- 31 Jul 2006, 12:50
#70175
Po tem, ko sem si samo nekaj tednov pred maratonom v Radencih poškodovala gleženj, sem na internetu našla tale maraton. Že slike s proge, ki so objavljene na uradni strani http://www.koenigludwigmarathon.de/Laufstrecke.0.html so me navdušile, da sem ga izbrala za svoj prvi maraton. Malo me je sicer plašilo, da bo sredi poletja, ampak zaradi bližine Alp sem domnevala, da bo vendarle malo hladneje kot pri nas. Že dva tedna prej sem vsakdan gledala vremensko napoved za ta del Nemčije in temperature so bile precej podabne našim 
Na moje veselje se je nekaj dni pred napoved polepšala in meteorogi so za dotični vikend obljubljali poslabšanje z oblačnim vremenom in manjšo ohladitev (okoli 24 stopinj) - ni slabo za sredino poletja 
Tudi v petek je bila pasja vročina in ni nič kazalo, da se bo kaj ohladilo. Zvečer smo imelo manjšo nevihto, ampak sinje modro nebo v soboto zjutraj ni kazalo nobenih znakov poslabšanja
Dan sva preživela prav penzionistično - najprej skoraj 3 urna krožna z ladjo po Forgensee-ju, popoldan pa še vzpon na bližji Tagelberg (s kabinsko žičnico seveda, saj so morale nogice počivati 
) in opazovanje jadralnih padalcev in zmajarjev, ki imajo odskočišče na vrhu gore. Zvečer pa še pasta party, da sem še dodatno napolnila glikogenske rezerve. Porcija špagetov je bila ogromna 
omaka, pa odlična in na moje presenečenje celo zelenjavna - narod klobasic in zrezkov misli celo na vegetarijance
Vreme še vedno ni kazalo, da bo kakšno poslabšanje - na nebu je bilo sicer nekaj oblakov, ampak nič podobnega kot oba dneva prej, ko smo imeli nevihto. Po eni strani naju je to veselilo (streha šotora nama je malo puščala), po drugi strani pa me je bilo strah kako bo jutri opoldne, ko bodo pred mano zadnji kilometri. Tudi soseda Danca v kampu sta prerokovala, da danes pa sigurno ne bo dežja in že čez pol ure smo se spet stiskali v predprostoru njune male prikolice, ker je zunaj lilo Čez kako uro je dež skoraj ponehal in rosenje se je nadaljevalo skoraj celo noč - trema je bila kar velika in nisem skoraj nič spala
Štart maratona je bil ob 8h in jutro je bilo odlično za tek - oblačno in le 16 stopinj Torej se meteorologi le niso povsem zmotili.
Štart je bil na drugi strani jezera kot najin kamp, pred Festspielhausom, ki je mestno gledališče. Glede na štartne številke se nas je zbralo okoli 650 tekačev in ob uri smo krenili proti Hopfenseeju. Prvih 14 km krog okoli Hopfenseeja in povratek do Festspielhausa od koder smo nadaljevali ob obali Forggenseeja do Brunnena nato pa kolesarski poti ob glavni cesti v Schwangau. Razgled na poti je bil kot na kakšni razglednici - zdraviliško mesto Hopfen z ležalniki ob plaži Hopfenseeja, turkizno modra voda Forgensee-ja ter nato še zeleni pašniki s kravami in grad Neuscwanstein z Alpami v ozadju. Iz Schwangau-a smo skozi drevored krenili proti Hohenschwangau oz. gradu Neuscwanstein od tod pa skozi gozd proti Fuessnu. Do zdaj mi je šlo odlično. Tempo sem imela konstanten (vedela sem, da bo malo čez 4 ure, ampak za prvič mi čas sploh ni bil pomemben), srčni utrip pa pod pričakovanji (med 150 in 155). V knjigah, člankih, po forumih strašijo s zidom, ki se pojavi okoli 30 kilometra. Razen rahle pekoče bolečine na podplatu in je oznanjala žulj (se mi pojavi večkrat in se mu več ne pustim motiti
) ni bilo nobenega znaka o kakem zidu. Verjetno je pomagalo, da sem na vsaki postaji spila kozarec izotoničnega napitka in pojedla košček energijske ploščice. Če bo tako še nekaj kilometrov, bo super, se je podilo po mojih mislih. Z možem sva se zmenila, da me bo na kolesu počakal pri Festspielhausu in potem še v Hohenschwangau. Ker je bilo na štartu tudi kar precej kolesarjev, se je odločil, da me bo tudi on sledil in je bil vedno ali za mano ali pa pred in igral mojega osebnega fotografa in podporo 
in baje so tudi spremljevalnim kolesarjem na okrepčevalnicah prijazno postregli.
