- 26 Jun 2006, 08:08
#68752
Ekola, 3. Tirol Speed Maraton, moje poročilo
Vtisi so dan po teku strnjeni, najprej na kratko: ni šlo po načrtih! Vročina? Tek navzdol? Veter v prsi? Ne vem. Nočem iskati izgovorov, žal pa tudi jaz pritrjujem Erotu, ki je tule (http://www.sportosplet.net/viewtopic.php?t=4853&postdays=0&postorder=asc&start=15) napisal, da je to bil zanj eden najtežjih maratonov doslej. Tudi zame.
Zdaj pa celovitejša analiza, malo zato, da razčistim sam s seboj, malo pa tudi za tiste, ki boste želeli več informacij za 4. TSM. Odločitev za ta maraton je padla že pozimi, pravzaprav mi je to bil cilj sezone. Kot rekreativec sem dvomil, da bom kdaj še presegel svoj maratonski PB, zato sem želel malo pošvinglati in izbral tega, kao hitrega. Priprave usmerjene vse od novega leta prav na ta tek, veliko tekov s podobnim padcem, veliko spuščanj po cestah, s Pohorja , dolgi teki, intervali, vse, kar pač spada k resni pripravi za maraton. Načrt treningov sem tudi dost popolno izvedel. Tudi taper. In potem zadnji teden. Spogledovanje z napovedanimi temperaturami. Majke, vse je kazalo na +/- 30 stopinj. Noro. A ste brali tisto o teku pri višjih temperaturah v Gallowayu, kjer pravi, da "above 27 – better stop running". In ravno to se je zgodilo!
Sobota. Čisto fajn naspan se zbudim. Čaka le še 5 ur vožnje do Innsbrucka (hvalabogu, tast mi je velikodušno ponudil prevoz in nisem rabil sam cijazit z vlakom), prevzem številke, premik na štart. Vse OK, mirna, nestresna vožnja, zadnja porcija špagetov, tekočine, veliko tekočine popijem. Termometer v avtu kaže 31 stopinj. Šit…V Innsbrucku brez težav prevzamem goody-bag (skromen, poleg reklam le še en bedni T-shirt). Nobene gneče. Pravijo, da je skupaj prijavljenih cca 1500 tekačev, koilko maratoncev, ne vedo povedati.
Do odhoda vlaka na prelaz Brenner še slaba urca, počasi jo mahnem proti žel. postaji.
14.10 – vlak krene. Pulz… miren. fajn pod 60. Enakomerno drdranje vlaka, ki se počasi vzpenja, me zaziba v dremež, ki ga moti le natolcevanje italijanskih tekačev. Pred mano še Angleži, ostalo Nemci/Avstrijci. Pisano! Ustavljamo se na vmesnih postajah, nekateri izstopajo v krajih, kjer bodo odtekli svoj kos maraton, štafetni tek. Po slabi urci na prelazu. Vroče!!! Le še pol ure do štarta. Klasična procedura: nameščanje številke, pakiranje gelov, pijača, oddaja prtljage, ogrevanje (he he), borba za prostor v prvih vrstah. Štartno mest nič posebnega, navijač + 3 denserke. Dost bedno, v primerjavi z Radenci ali Ljubljano.
Spoved:
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
- km 0-5: Čas do odšetvanja in poka mine svetlobno, globoko odhanje, blisk skozi možgane, kaj je bilo narejeno, kakšen je ciljni tempo, cmok v grlu, POK. 4 Kenijci iz prve vrste se izstrelijo. Mislim si – lahko njim, tokrat jih verjetno le ne zebe. Tečemo v Italijo, veter zmeren, rahel spust. Pulz: nori. Kaj dogaja?! Prehitro sem na 167, 169. Noro, kam to vodi?! Po cca 2 km obrat, tempo 3:55. In nazaj v Avstrijo, tokrat v hrib. Kača tekačev kar dolga. Veter v hrbet ustvarja brezzračni prostor, zato začnem… točit? Na vrhu prelaza prva okrepčevalnica in gasilska cev, spremenjena v ogromen tuš. Paše… A je to OK?
- km 5-10: jasno, zaradi vročine in teka navzgor pridelam prvi zaostanek: ura kaže že 20:35. Evo, pa smo tam, si mislim. In to je "speed"? Da razodenem: cilj sem imel postavljen na povprečni tempo 3:55 min/km, morda bi si drznil celo 3:50, če bi šlo… To bi pomenilo čas v cilju (zame) sanjskih 2:45(oz. optimistično celo 2:42). Toda s takim zaostankom se mi slabo piše, razen če bi v naslednjih kilometrih navzdol res letelo. Pa ni!
