Zadnje novičke

[Fotr]

Iz Pobjede:

POSLIJE 13. INTERNACIONALNOG PODGORIčKOG MARATONA

Crna Gora dobar domaćin


Podgorica, 30. oktobra - Internacionalni Podgorički maraton realizovan je u nedjelju 13. put. Tradicionalno, posljednja nedjelja oktobra rezervisana je za tu međunarodnu atletsku manifestaciju. Još jednom Podgorica i Danilovgrad, Zeta i Bjelopavlići bili su dobri domaćini takmičarima sa skoro svih kontinenata. Oko 230 trkača nadmetalo se na stazama maratonskim i polumaratonskim koje imaju međunarodni sertifikat. Organizatori su se trudili i opšta je ocjena u tome uspjeli, da stvore optimalne uslove za takmičenje. Jedino je velika vrućina i sparina smetala svima, a zasigurno najviše takmičarima. Bilo je blizu 30 stepeni, neuobičajno za posljednje oktobarske dane i u Podgorici.
Trijumfovao je, prema očekivanju, Luis Masunda iz Zimbadvea, ali nije uspio da obori rekord. Najavljivan je kao glavni kandidat i za trijumf i za rekord staze, Masunda je pokušao da opravda oboje i zamalo uspio. Povrijedio se, stradala mu je "zadnja loža" i umalo nije odustao. Ali 29-godišnji trkač iz Zimbadvea "stisnuo je zube" i nastavio. Rivali Nkonen, Lambev i Koyo iskoristili su njegovo posrtanje i stigli ga, ali je on imao toliko snage da odbije sve njihove napade i stigne prvi na cilj. Ipak, jedva je prošao ciljnu liniju držeći se za nogu i sa bolnom grimasom na licu.
Kod dama, poslije sedam godina, vratila se Svetlana Šepeljeva, bivša Tkač. Vratila se i pobijedila četvrti put.
Trinaesto izdanje Podgoričkog maratona prokomentarisao je, neposredno po završetku, Dane Korica, jedan od najboljih jugoslovenskih atletičara svih vremena:
-Pa kad je lijep dan i kad su ljudi raspoloženi sve kasnije ispane lijepo. Mislim da je 13. Podgorički maraton odlično organizovan i da je, zaista, uspio. Bilo je dosta trkača iz 23 države i to je znak da ljudi vole da dođu u Podgoricu i da trče ovdje. Evo, na primjer, danas je maraton u Ljubljani, a mnoštvo Slovenaca trči kod vas. Znači, da je ovaj maraton postao prepoznatljiv, ima svoje ime i prezime i uspješnu tradiciju. Organizatori su veoma preduzimljivi i sve rade da poboljšaju kvalitet manifestacije, a uz to su i jako gostoprimni i kad se sve sabere Podgorički maraton je jedan od najboljih u okruženju i nadam se da će tako ostati. Takmičari osjećaju dobronamjernost i dušu Podgorice i zato vole da dolaze ovamo. Ovo je, zaista, praznik jer rijetko gdje cijeli grad stane uz maraton i maratonce.
Jedan od najbržih na nedjeljnom Maratonu, Đuro Koyo, predstavnik Bosne i Hercegovine, nekadašnji pobjednik maratonske trke u Podgorici, ovako je ocijenio takmičenje:
-Došao sam umoran, jer ovo mi je šesti maraton u sezoni, iako mi maratonci možemo najviše tri trčati godišnje. Prije 20 dana u Zagrebu sam osvojio 2. mjesto. Dakle, nijesam imao dovoljno snage, iako sam pokušao da pobijedim. Jer, pobijediti ovdje zaista je nešto posebno. Staza je odlična, organizacija uvijek dobra, puno je publike duž trase i sve u znaku maratona. Jedino nam smeta vrućina, ali na to se ne može uticati. Zadovoljan sam kako sam trčao u jakoj konkurenciji.
Dakle, 13. atletska manifestacija Podgorički maraton realizovana je uspješno. U sklopu nje i ovoga puta bili su Eko maraton i Ekološka trka sa nekoliko hiljada učesnika, što svakako upotpunjuje lijepu sliku ove priredbe.

