- 16 Okt 2006, 17:14
#75135
Tole ne bo kako poročilo o žuljih, bolečinah, vročini, trpljenju...
Upam, da se mi ne bo spet pisalo...(v tem primeru: LojzeP, ne beri dalje!
), čeprav bi se mi to lahko zgodilo glede na številko 22.500 udeležencev maratona in vzdušje, ki je vladalo v Amsterdamu!
Začelo se je na Broloppetu, ko je Barbara (TF ARABRAB) rekla: tole je za nami, a prideš k nam oktobra, da proslavimo tvoj rd? Svoj službeni postanek v prestolnici sem tako podaljšala do Amsterdama.
Štartne številke je Barbara dvignila že prejšnji dan in bila navdušena nad organizacijo. Dobili sva se v bližini štadiona, kamor sva si šli ogledat, kako na štadion pritečejo zmagovalci. Vzdušje, da te kar prestavi! Ko se je zmagovalec približeval štadionu, so ljudje vstali, začeli ploskati s podolgovatimi napihnjenjimi palicami - baloni, ki so jih dobili v dar pri prihodu na štadion, napovedovalec je začel v meni nerazumljivi govorici čebljati vedno hitreje in glasneje, nad našimi glavami sta krožila helikopterja, ki sta povzročala dodaten hrup, ljudje navijali in prikazal se je zmagovalec! Še cca. 200 m in ura se je Solomonu Bushendlichu ustavila pri 2.08.52. "Pretekli ste svoj 1. maraton. Kako se počutite?" "Great!" Uf, nas polprogaše tole še čaka... Počakali sva še 1. žensko (2.28.26) in se odpravili preobleč in na štart.
Na štartu sva morali poiskati področje, ki se je ujemalo z najinima štartnima številkama. Prav navdušeni sva bili, ko sva stali skoraj ob skupini podobni "The Stroj". Množica je kar valovila skupaj z njihovim taktom. Barbari povem, da ne bom držala njenega tempa, ampak šla "po svoje". Mi bo lažje, glede na to, da je bila količina treninga obratnosorazmerna s stresnimi obveznostmi zadnje tri tedne... Prav počasi smo se pomikali proti štartu in ko sva prestopili črto, je bil čas na uri že čez 6 min.
Ljudje ob progi navijajo. Imam občutek, da nekdo že na začetku dodatno hidrira, saj so moje noge zadaj čisto mokre. Pa sem kasneje ugotovila, da so bidončki na pasu puščali...in sem imela stalni tuš. Pri kakih treh km, odvržem zgornji del oblačila v oranžni barvi in navijači navdušeno ploskajo, ob pogledu nazaj, pa si ga je nekdo prisvojil... Naj mu služi! Temperatura nekje 14 stopinj, mi je bila na štartu čisto premalo. Imam občutek, da gremo lahno navzdol, nato spet naravnost... Še vedno sva z Barbaro skupaj. Okoli 5 km je prva okrepčevalnica in Barbara vpraša, če bom pila. Ne še. Greva dalje.
Tečemo skozi neko industrijsko cono a ob progi vseeno ljudje. Ploskajo, pojejo, recitirajo...Noro! Potem mi Barbara v roke porine njen muzički pripomoček: "Na poslušaj!" Bajaga mi poje: "Godine prolaze..." Vrnem, ko je konec pesmi in se smejim...
Tečeva skupaj naprej in pri cca. 8 km spet dobim muzičko darilo. Parni valjak: "Godine prolaze..." 
Neka idu! Za to so prijatelji, da te stalno opozarjajo... Naprej!
Navijači, navijači, navijači,... Bandi z različno muziko,... Poleg okrepčevalnic na ulicah "zasebni" štanti, kjer otroci delijo pijačo, deklica teče v hišo, po novo vodo,... Kot da mesto živi s tem tekom!!