S samega prelaza je sicer dost "strm" spust, nekje 4-7%, ni pa pravi klanec, kar je OK. Tu sicer steče, a pulz je previsok in resno me začenja skrbeti, ali bo to prvo maratonsko soočenje z zidom. Osmi kilometer pretečem celo v 3:45, nato pa je šlo le še počasneje… A je to pravilo, da kjerkol tečem navzdol, piha veter v prsi?! To sem se spraševal še v časih kolesarjenja Čas na 10. kilometru natančno 40 min! Prvi gel.
- km 10-21: skozi prve vasice razpoloženje še vedno dobro, domačini OK, zgleda, da se res vse živo spravi ob cesto, zavzeto navijajo, a ne gre ravno lahko. Prilepim se za eno vzhodnjaško tekačico: pomaga mentalno, ker običajno ljudje ob progi ženske še posebej glasno spodbujajo, del te vzpodbude vežem torej še nase. Proga se zelo položi, dejansko je padec nekje okoli 1-1,5%, a vročina in veter pomoč gravitacije vztrajno izničujeta. Tik pred polovičko pa se štreka precej obrne, rahel vzpon in pričakovanje na okrepčevalnico pomenita padec tempa na 4:40. Ehhh… Niti množica v Matrei-u ne daje več poleta, evo – ne gre. Ne more it! Kaj čmo. Čas na polovički: 1:25:10, kar ustreza tempu nekaj nad 4:00. Cilji prehajajo pod velik vprašaj…
- km 21-35: noge zaenkrat še nesejo, a povprečni pulz doslej blizu 165, kar ne obeta nič dobrega. Cilj premaknjen v drugi plan, začenja me celo skrbeti: bo šlo? "Moja" tekačica z vsakim kilometrom pridobi kakšen meter, na kakšnem odseku je celo že izgubim iz vidika. Eh, naj leti… Klavrno opazujem tiste, ki so na polovički prevzeli štafeto in sedaj sveži kar drvijo mimo. Tolažim pa se s tem, ko vidim, da me ne matra edinega, še vedno tu in tam koga ujamem, ga tlesknem po rami… da bi mu le pomagalo. Aja, za okolico niti nima dost časa, poleg tega mi pogled zastira bela šilt-kapa, ki jo pridno močim, pa niti volje nimam do nekega sajt-siinga… Spet se vse skupaj spreobrača v tek od vode do vode. Nekje med 26. in 27. kilometrom se proga spet bolj prevesi, kakšne 4 kilometre je naklon cca. 4%. Tempo oživi, a le na okoli 4:00. In ko se bliža zame magična meja – 33 km – dolžina, kjer naj bi maratonec srečal "the Wall", spet začnem obračati številke: povprečni pulz = 163, čas 2:16:40, tempo. Dobim virtualna krila, ujamem"tekačico", ki precej hlasta. A krila se stopijo takoj, ko se cesta spet zravna. Kriza. Velika. Znana le iz teorije, sam je še nisem doživljal. Kot da vidim prve cigle. Šit, kako visok pa je ta zid? Za preskočit?
- km 36-cilj: na kratko: eno samo mučenje… Žalost, razčaranje, za preklinjanje niti nimam volje. Eh, kaj hočem. Torej, na svojem osmem maratonu bridko izkusim, kaj pomeni preveč intenziven, prehiter, prevroč, preoptimističen štart. Plačujem davek. Davčna stopnja precejšnja. Najhujši je 36 kilometer. Drugič se ustavim. Hodim kakšnih 10 sek, predkon in… gremo naprej. Zobje so tudi zato, da se stisnejo. Boli. Tudi v pljučih. Vlaga, pritisk. Ne motivira niti olimpijska skakalnica, ki se prikaže na obzorju. Innsbruck obdan z nevihtnimi oblaki, kot da bi se že spuščala noč. Veter pač takšen, kot je ponavadi pred neurjem. V mislih spet številke… Kaj če tečem le 5:00 do cilja? Pridem vsaj pod 3:00? Kot pijanc plota se oklenem tega načrta, tokrat tečem na uro: 4 minute teka, strečing, hoja, tek. Katastrofalen kilometrski tempo, malo pod 5.00. Nov val energije mi vlije misel, da bo čez 10 min vsega konec. Finiš, poskusim hitreje, spet letim, nog, pulza, česrakoli ne upoštevam. Da pa bi ga morda vendarle moral, vidim na zadnje kilometru, ko spet nekoliko padem, a tokrat vsaj z eno mislijo: ja, bom pod 3 ure. Nasmeh na licih pa mi vendarle uspe, ko vidim – le nekaj metrov pred ciljem – 2Much4me Vilka! Krepka "give me 5", iz ust le "zajebano", obrat v cilj in 2:59:19. Amen!
