto in pol za mano je prišla sem Nta, dve minute za mano maj, potem je Nta odbrzela na kolesu, kakšno minuto za njo pa sem startal še sam. Če nisem bil vsaj tri minute v boxu ...Toliko o teku, ki naj bi bil močnejša disciplina.
Kolo prvi krog previdno (10 km), pa je kar šlo, sem bil presenečen, pulz pa je omogočal, da sem drugega malo pospešil. Vmes sem na asvaltu debitiral iz kolesarske kulinarike (gel bidon in to). Vodo ponujajo tudi na progi, a za takšno avanturo. še zdaleč nisem dovolj spreten. Še pri teku to komaj speljem, ne da bi se ustavil.
NIsem vedel, da gre po makadamu lahko tako hitro

. Pa tele prestave so res super stvar. Lahko vrtiš hitreje z manj moči, ali počasneje z več moči. Malo se igram in uživam. Proti koncu makadama pa je en oster (zame) ovinek, da je bilo treba zavirati, pa tudi noge dati iz pedal. Ta trenutek me prime krč v obe nogi. Kakšnih tristo metrov gre po inerciji kolo naprej, potem pa ugotovim, da ne bo druge, kot da zopet poganjam. Krč je odšel, kot je prišel, obračam raje malo hitreje z manj moči.
Potem drugi transfer. Najprej zgrešim vhod, potem se zopet vrnem v TF tekaško majico (kdo bi gledal sekunde ko gre za rdečo piko) in sem malo hitrejši kot pri prvi menjavi. Zapodim se proti progi, ko mi nadzornik pove, da nimam na sebi številke.
Pa sem se vrnil ponjo na slači postajo (pa je šla zopet minutka rakom žvižgat)
POtem pa pride najbolj zanimivo. Pojav, na katerega me ni nihče opozoril in sem ga krstil za "kavbojski sindrom".
Skratka pri prelevitvi iz kolesarja v tekača, noge postanejo nekam čudno zaspano, neprekrvavljene (občutek je tak) in nekam čudno pronirajo po tekaški progi. No kakšen kilometrček, pa je sindrom izvenel. POtem pa tisti občutek, da si na svojem (tek) še svež in odstečem normalno (pretiravati se nisem upal, zaradi prejšnjih krčev).
V cilju pa navijanje eminenc TF, da te Fotr, Vlajko in Ero hkrati spodbujajo pred ciljem se pa res ne godi vsak dan (ja, tudi vsi drugi ste bili enkratni).
Kmalu za mano je prišel še maj. Glede na to koliko trenira
Skratka, zadovoljen, drugi del po dolgem času hitrejši od prevega, celo pri teku - za 1 s. Skupno skoraj 10 min boljše od pričakovanj.
Izkušnja - še bo treba trenirat, tek bi še šel, kolo no ja bi bilo lahko bolje, največ rezerve pa je prav gotovo v menjavah.

Morda enkrat na teden izvajati trening transfera kolesar, tekač
Prireditelji, vse pohvale, proga je lepa, vreme je bilo idealno, majčka je prave velikosti

Raziskovalec je bil duatlonec in ne le duvatlonec.
Še kdaj poskusim, je čar v temle športu, moram priznat. Poleti bomo še plavali...

Zaenkrat še ne.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.