Prečkamo vodo, pogled proti mlinu sredi mesta, na hiške ladjice, in vsa ta množica tekačev in ljudi ob progi... Mi je bilo kar malce žal, da nimam fotoaparata, da bi ujela ta trenutek... Z Barbaro sva še vedno skupaj in sproti mi govori čas. "Ej zdaj imava pod 6. A se ti ne zdi mal prehitro?" Opss... Nek klanec navzgor okoli 13 km: "A se ti zdi tole pametno? Pulz imam čez 170..." Opss... "Sej greš lahko naprej, ti bom poskusila slediti!" "Morda pri 15. km, prej si ne upam!" Gremo.
Spet muzika. Tokrat nek ala New swing kvartet... Ljudje, otroci z ragljami, činelami, ženska s pokrovko in kuhalnico,... Počasi se ob vodi približujemo parku. "A veš kolk je še?" "Ja nekje pri 18 smo." "A že?" Gremo!
Pri okoli 20. km na ulici stojijo Barbarini in navijajo! Še vedno ljudje ob progi. V bistvu zmeraj več ljudi! Ob progi tudi tisti, ki so že končali svoj tek. Mimo tiste skupine ala "The Stroj", nato pa iz zvočnikov "Country Road". Kot da bi me nekaj špiknilo v tazadnjo! Prihod na stadion. Še malo. Z Barbaro se primeva za roke in skupaj pretečeva cilj! "Ej od zdaj tečem le še s tabo! Zvlekla si me do PB!" mi reče Barbara in padeva si v objem... Morda sem jo jaz vlekla tam okoli 15. km, je pa ona mene tam okoli 19....
Se raztegneva, greva po pijačo, banane, preobleč. Vse jim klapa. Organizatorji pohvaljeni! Poiskali sva Barbarine in Suzano. Dobim še nizozemski tulipan v dar...
Če se kdaj odločim, da bom šla na 42 km, (ob predpogoju, da bom trenirala!!!) grem v Amsterdam! Res NORO vzdušje!
Ja, lepo je tečt s prijatli, čeprav godine prolaze...
Upam, da se mi ne bo spet pisalo...(v tem primeru: LojzeP, ne beri dalje!
), čeprav bi se mi to lahko zgodilo glede na številko 22.500 udeležencev maratona in vzdušje, ki je vladalo v Amsterdamu!
Začelo se je na Broloppetu, ko je Barbara (TF ARABRAB) rekla: tole je za nami, a prideš k nam oktobra, da proslavimo tvoj rd? Svoj službeni postanek v prestolnici sem tako podaljšala do Amsterdama.
Štartne številke je Barbara dvignila že prejšnji dan in bila navdušena nad organizacijo. Dobili sva se v bližini štadiona, kamor sva si šli ogledat, kako na štadion pritečejo zmagovalci. Vzdušje, da te kar prestavi! Ko se je zmagovalec približeval štadionu, so ljudje vstali, začeli ploskati s podolgovatimi napihnjenjimi palicami - baloni, ki so jih dobili v dar pri prihodu na štadion, napovedovalec je začel v meni nerazumljivi govorici čebljati vedno hitreje in glasneje, nad našimi glavami sta krožila helikopterja, ki sta povzročala dodaten hrup, ljudje navijali in prikazal se je zmagovalec! Še cca. 200 m in ura se je Solomonu Bushendlichu ustavila pri 2.08.52. "Pretekli ste svoj 1. maraton. Kako se počutite?" "Great!" Uf, nas polprogaše tole še čaka... Počakali sva še 1. žensko (2.28.26) in se odpravili preobleč in na štart.
Na štartu sva morali poiskati področje, ki se je ujemalo z najinima štartnima številkama. Prav navdušeni sva bili, ko sva stali skoraj ob skupini podobni "The Stroj". Množica je kar valovila skupaj z njihovim taktom. Barbari povem, da ne bom držala njenega tempa, ampak šla "po svoje". Mi bo lažje, glede na to, da je bila količina treninga obratnosorazmerna s stresnimi obveznostmi zadnje tri tedne... Prav počasi smo se pomikali proti štartu in ko sva prestopili črto, je bil čas na uri že čez 6 min.