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OK, to je bila izpoved. Če si jo prebral, naj ti koristi, ali pa vsaj spomni na kako tvojo zidarsko izkušnjo.
Ajd, če smo že pri temi "poročila s prireditev", naj zaključim še s temle: takoj v cilju samo voda, čeprav sem res iskal za čim bolj žlahtnim. Glavo sem si shladil v ogromni bani, ma glih vseeno mi je bilo, če bo to še kdo za mano pil oz. če je kdo naredil podobno že pred mano.
No, tudi z Vilkom & family smo se srečali, ej – hvala, da ste me počakali in da smo se spoznali.
Malo zatem je začelo deževati. Vseeno sem si bolj želel tuša, ki pa ga nekak nisem uspekl najt. Oz. vsaj tiste, ki sem vprašal, so me pošiljali na neke avtobuse pa na 10-minutne šetnje. Hvala, dovolj je bilo za danes. Aleluja, sem le našel dost sktir podhod, kjer so namestili tri đakuzije, pa celo iso-sranja so servirali. Grdo govorim, ker sem precej razočaran nad organizatorjem. Al pa sem bil zgolj v afektu.
Potegnem črto? Najprej sem se sam sebi zdel kot osliček, ki je pač šel na led in mu je spodrsnilo. Sicer pa – proga je res hitra, vem, da bi jo ob normalnih pogojih zlufal po načrtih. Morda pa res nekoč. Se mi zdi, da se ni glih nujno prijavit mesece vnaprej. Naslednjič počakam na lepše vreme al pa organizatorja zagnjavim, da tek prestavi v začetek maja…
Eeee, a to zgoraj bolj spada v "Kr neki", "Doživetja na teku", "Poškodbe"?
Vtisi so dan po teku strnjeni, najprej na kratko: ni šlo po načrtih! Vročina? Tek navzdol? Veter v prsi? Ne vem. Nočem iskati izgovorov, žal pa tudi jaz pritrjujem Erotu, ki je tule (http://www.sportosplet.net/viewtopic.php?t=4853&postdays=0&postorder=asc&start=15) napisal, da je to bil zanj eden najtežjih maratonov doslej. Tudi zame.
Zdaj pa celovitejša analiza, malo zato, da razčistim sam s seboj, malo pa tudi za tiste, ki boste želeli več informacij za 4. TSM. Odločitev za ta maraton je padla že pozimi, pravzaprav mi je to bil cilj sezone. Kot rekreativec sem dvomil, da bom kdaj še presegel svoj maratonski PB, zato sem želel malo pošvinglati in izbral tega, kao hitrega. Priprave usmerjene vse od novega leta prav na ta tek, veliko tekov s podobnim padcem, veliko spuščanj po cestah, s Pohorja , dolgi teki, intervali, vse, kar pač spada k resni pripravi za maraton. Načrt treningov sem tudi dost popolno izvedel. Tudi taper. In potem zadnji teden. Spogledovanje z napovedanimi temperaturami. Majke, vse je kazalo na +/- 30 stopinj. Noro. A ste brali tisto o teku pri višjih temperaturah v Gallowayu, kjer pravi, da "above 27 – better stop running". In ravno to se je zgodilo!
Sobota. Čisto fajn naspan se zbudim. Čaka le še 5 ur vožnje do Innsbrucka (hvalabogu, tast mi je velikodušno ponudil prevoz in nisem rabil sam cijazit z vlakom), prevzem številke, premik na štart. Vse OK, mirna, nestresna vožnja, zadnja porcija špagetov, tekočine, veliko tekočine popijem. Termometer v avtu kaže 31 stopinj. Šit…V Innsbrucku brez težav prevzamem goody-bag (skromen, poleg reklam le še en bedni T-shirt). Nobene gneče. Pravijo, da je skupaj prijavljenih cca 1500 tekačev, koilko maratoncev, ne vedo povedati.