[ales]

Še dobr, da je maraton v Podgorici že skoraj v novembru, vsaj jaz sem komaj zdržal skor štiri ure na približno tridesetih stopinjah po ravnicah brez sence.

Priznam, da sem se kar malo bal iti v Podgorico-lani je bilo vse tako super:hiter prevoz tja in nazaj, zlo prijetna družba starih znancev s foruma, soft varianta teka.

Letos je vse zgledalo ravno nasprotno: prijavljen na 42 km(s čisto premalooooo treninga), prevoz z avtobusom, najavljeni čisto novi forumovci, Dolenjci, Istrani, ... No, razen mojega maratona se je prav vse sešlo neverjetno prijetno. Še celodnevna vožnja do Bara je ob primerno tempiranih postankih minila neverjetno hitro. Nekateri so že v Baru preizkusili tekaški zrak, ostali smo se zapodili na krožni korzo, k sreči spustili obisk Džejevega koncerta, a se žal po dolgotrajnem reševanju konflikta v Piranskem zalivu šele malo pred tretjo zjutraj odpravili spat.

V soboto smo v Virpazarju, tko mal nenapovedano skočili na čoln, ki nas je skoraj za tri ure odpeljal na ogled Skadarskega jezera. Med vožnjo so nam domačini (na)razložili Črnogorsko zgodovino in penologijo, turške vpade, dviganje Skadarskega jezera, ... Jasno smo tolk ogladnili, da smo se jim prepustili še v prehranjevanje s kulturnim programom - res je izgledalo, ko da je vse zelo dobro pripravljeno in najavljeno!

Šele proti večeru smo prišli v Podgorico, s prevzemom štartnih številk ni bilo težav, le tista druga majica se je neznano kam izgubila-saj ne bi jamral, ampak tokrat so pa imeli majice celo v dveh barvah in bi bilo fino imet eno belo in eno oranžno...(še dobr, da Milan Madžgalj ne bere tega foruma, bi lahko k tu pri nas nekateri tole zameril...)

Zvečer v mestu sam en hiter pogled na korzo, dva soka v bilžnjem lokalu in že smo se podali v hotel. Še spanec je zaradi prejšnjednevnega ponočevanja v baru prišel neverjetno hitro. Zjutraj sem se počutil zelo rekordno... Mihca je mal zvijala trema, a jo je kar dobro prenašal.

Štart je minil v nagovorih Brigite Bukovec, župana Podgorice, štarterja in kar na lepem smo stekli. Mi uide najprej Mitja, pol še Pershing s Stanetom, kr na lepem je pred menoj vse polno rdečih pik. Ko zapiska prvi kilometer ura pokaže 4.13, kar je bilo čist prehitro in še upočasnim. prve tri kilometre skozi Podgorico še kr gre, saj ves čas nekaj zavijamo, le bombice s Power geli mi ves čas padajo iz fišeklij (ma ob nekaj so se drgnile-bom to ukinil do Palmanove, mislim un six pack okoli pasu).

Potem se začnejo prve ravnine. K sreči je bilo nekaj nadvozov, tko da nismo videli več ko par kilometrov pred seboj. Komentarji ob cesti pa fenomenalni-večina je bila zaradi moje postave prepričana, da sem zadnji tekač na progi in so me še bolj vzpodbujali. Polovičko sem pretekel v čist spodobnih 1.37 in - kako nepoznavalsko - še vedno upal na rezultat treh ur in četrt. Po 22tem kilometru sem se začel najprej polivat po glavi, majici, rokah.

Na petindvajsetem so mi začele utripat mečne mišice in na sedemindvajsetem sem prvič shodil. Prej sem pojedel panadol in ker nisem čutil bolečin so me le čist zategnjene mišice opozarjale, da je nekaj narobe. Če se zdajle poizkušam spomnit lahko na prste ene roke preštejem vse moje letošnje teke prek 30km, ja in tkole pripravljen se jaz
spravim tečt 42tko(misliš hodit, pravi tini).