Ljudje ob progi navijajo. Imam občutek, da nekdo že na začetku dodatno hidrira, saj so moje noge zadaj čisto mokre. Pa sem kasneje ugotovila, da so bidončki na pasu puščali...in sem imela stalni tuš. Pri kakih treh km, odvržem zgornji del oblačila v oranžni barvi in navijači navdušeno ploskajo, ob pogledu nazaj, pa si ga je nekdo prisvojil... Naj mu služi! Temperatura nekje 14 stopinj, mi je bila na štartu čisto premalo. Imam občutek, da gremo lahno navzdol, nato spet naravnost... Še vedno sva z Barbaro skupaj. Okoli 5 km je prva okrepčevalnica in Barbara vpraša, če bom pila. Ne še. Greva dalje.
Tečemo skozi neko industrijsko cono a ob progi vseeno ljudje. Ploskajo, pojejo, recitirajo...Noro! Potem mi Barbara v roke porine njen muzički pripomoček: "Na poslušaj!" Bajaga mi poje: "Godine prolaze..." Vrnem, ko je konec pesmi in se smejim...
Tečeva skupaj naprej in pri cca. 8 km spet dobim muzičko darilo. Parni valjak: "Godine prolaze..." Neka idu! Za to so prijatelji, da te stalno opozarjajo... Naprej!
Navijači, navijači, navijači,... Bandi z različno muziko,... Poleg okrepčevalnic na ulicah "zasebni" štanti, kjer otroci delijo pijačo, deklica teče v hišo, po novo vodo,... Kot da mesto živi s tem tekom!!
Prečkamo vodo, pogled proti mlinu sredi mesta, na hiške ladjice, in vsa ta množica tekačev in ljudi ob progi... Mi je bilo kar malce žal, da nimam fotoaparata, da bi ujela ta trenutek... Z Barbaro sva še vedno skupaj in sproti mi govori čas. "Ej zdaj imava pod 6. A se ti ne zdi mal prehitro?" Opss... Nek klanec navzgor okoli 13 km: "A se ti zdi tole pametno? Pulz imam čez 170..." Opss... "Sej greš lahko naprej, ti bom poskusila slediti!" "Morda pri 15. km, prej si ne upam!" Gremo.
Spet muzika. Tokrat nek ala New swing kvartet... Ljudje, otroci z ragljami, činelami, ženska s pokrovko in kuhalnico,... Počasi se ob vodi približujemo parku. "A veš kolk je še?" "Ja nekje pri 18 smo." "A že?" Gremo!
Pri okoli 20. km na ulici stojijo Barbarini in navijajo! Še vedno ljudje ob progi. V bistvu zmeraj več ljudi! Ob progi tudi tisti, ki so že končali svoj tek. Mimo tiste skupine ala "The Stroj", nato pa iz zvočnikov "Country Road". Kot da bi me nekaj špiknilo v tazadnjo! Prihod na stadion. Še malo. Z Barbaro se primeva za roke in skupaj pretečeva cilj! "Ej od zdaj tečem le še s tabo! Zvlekla si me do PB!" mi reče Barbara in padeva si v objem... Morda sem jo jaz vlekla tam okoli 15. km, je pa ona mene tam okoli 19....
Se raztegneva, greva po pijačo, banane, preobleč. Vse jim klapa. Organizatorji pohvaljeni! Poiskali sva Barbarine in Suzano. Dobim še nizozemski tulipan v dar...
Če se kdaj odločim, da bom šla na 42 km, (ob predpogoju, da bom trenirala!!!) grem v Amsterdam! Res NORO vzdušje!
Ja, lepo je tečt s prijatli, čeprav godine prolaze...
Lepo se imejte in veliko se smejte!
Alja
Alja
Hval ti tudi za prelepo porocilo. 
Mislm, godine prolaze...pa tud vse porajtaš 
Hvala za vse čestitke!!! 
Ali gremo pa drugo leto skupi tja? 