Fuessen smo spet zagledali okoli 32 kilometra in po prečkanju reke Lech je bil manjši vzpon nato pa smo mesto zapustili in skozi gozd tekli okoli jezera (se ne spomnim imena, ker jih je tam okoli ogromno). Po 35 kilometru spet vzpon in še malo gor dol. Noge so bile že malo težje in bi bilo lepše če bi bil vsaj asfalt. Potem smo končno spet obrnili proti Fuessnu in pojavil se je asfalt. V Bad Fuelenbachu in tudi vzdolž cele poti je bilo kar precej gledalcev, navijali in ploskali pa so tudi mimoidoči in kolesarji, ki so se peljali po poti. Na zadnjih okrepčevalnicah so začeli točiti tudi Coca colo in dodaten sladkor je očitno pomagal in mi je šlo brez težav. Po fotkanju na zadnjem kilometru je mož na kolesu oddrvel naprej in s kolesom odšprintal skozi cilj
Na zadnjem ovinku sem zagledala še Ulo in Jensa (Danca iz kampa), ki sta se drla Tanjaaa gooo! in že je bilo konec Še nekaj let nazaj si nisem predstavljala, da bi šla tečt, zdaj pa sem pretekla maraton. Neverjetno! 
Hvala, E. za vso podporo!
Po malem počitku in okrepčilu - mize so bile podobno kot na vseh okrepčevalnicah dobro založene z različnimi pijačami, energijskimi ploščicami in sadjem, sva se opravila do Sport studia Fuessen, ki je bil organizaton maratona, in so nam omogočili tuširanje ter masažo. Ob 15h, ko je bila še razlasitev zmagovalcev in podelitev diplom, je sonce spet veselo sijalo, le še nekaj oblačkov na nebu je ostalo v spomin, na solidarno vreme, ki nas je spremljalo celo dopoldne
Naslednji dan sva še malo kolesarila po okolici in si ogledala gradova. Če ju bo kdo v prihodnosti obiskal, naj ne verjame, da je pot do njiju ful strma in je 40 min. hoje navkreber, ker je to samo reklamna poteza, da iz tebe izvlečejo še 5 EUR/osebo za vožnjo s kočijo - midva sva potrebovala le 20 minut precej počasne hoje malo trde noge pač
Maraton zelo priporočam, kljub temu, da je štartnina kar visoka (zadnja dva tedna 43 EUR) in vrečka bolj uboga (majica, bomboni, musli ploščica, bon za pasta party), je pa zato oskrba na progi odlična, dosti tušev in kar precej maserjev. Pa tudi v mestu in okolici je kar precej za videti.
Na moje veselje se je nekaj dni pred napoved polepšala in meteorogi so za dotični vikend obljubljali poslabšanje z oblačnim vremenom in manjšo ohladitev (okoli 24 stopinj) - ni slabo za sredino poletja
Tudi v petek je bila pasja vročina in ni nič kazalo, da se bo kaj ohladilo. Zvečer smo imelo manjšo nevihto, ampak sinje modro nebo v soboto zjutraj ni kazalo nobenih znakov poslabšanja
Dan sva preživela prav penzionistično - najprej skoraj 3 urna krožna z ladjo po Forgensee-ju, popoldan pa še vzpon na bližji Tagelberg (s kabinsko žičnico seveda, saj so morale nogice počivati ) in opazovanje jadralnih padalcev in zmajarjev, ki imajo odskočišče na vrhu gore. Zvečer pa še pasta party, da sem še dodatno napolnila glikogenske rezerve. Porcija špagetov je bila ogromna omaka, pa odlična in na moje presenečenje celo zelenjavna - narod klobasic in zrezkov misli celo na vegetarijance
Vreme še vedno ni kazalo, da bo kakšno poslabšanje - na nebu je bilo sicer nekaj oblakov, ampak nič podobnega kot oba dneva prej, ko smo imeli nevihto. Po eni strani naju je to veselilo (streha šotora nama je malo puščala
), po drugi strani pa me je bilo strah kako bo jutri opoldne, ko bodo pred mano zadnji kilometri. Tudi soseda Danca v kampu sta prerokovala, da danes pa sigurno ne bo dežja in že čez pol ure smo se spet stiskali v predprostoru njune male prikolice, ker je zunaj lilo Čez kako uro je dež skoraj ponehal in rosenje se je nadaljevalo skoraj celo noč - trema je bila kar velika in nisem skoraj nič spala
Štart maratona je bil ob 8h in jutro je bilo odlično za tek - oblačno in le 16 stopinj
Torej se meteorologi le niso povsem zmotili.