Do odhoda vlaka na prelaz Brenner še slaba urca, počasi jo mahnem proti žel. postaji.
14.10 – vlak krene. Pulz… miren. fajn pod 60. Enakomerno drdranje vlaka, ki se počasi vzpenja, me zaziba v dremež, ki ga moti le natolcevanje italijanskih tekačev. Pred mano še Angleži, ostalo Nemci/Avstrijci. Pisano! Ustavljamo se na vmesnih postajah, nekateri izstopajo v krajih, kjer bodo odtekli svoj kos maraton, štafetni tek. Po slabi urci na prelazu. Vroče!!! Le še pol ure do štarta. Klasična procedura: nameščanje številke, pakiranje gelov, pijača, oddaja prtljage, ogrevanje (he he), borba za prostor v prvih vrstah. Štartno mest nič posebnega, navijač + 3 denserke. Dost bedno, v primerjavi z Radenci ali Ljubljano.
Spoved:
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
- km 0-5: Čas do odšetvanja in poka mine svetlobno, globoko odhanje, blisk skozi možgane, kaj je bilo narejeno, kakšen je ciljni tempo, cmok v grlu, POK. 4 Kenijci iz prve vrste se izstrelijo. Mislim si – lahko njim, tokrat jih verjetno le ne zebe. Tečemo v Italijo, veter zmeren, rahel spust. Pulz: nori. Kaj dogaja?! Prehitro sem na 167, 169. Noro, kam to vodi?! Po cca 2 km obrat, tempo 3:55. In nazaj v Avstrijo, tokrat v hrib. Kača tekačev kar dolga. Veter v hrbet ustvarja brezzračni prostor, zato začnem… točit? Na vrhu prelaza prva okrepčevalnica in gasilska cev, spremenjena v ogromen tuš. Paše… A je to OK?
- km 5-10: jasno, zaradi vročine in teka navzgor pridelam prvi zaostanek: ura kaže že 20:35. Evo, pa smo tam, si mislim. In to je "speed"? Da razodenem: cilj sem imel postavljen na povprečni tempo 3:55 min/km, morda bi si drznil celo 3:50, če bi šlo… To bi pomenilo čas v cilju (zame) sanjskih 2:45(oz. optimistično celo 2:42). Toda s takim zaostankom se mi slabo piše, razen če bi v naslednjih kilometrih navzdol res letelo. Pa ni!
S samega prelaza je sicer dost "strm" spust, nekje 4-7%, ni pa pravi klanec, kar je OK. Tu sicer steče, a pulz je previsok in resno me začenja skrbeti, ali bo to prvo maratonsko soočenje z zidom. Osmi kilometer pretečem celo v 3:45, nato pa je šlo le še počasneje… A je to pravilo, da kjerkol tečem navzdol, piha veter v prsi?! To sem se spraševal še v časih kolesarjenja Čas na 10. kilometru natančno 40 min! Prvi gel.
- km 10-21: skozi prve vasice razpoloženje še vedno dobro, domačini OK, zgleda, da se res vse živo spravi ob cesto, zavzeto navijajo, a ne gre ravno lahko. Prilepim se za eno vzhodnjaško tekačico: pomaga mentalno, ker običajno ljudje ob progi ženske še posebej glasno spodbujajo, del te vzpodbude vežem torej še nase. Proga se zelo položi, dejansko je padec nekje okoli 1-1,5%, a vročina in veter pomoč gravitacije vztrajno izničujeta. Tik pred polovičko pa se štreka precej obrne, rahel vzpon in pričakovanje na okrepčevalnico pomenita padec tempa na 4:40. Ehhh… Niti množica v Matrei-u ne daje več poleta, evo – ne gre. Ne more it! Kaj čmo. Čas na polovički: 1:25:10, kar ustreza tempu nekaj nad 4:00. Cilji prehajajo pod velik vprašaj…
- km 21-35: noge zaenkrat še nesejo, a povprečni pulz doslej blizu 165, kar ne obeta nič dobrega. Cilj premaknjen v drugi plan, začenja me celo skrbeti: bo šlo? "Moja" tekačica z vsakim kilometrom pridobi kakšen meter, na kakšnem odseku je celo že izgubim iz vidika. Eh, naj leti… Klavrno opazujem tiste, ki so na polovički prevzeli štafeto in sedaj sveži kar drvijo mimo. Tolažim pa se s tem, ko vidim, da me ne matra edinega, še vedno tu in tam koga ujamem, ga tlesknem po rami… da bi mu le pomagalo. Aja, za okolico niti nima dost časa, poleg tega mi pogled zastira bela šilt-kapa, ki jo pridno močim, pa niti volje nimam do nekega sajt-siinga… Spet se vse skupaj spreobrača v tek od vode do vode. Nekje med 26. in 27. kilometrom se proga spet bolj prevesi, kakšne 4 kilometre je naklon cca. 4%. Tempo oživi, a le na okoli 4:00. In ko se bliža zame magična meja – 33 km – dolžina, kjer naj bi maratonec srečal "the Wall", spet začnem obračati številke: povprečni pulz = 163, čas 2:16:40, tempo. Dobim virtualna krila, ujamem"tekačico", ki precej hlasta. A krila se stopijo takoj, ko se cesta spet zravna. Kriza. Velika. Znana le iz teorije, sam je še nisem doživljal. Kot da vidim prve cigle. Šit, kako visok pa je ta zid? Za preskočit?
