ziga napisal/-a:Rekordno v vseh pogledih: največ tekačic in tekačev doslej, ženski rekort na vrhu, moški rekord na vrhu... Opaženi trije forumovci... Več boste pa povedali sami udeleženci.
, da kaj ne morem.
Smo res že ena mala družina hribogrizcev.
Res nas je vsako leto več in ni čudno, da je tako. Tudi tujcev je vsakič več, tako da je druščina res pisana. Letošnji rekord očitno še ni skrajna meja. Zmagovalec je prišel na vrh tako neverjetno lahkotno, da bomo v naslednjih letih gotovo priča še boljšim časom, pa če se nam, navadnim smrtnikom, zdi še tako nemogoče.
. Sem imel pa tokrat številčnejšo navijaško podporo, vsem, ki so me (in nas) bodrili se zahvaljujem 
. Tudi planincem, ki so pokazali veliko mero strpnosti in razumevanja, ker so se nam morali umikati, pa so nas kljub temu spodbujali
Očitno pa imajo organizatorji visoke cilje in res jim želim, da bi se jim približali, hkrati pa ne izgubili posluha za "malenkosti", ki dajo prireditvam čar, značaj in privlačnost.
. V gozdu nad štartom je bilo sicer nekoliko soparno, naprej pa je kar šlo. Če bi sijalo sonce, bi na vrh prišli čisto scvrknjeni - vsaj tisti, ki nismo med prvimi 
še posebno zdaj, ko je gozd pod melišče čisto posnet. Torej vreme, tudi tebi hvala
.
Pa vendar se stvari tako obrnejo, da čas prav beži...in že smo tekli v diru proti tovorni žičnici. Ves čas pred tekmo sem si ponavljal, bodi potrpežljiv, šparaj se...itd. Na tekmi se šele pokaže, kako težko se je tega zares držat. Pa vseeno je kar šlo, srce se je na neki stopnji umirilo, ok, sem si mislim, zdej mam ritem, le tko naprej! Ok, je že šlo, dokler se makadam ni prelevil v strmo stezo. Tam smo prestavili v nižjo prestavo in brez popuščanja v breg 
In se je začel...bolečine na desni strani trebuha, poskusil sem popravt s podaljšanim izdihom, in ni šlo najbolje, ko smo se že približeval sedlu, pa se je le uneslo. Na sedlu ni blo ne duha ne sluha več o kšnih težavah...največjo zaslugo pri tem imajo prijatelji, ki so navijal kot na fuzbal tekmi (Hočo hvala!) Metri so izginjali pod nogami, cilj pa se je nepreklicno približeval. Kako se je prilegel ravninski, tekaški del nad Cojzovo kočo! Ko bi le trajalo...Ker s plezanjem proti Strehi so se pojavile nove težave, in to kakih 300 višinskih metrov pod vrhom! Kako naj rečem, ja, tank je bil prazen, rdeča lučka je že svetila, pa nisem opazil Zmanjkal je energije, tko, kr naenkrat me je odrezal! Ja, vse je enkrat prvič, in ker sem se "pametno" odločil, da ne rabim take ali drugačne hrane na poti, sem plačal z vožnjo na hlape. Zanašal sem se na izotonične napitke na vseh postajah (to sem resnično pogrešal!), tako pa sem večinoma pil le vodo. Napaka! Nč hudga, dobra šola! Zadnji del poti se je seveda zaradi navedenega nekoliko razvlekel A čutil sem bližino vrha, ki je klical k sebi, tako poetično:) V cilj sem pritekel, nasmejan, vesel, da sem zmogel to veliko preizkušnjo na svoji poti, jah, dobr je blo treba predihat ta hrib, ni kej Mislm, da je to lahko začetek enga lepega prijateljstva!
Leon napisal/-a:WMRA GRANDN PRIX-vem , da gre za rang teka , pa me zanima , kako bi poimenoval sam rang , evropsko , svetovno prvenstvo , sli kako drugače , glede na to , da je bila nacionalna pripadnost tekačev in tekačic zelo raznolika.
Hvala-Leon
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