Štart je bil na drugi strani jezera kot najin kamp, pred Festspielhausom, ki je mestno gledališče. Glede na štartne številke se nas je zbralo okoli 650 tekačev in ob uri smo krenili proti Hopfenseeju. Prvih 14 km krog okoli Hopfenseeja in povratek do Festspielhausa od koder smo nadaljevali ob obali Forggenseeja do Brunnena nato pa kolesarski poti ob glavni cesti v Schwangau. Razgled na poti je bil kot na kakšni razglednici - zdraviliško mesto Hopfen z ležalniki ob plaži Hopfenseeja, turkizno modra voda Forgensee-ja ter nato še zeleni pašniki s kravami in grad Neuscwanstein z Alpami v ozadju. Iz Schwangau-a smo skozi drevored krenili proti Hohenschwangau oz. gradu Neuscwanstein od tod pa skozi gozd proti Fuessnu. Do zdaj mi je šlo odlično. Tempo sem imela konstanten (vedela sem, da bo malo čez 4 ure, ampak za prvič mi čas sploh ni bil pomemben), srčni utrip pa pod pričakovanji (med 150 in 155). V knjigah, člankih, po forumih strašijo s zidom, ki se pojavi okoli 30 kilometra. Razen rahle pekoče bolečine na podplatu in je oznanjala žulj (se mi pojavi večkrat in se mu več ne pustim motiti
) ni bilo nobenega znaka o kakem zidu. Verjetno je pomagalo, da sem na vsaki postaji spila kozarec izotoničnega napitka in pojedla košček energijske ploščice. Če bo tako še nekaj kilometrov, bo super, se je podilo po mojih mislih. Z možem sva se zmenila, da me bo na kolesu počakal pri Festspielhausu in potem še v Hohenschwangau. Ker je bilo na štartu tudi kar precej kolesarjev, se je odločil, da me bo tudi on sledil in je bil vedno ali za mano ali pa pred in igral mojega osebnega fotografa in podporo in baje so tudi spremljevalnim kolesarjem na okrepčevalnicah prijazno postregli.
Fuessen smo spet zagledali okoli 32 kilometra in po prečkanju reke Lech je bil manjši vzpon nato pa smo mesto zapustili in skozi gozd tekli okoli jezera (se ne spomnim imena, ker jih je tam okoli ogromno). Po 35 kilometru spet vzpon in še malo gor dol. Noge so bile že malo težje in bi bilo lepše če bi bil vsaj asfalt. Potem smo končno spet obrnili proti Fuessnu in pojavil se je asfalt. V Bad Fuelenbachu in tudi vzdolž cele poti je bilo kar precej gledalcev, navijali in ploskali pa so tudi mimoidoči in kolesarji, ki so se peljali po poti. Na zadnjih okrepčevalnicah so začeli točiti tudi Coca colo in dodaten sladkor je očitno pomagal in mi je šlo brez težav. Po fotkanju na zadnjem kilometru je mož na kolesu oddrvel naprej in s kolesom odšprintal skozi cilj
Na zadnjem ovinku sem zagledala še Ulo in Jensa (Danca iz kampa), ki sta se drla Tanjaaa gooo! in že je bilo konec Še nekaj let nazaj si nisem predstavljala, da bi šla tečt, zdaj pa sem pretekla maraton. Neverjetno! Hvala, E. za vso podporo!
Po malem počitku in okrepčilu - mize so bile podobno kot na vseh okrepčevalnicah dobro založene z različnimi pijačami, energijskimi ploščicami in sadjem, sva se opravila do Sport studia Fuessen, ki je bil organizaton maratona, in so nam omogočili tuširanje ter masažo. Ob 15h, ko je bila še razlasitev zmagovalcev in podelitev diplom, je sonce spet veselo sijalo, le še nekaj oblačkov na nebu je ostalo v spomin, na solidarno vreme, ki nas je spremljalo celo dopoldne
Naslednji dan sva še malo kolesarila po okolici in si ogledala gradova. Če ju bo kdo v prihodnosti obiskal, naj ne verjame, da je pot do njiju ful strma in je 40 min. hoje navkreber, ker je to samo reklamna poteza, da iz tebe izvlečejo še 5 EUR/osebo za vožnjo s kočijo - midva sva potrebovala le 20 minut precej počasne hoje
malo trde noge pač
Maraton zelo priporočam, kljub temu, da je štartnina kar visoka (zadnja dva tedna 43 EUR) in vrečka bolj uboga (majica, bomboni, musli ploščica, bon za pasta party), je pa zato oskrba na progi odlična, dosti tušev in kar precej maserjev. Pa tudi v mestu in okolici je kar precej za videti.
