spoznal,upam da se v Nedeljo vidimo
Zanimivo se mi zdi, da smo zastopani predstavniki več generacij, od mlade do starejše generacije, obeh spolov, različnih krajev, pogovor med nami pa poteka, kot bi se poznali že nekaj let. 
Kar seveda pomeni, da smo če že ne vsi tekači, zagotovo pa člani foruma, iste ali podobne baže.
skoraj kot bi tekel po gorenjskih gozdovih. Visoke bukve, prepletene potke, katerih smeri ne spoznaš z enim tekom, ampak se taka prepletena mreža stez spozna z večkratno uporabo, kar mislim, da bomo v bodoče še naredili. Tudi tla so bila suha, ponekod asfalt, nato mehka gozdna tla, pa makadamska pot, lahko tudi trava, vse to raznolikost se najde v Tivoliju, zato ni čudno, da je priljubljena točka tekačev in sprehajalcev, pa tudi zaljubljencev je bilo videti kar nekaj. Ko nas je Miro vozil proti domu, smo enoglasno ugotavljali, da se je splačalo priti na pomladanski tek in da bomo še prišli. 
in sem tudi res štartal s to skupino, ki pa je dokaj hitro potegnila v breg, tako, da sem takoj zaostal za njo. K sreči sem ob pogledu navzdol ugledal skupino za krajšo pot, pa sem jo ubral kar preko travnika in se jim pridružil, kar mi seveda ni bilo žal tudi zaradi tega, ker so bile v njej večinoma predstavnice lepšega spola. Lepo smo tekli, tempo je bil kar pravi za mojo zmogljivost, spotoma so se odkrivale lepote Tivolija.
Res lepota, vredna začetka pomladi, lepota za navdihe, krasna pokrajina za pesniške občutke in odličnost forumcev, ki so znali izbrati pravi čas, čas sončnega zahoda na prvi pomladanski dan. Da gre človeku kar na jok in kot bi še sonce hotelo nositi majico z rdečo kroglo. Na cilju smo bili tako hitro, da sem komaj verjeli, da je že konec. Pa ne zato, ker smo imeli tako brzino, ampak zato ker je pomladanska pravljica tako hitro minila. Nisem bili žalosten zaradi tega, saj se ponuja še mnogo tekov ob menjavi letnih časov, ki se jih bom zagotovo udeležil. 
ker se to prvič ne spodobi, drugič pa vzbuja različne asociacije in bi zgledalo neresno). Zasedli (in zasegli) smo vse mize v večjem prostoru, jih poravnali v eno in rekonstruirali dogodke dneva. Za nekatere je ime lokala Pira-mi-da kar pravšnja, saj so uživali v velikih krugla pira, čeprav jim pira nihče ni dal in so ga seveda plačali. Za nekatere bi se lokal bolj pravilno imenoval Soka-mi-da, za druge Kavo-mi-da za tretje pa tudi skromno Vodo-mi-da, kar bo pa držalo, saj vode ni bilo treba plačati (aha Gorenjc). Kakorkoli, zaključek teka je minil prijetno kot ves pomladanski tek in je še utrdil obljubo, da bomo še prišli.
? Me s kolegico sva se šli do avta preobleč, ko sva se vrnili pa ni bilo nikjer nikogar. Tako, da sem se z dolgim nosom odpeljala domov, pa še Bigfriku in Lučkotu sem ostala dolžna za pijačo, ker sta me tako dobro izmučila s svojim tempom 
(seveda je bil za njiju to bolj sprehod).
) in veš kaj, če bi me nekdo med potjo tako zabaval, bi lahko tudi jaz pretekla polmaraton!
) in ker znaš najti prave besede! Spoznala sem kar nekaj ljudi s foruma, komaj pa čakam naslednjo priliko, da spoznam še koga. Kot je že Fotr napisal, toliko različnih ljudi in življenj, katerim je skupna vsa ena stvar, ljubezen do teka:)
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