Hodil bi še več, če se nas nebi tko ene pet-šest Slovencev nabralo skupaj in smo en drugega vzpodbujal. Tm en 35i kilometer sem prehodil v 7.06 . A me ni oviralo, da nebi zadnjih petsto metrov oddirkal, tko ko pol proge ne. Končnega časa raje ne napišem se kar malo pomatrajte tule http://www.ravangrad.net/~somaraton/

Po teku enormne količine vode, sendvič, kuj na ene dva Nika, mal počitka do večerje. Tm sva pa s tinijem in no time zmazala trojno
porcijo mešanega mesa z dodatno plesko, aja pa še mal sem po mizah nabral...

Naslednji dan Cetinje, kopanje v Budvi, prevoz do Neuma. Tu se mi je želodec že skoraj okoli obrnil preden je začel metat vase pršut, čorbo, jagenjčka izpod peke. Zraven smo pili eno kislico. Najhujši je bil after v hotelu. Moj Mihc je pokazal(kr nekajkrat) s katerega dela Slovenije je doma, Ines je naredila špago, Mirč je raztural na plesišču, vsi ostali smo se pa drli da smo preglasili glasbo in drug drugega, eni so obležali še pred posteljo...

Zadnji dan bistveno bolj umirjen. Mostar, Jablanica, Sarajevo. Ampak čevapi na Baščaršiji so pa res zakon. Prideva z Mihcem v nabito poln lokal in ga po dvajsetih minutah vsa zadovoljna s polnimi trebuhi zapustiva. Škoda k jih nisva še mal za s seboj vzela.

Doma že dva dni sam to poslušajo kako so jagnječji čevapi dobri, unih dvajset baklav se pa skor ne dotaknejo. Zgleda sva res narobne specialitete prinesla.

Pot od Sarajeva do meje s Hrvaško sem prespal, pri 2:1 sem zapustil tudi nogomet, danes sem pa ves naspan že čist v redu. Gremo zdajle z Lojzetom in Matevžem mal čvekat okoli Brda.

Tri najboljša prehranjevanja:
- čevapi na Baščaršiji
- vse živo mesovja pod Kulo
- orada v Neumu

Trije najlepši trenutki med tekom:
-cilj pred Podgoričanko
-dobrih pet kilometrov s spremljavo lokalnega fantiča na kolesu (mi je dostavljal vodo, najavljal v vaseh, ponujal prevoz, zabaval, razlagal šolski sistem,...)
-dobrih pet km odličnega tempa za Lidijo in še eno Bolgarko


Trije najlepši trenutki v avtobusu:
-ko je šofer končno vključil klimo
-noro lepi sončni zahodi
-malicanje makaronove solate

Tri najzanimivejše osebe:
-hitra umetnica Slavica
-moj Mihc, ves zadovoljen nad zaključenim tekom, iščoč naslednje maratone
-Črnogorsko-Hercegovsko-Dalmatinski Miomir

Trije overall hajlajti:
-hrana
-žur v hotelu Adria v Neumu s prepevanjem partizanskih pesmi
-plavanje v Budvi (mi je bilo čist zadosti gledat!)

Tri neprijetnosti:
-moj dosežen čas na maratonu
-pogled na senco, ki me je štiri ure spremljala (so rekli Predragovi-bez ijednog ugla..)
-grozen herpes, posledica sončne izčrpanosti

[vanja]

Bom tudi jaz napisala kak svoj vtis, čeprav se bom težko kosala z Aleševim detajlnim opisom naše balkanske odisejade
Tako lepo je bilo in toliko smo doživeli (ne samo lepega, še kako smo tudi trpeli... ), da sem še vedno malce odsotna in spravljam vtise po predalčkih!

Moj prvi hajlajt se nahaja že v petek zjutraj ob 8h, ko sem se zbudila (spala od Novega mesta) v Splitu, lep sonček na nebu, kavica odlična, najlepša pa misel na to, da so moji sodelavci ravnokar pričeli z delovnim dnem

