Pri teku sicer nisem hiter, sem pa peršona. Tečem počasi, a zanesljivo in vedno pridem na cilj. Sicer sem vedno potem potreben remonta, a cilj je dosežen in ni pomembno s kakšnimi sredstvi. Tudi pri teku cilj ne izbira sredstev. Kaj pa sploh je cilj? Lahko je natanko označeni konec tekmovalne proge, lahko pa je tudi tarča. In moja tarča je vedno priti na cilj. Moj cilj je priti na cilj.
Progo premagujem kot tank, ki je včeraj lomastil po deželi Agate Schwarzkobler, čarovnice iz Tavčarjeve Visoške kronike. Obut v nove gosenice Reebok Premier Lite III, sem sicer spet zašel, ker na nekem ovinku ni bilo nikogar, ki bi me usmeril na ravni del proge, moj motor, krmilni mehanizem in podvozje, pa so rinili v hrib. A je nekdo s kolesom pripeljal za menoj in me usmeril na pravo pot, s čimer sem podaljšal tek, kar pa je bilo spričo lepe proge in pravšnjega vremena za tek, zelo dobrodošlo.
Potem sem premišljeval, da če je moral s kolesom priti za mano, da me je lahko ujel, potem moja mašina še kar dobro deluje, čeprav je bila ustvarjena v drugi svetovni vojni. Sicer ne kot Sherman ali Tiger, mnogo pozneje se je izkazalo, da kot Fotr. Ker kot fotr ne moreš priti na svet, ampak kot sin ali hči, fotr postaneš šele takrat, ko dobiš sina ali hči, sem postal poleg fotra veliko pozneje še Fotr. Ker sem včeraj tudi prejel nekaj vprašanj, zakaj me kličejo Fotr, bom kar tukaj povedal, da zato, ker so me ob progi vedno vzpodbujali, dajmo fotr, dajmo fotr in sem tako postal Fotr, čeprav sem fotr že bil. Včasih sem tudi Fotar. Včeraj ni bilo slišati niti enega vzklika, čeprav je mimo krajev Hotovlja, Predmost, Poljane, Žabja vas in Dobrava in ob Poljanski Sori lomastil kot zaščitnica vseh tekačev, ki so tekli na včerajšnjem Visoškem teku.
Moram pa pohvaliti, da je bilo goriva v obliki vode dovolj, pa tudi nekaj pravega goriva kot energetski napitek. Najboljše gorivo je še vedno voda, čeprav ne gori. A včasih gori tudi voda. Tako se mi je zdelo, ko so nasproti mene prišibali tekači, ki so se že vračali. Tako so bežali, da bi človek mislil, da gori voda.
V resnici se ni nikamor mudilo, zato sem sam nadaljeval počasen in zanesljiv tek naprej. Začudo sam nisem srečal nobenega tekača, ko sem se vračal po krožni tekaški poti. Vedno srečujem tiste, ki se vračajo, nikoli pa tiste, ki šele prihajajo. Tankovska pamet tega ne dojame.
Proti koncu so se začele kazati tudi kilometrske oznake, kar je sicer dobro, če bi bile postavljene vzdolž cele proge, saj se na pol stoletja star števec človek ne more zanesti.
Da se res ni mudilo, smo videli na cilju, ko smo morali počakati na rezultate in hrano. Sam se hrane nisem udeležil, kdo pa je že videl, da bi tank gnali čevapčiči in kranjske klobase. Saj ne da bi bil vegi, ampak da bi v poln tank (tank od tanka), dobre domače visoške vode dodal še mastne čevapčiče in pekočo čebulo, pa res nisem imel motorja.
Kljub vsemu, se mašina še ni dobro ohladila, čeprav so hladilne naprave v obliki poljanskega vetra skozi letve mogočnega toplarja kar dobro delovale, pa so bili rezultati kar kmalu na voljo. Čas čakanja nam je krajšal kulturni program in organizatorje, glede na to, da niso profesionalci, je treba kar pohvaliti.
Nujno pa je treba omeniti nove gosenice, v katerih sem lomastil okoli Visokega. Dobro so se obnesle, čeprav je to moja prva Reebok obutev in je na Visokem doživela svoj ognjeni krst. Če bi Tavčar to videl, bi zagotovo omenil v Visoški kroniki. Pa tudi visoški tek bi pohvali, sem prepričan.
