Tek na Bohor je bila moja tretja tekma za Gorenjski pokal . Nekako sem se navadil na tek v klanec in tokrat je bilo mnogo lažje. S svojim tekom , udeležbo in organizacijo sem bil zadovoljen. Brez pripomb . Tek na Mohor je bil že 26. , zato oragnizatorjem izkušenj z organizacijo ne manjka .
To je eden od redkih tekov, kjer start in cilj nista na istem mestu. Torej se teče na vrh hriba Mohor . Kako pa nazaj, sem se spraševal že pred tekmo. Kolegi so mi razlagali o neki bližnjici, teku po nekem kolovozu . Zanimivo bi se bilo vrniti v dolino po drugi poti. Že doma sem razmišljal o tej možnosti in si ogledoval planinske karte, vendar se na terenu nisem najbolje znašel . Bilo bi fino , če bi organizator alternativno varianto poti v dolino označil. Tako pa smo z manjšo skupino tekačev tekli v dolino po isti isti poti in se čudili , kako dolg klanec smo zmogli, ko smo se vzpenjali.
Bi pa na tem mestu rad opozoril na en problem . Na bombažne majice namreč . V zadnjih petih letih , odkar se udeležujem rekreativnih tekov, se mi je nabralo kar nekaj bombažnih majic . S tistimi , ki sem jih dobil za udeležbo na ljubljanskem ali sežanskem maratonu, se rad pohvalim in jih nosim na treningih pozimi v telovadnici , ali na kašnem planinskem izletu, večina ostalih pa se mi nabira v omari. Nočejo jih nositi niti otroci .
Veliko raje tečem v majicah iz sodobnejših materialov, ki ne vpijajo znoja.
Torej kam z majicami, ki so praviloma bombažne in prevelike? Na zadnji tekmi sem se prijavil 35., pa so bile na razpolago le še majice velikosti XL , verjetno za večino udeležencev prevelike . Ker pa sem naturalizirani Gorenjec, sem majico kljub vsemu vzel .
Vem, da je organizcija vsake tekme stroškovno gledano velik zalogaj za organizatorje, da je vedno težje dobiti sponzorje, zato se mi zdi strošek za majice nepotreben .