- km 36-cilj: na kratko: eno samo mučenje… Žalost, razčaranje, za preklinjanje niti nimam volje. Eh, kaj hočem. Torej, na svojem osmem maratonu bridko izkusim, kaj pomeni preveč intenziven, prehiter, prevroč, preoptimističen štart. Plačujem davek. Davčna stopnja precejšnja. Najhujši je 36 kilometer. Drugič se ustavim. Hodim kakšnih 10 sek, predkon in… gremo naprej. Zobje so tudi zato, da se stisnejo. Boli. Tudi v pljučih. Vlaga, pritisk. Ne motivira niti olimpijska skakalnica, ki se prikaže na obzorju. Innsbruck obdan z nevihtnimi oblaki, kot da bi se že spuščala noč. Veter pač takšen, kot je ponavadi pred neurjem. V mislih spet številke… Kaj če tečem le 5:00 do cilja? Pridem vsaj pod 3:00? Kot pijanc plota se oklenem tega načrta, tokrat tečem na uro: 4 minute teka, strečing, hoja, tek. Katastrofalen kilometrski tempo, malo pod 5.00. Nov val energije mi vlije misel, da bo čez 10 min vsega konec. Finiš, poskusim hitreje, spet letim, nog, pulza, česrakoli ne upoštevam. Da pa bi ga morda vendarle moral, vidim na zadnje kilometru, ko spet nekoliko padem, a tokrat vsaj z eno mislijo: ja, bom pod 3 ure. Nasmeh na licih pa mi vendarle uspe, ko vidim – le nekaj metrov pred ciljem – 2Much4me Vilka! Krepka "give me 5", iz ust le "zajebano", obrat v cilj in 2:59:19. Amen!
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OK, to je bila izpoved. Če si jo prebral, naj ti koristi, ali pa vsaj spomni na kako tvojo zidarsko izkušnjo.
Ajd, če smo že pri temi "poročila s prireditev", naj zaključim še s temle: takoj v cilju samo voda, čeprav sem res iskal za čim bolj žlahtnim. Glavo sem si shladil v ogromni bani, ma glih vseeno mi je bilo, če bo to še kdo za mano pil oz. če je kdo naredil podobno že pred mano.
No, tudi z Vilkom & family smo se srečali, ej – hvala, da ste me počakali in da smo se spoznali.
Malo zatem je začelo deževati. Vseeno sem si bolj želel tuša, ki pa ga nekak nisem uspekl najt. Oz. vsaj tiste, ki sem vprašal, so me pošiljali na neke avtobuse pa na 10-minutne šetnje. Hvala, dovolj je bilo za danes. Aleluja, sem le našel dost sktir podhod, kjer so namestili tri đakuzije, pa celo iso-sranja so servirali. Grdo govorim, ker sem precej razočaran nad organizatorjem. Al pa sem bil zgolj v afektu.
Potegnem črto? Najprej sem se sam sebi zdel kot osliček, ki je pač šel na led in mu je spodrsnilo. Sicer pa – proga je res hitra, vem, da bi jo ob normalnih pogojih zlufal po načrtih. Morda pa res nekoč. Se mi zdi, da se ni glih nujno prijavit mesece vnaprej. Naslednjič počakam na lepše vreme al pa organizatorja zagnjavim, da tek prestavi v začetek maja…
Eeee, a to zgoraj bolj spada v "Kr neki", "Doživetja na teku", "Poškodbe"?
Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?