Najprej, hvala za čestitke, pa tudi mnogim za predmaratonsko vzpodbudo.
Očitno postajam specialist za nemške maratone; za München sem se odločil - kar tako.
Ustrezen termin, ravno še dovolj blizu (ali daleč), da je dosegljiv z avtom, nobenih omejitev glede prijav, pa še pričakoval sem dobro organizacijo. Glede razdalje se nisem uštel, München je še vedno je tam kjer je bil, v soboto zjutraj gor, v nedeljo popoldne nazaj - ponedeljek zjutraj služba. Šala mala.
Sicer moj maraton št. 4, pa vseeno je bilo kaj prvič. Prvič sem imel s seboj močno podporno ekipo, ki se je izkazala v vseh pogledih. V soboto zvečer je intenzivno preverjala kvaliteto bavarskega piva in nazadnje končala - v Irish Pubu
. V nedeljo so pa šibali z metrojem za mano in me poleg na štartu in cilju prestregli še na dveh mestih. Neverjetno.
Glede teka pa – mešani občutki. Ne bi se rad ponavljal, tudi ne bi rad zvenel preveč naivno – v zadnji četrtini me je absolutno pobralo. Pomeni, bolj kot sem pričakoval... Bom kar odkrit, želel sem si tečt 3h40'. Bil sem poln dobrih občutkov in na pravem tempu do 30 km, potem pa… nič. Dobrih 15 sek/min počasnejši kot prej, težke noge, brez volje, brez energije in kar je najhuje – brez motiva ali vsaj običajne jeze, borbe, fajtanja. Kar naenkrat sem imel vsega dovolj in se mi je zdelo vse skupaj povsem brezveze. Ti občutki so bili tudi 'prvič'.
Hja, glava, a ne ?!?
In ko danes premišljujemo o tem, se mi vseeno zdi prav, da sem se zadeve lotil korajžno. Vedel sem, da bom do cilja v vsakem primeru prišel. Če se še malo potrudim lahko kar iz rokava stresem precej verjetnih razlag, vzrokov in opravičil, pa kakšnega posebnega smisla to nima. Poskusil sem, pač (tokrat) ni šlo in nimam si kaj očitat.
Nekaj sem pa pri sebi razčistil – tu nekje so moje zmožnosti in sem pač spadam. Za kakršenkoli opaznejši napredek pri času bi moral vložit bistveno bistveno več kvalitetnejšega in raznovrstnejšega treninga, kar pa me v tem trenutku ne zanima. Ta povečan vložek namreč. Tečem zato, ker to rad počnem, udeležba na takšnih tekmovanjih je pa še vedno bolj pika na
i, en malo bolj resen hec in ne obratno (hmm, kako bi to zvenelo: hecen res).
Pa bodi dovolj meditiranja o mojih časih, verjetno je bolj zanimivo, kako je bilo na teku.
Organizacija brez napak ! Običajna procedura pri dvigu štartnih številk, ki se kakšen dan prej dogaja na sejmu, kjer lahko po mili volji zapravljaš za vse, kar je s tekom povezano. Cene so ugodne, ne manjka tudi obvezna pasta party. V Münchnu se vse dogaja v Olimpijskem parku, ki tudi po več kot 30 letih deluje impozantno, z množico dvoran, štadionom, lepimi parki, zelenicami, pa majhno jezerce itd. Zanimivo, da so možne tudi 'last minute' prijave, kar je marsikje povsem nemogoče.
V nedeljo zjutraj na štartu cca 8500 maratoncev, gneča ne prevelika, okrepčevalnic na progi veliko, več kot dovolj, tudi odlično založene, vedno voda in isostar, pa še banane in neki bari, brez gneče in običajne nervoze tako pri odjemalcih kot pri podajalcih. Navijanja na progi kar nekaj - seveda ni primerjave z Berlinom, ki je izvenserijski, je pa bilo vseeno kar nekaj bendov, bobnarskih skupin in sploh v centru tudi velika množica. Žal je največja kriza področje imenovano Englischer Garten. Ja, seveda, km od 30-36, kjer se mučiš po nekih parkih in gozdičkih in je prav depresivno za tečt. Tam me je očitno nekdo s kolom po glavi, ker sem ven prišel nek čisto drug človek.
No kakorkoli, cilj je bil na Olmpijskem štadionu in to je pa res super. Na prihodu v štadion te v podhodu pričaka dimna zavesa s svetlobnimi efekti, udarna muzka (jaz sem priletel na Highway to Hell) in potem prideš iz teme na svetlobo, impozanten štadion, na tribunah spremljevalci, tuljenje, ploskanje! Super! Te kar nese, celo moja (očitno samovšečna) glava je sodelovala v šopirjenju po atletski stezi in prikazal sem kar soliden finiš, ki pa ni požrl še tistih 3 sekund, ki štrlita čez 43 minut. Ok, ne bomo malenkostni, za pol minute izboljšan PB pomeni, da na taki razdalji tako 'hitro' še nisem šel. Zadovoljen.
V cilju pa sploh cela gostija: voda, isostar, red bull
, pivo
, jogurti, banane, suho sadje...
Najbolj zanimiv je pa odhod s stadionske zelenice po okrepčitvi; čez tribune na vrh do izhoda. Je treba kar čez nekih 100 stopnic - eno samo stokanje in jamranje, he, he.
Vsekakor zelo prijetna dogodivščina in Münchenski maraton vsem priporočam !
Aja, pa še vreme smo imeli in pa - prehlad sem pozdravil
.
primus
PS: No, pa sem se spet razpisal. Povsem nehote… ne bom več.
If you want to run, then run a mile.
If you want to experience another life, run a marathon.
- Emil Zatopek
iskrene čestitke tako za tek kot za poročilo. 