Največji hajlajt pa je seveda zeloooooooo zaslužen in še nikoli tako težko pričakovan cilj! Na maratonu sem res trpela in se smilila sama sebi... Med tekom sem zlila litre vode po grlu in še desetkrat toliko vode po glavi... Nekaj časa mi je krajšala čas lokalna mularija, skupaj z mojo utrujenost pa so mi tudi njihova vprašanja in kometarji postajali vse bolj nadležni. Tam nekje po 25. km smo tekači ostali precej osamljeni, razen sonca, ki je neumorno žgalo na nas. Na 30. km sem povsem trdno sklenila, da na naslednji okrepčevalnici povem temu maratonu adijo in odstopim, pa sem potem spet stekla (sem se spomnila, da sem članica izredno perspektivne in vrhunske ekipe čeprav takrat še slutila nisem, da bo naša članica dosegla drugo mesto in me prehitela za eno uro ). No, nekako sem prestala vse skupaj in celo pritekla v cilj. V resnici sem zelo ponosna na ta svoj maraton in sicer zato, ker sem ga sploh končala (da sem dosegla svoj najslabši čas doslej, pa mi ni pretirano mar). V cilju pa veseli obrazi sotekačev in prav vsi smo pripovedovali enako zgodbo (vroooooče, celo hodil sem, sploh ni blo sence, mislil sem odstopiti,... ) Že po poti do hotela smo se krepčali z zasluženim pivom, po tušu še pivo pri gostiteljih Tanji in Mirču, potem pa odlična pojedina, prav nič naklonjena vegetarijancem,...

Še en hajlajt je zagotovo večerja in žurka v ponedeljek nekje na bosanskem podeželju in nadaljevanje v hotelu v Neumu! Do takrat smo postali res odlična klapa, ubran pevski zbor, temeljiti čistilci hotelskih zalog piva,... Raje ne razmišljam o tem, zakaj sta naslednji dan Mitja in Aleš postala ponosna lastnika cvetočih herpesov

V glavnem, bilo je res lepo, ampak žal se je vse skupaj prehitro končalo!

[Staša]

Kok kul!!!!
Ma dobri ste, bravo!!! Sem se večkrat spomnila na vas, tudi držala pesti!!
Bravo vsem!

Doma že dva dni sam to poslušajo kako so jagnječji čevapi dobri, unih dvajset baklav se pa skor ne dotaknejo. Zgleda sva res narobne specialitete prinesla.

Ne delaj problemov tam, kjer jih ni. Prnes sem, pa bo!

[MatjazV]

Aleš, Vanja in ostala TF druščina - BRAVO!

Na takšni vročini odteči maraton res ni šala. Že lani, ko je bilo pol manj vroče smo grzno švicali na tistih obupno dolgih, nekajkilometrskih ravninskih odsekih brez kakršnekoli sence. Očitno je bil turistični del potovanja res enkraten, vsaj iz opisov je tako videti.

Aleš, glede rezultata se pa nič ne sekiraj. Sem tudi jaz v Ljubljani skoraj shodil in dosegel svoj najslabši maratonski rezultat v zadnjih petih letih. Kaj čmo - EMŠO.

LP

MatjazV

[ales]

K je tko mal poročil še ena the-best-of trojka:

-v petih dneh ampak res nikoli nisem slišal tudi ene sitne pripombe mladcev TFja(Marjan-Simoninih ali Emilovih, Zdravkotove, OK, z Olsonovo smo tko skor poročil Mihca..) skor bi jih lahko dali v TBOTF

-tanjina preobrazba: neverjetna tekačica(moj Mihc si je najbolj zapomnil prav tebe), z energijo razdajajoča plesačica, na dveh stolih počivajoča ponočnjakinja, v zrak skakajoča šiškarica(ob odhodu iz Tivolija)

-neverjetni Ero; kaj pa on vse prenese:skor petdeset čist različnih forumovcev, skor tolk želja, upam, da je vmes zadovoljil še svoje, navijanje za Lovčen, podaljšanje večerje, nakupe take in drugačne; OK, tudi jaz se nimam ravno za kolerika, ampak on je res pojem !!!


p.s. moram še enega dodat, saj vem da se jih bom spomnil še en kup, ampak:
- tuširanje na cilju v Podgorici (spet sem bil samo opazovalec, celo brez fotoaparata, tko da sem vse posnel samo z učki, pa je bilo kaj videt...)

[ales]

K se moj Mihc ne spravi k pisanju objavim še njegovo zgodbo: tko enkrat septembra mu povem, da grem v Črno Goro z avtobusom na maraton in on reče, da gre zraven. Je netipičen športnik, zlo občasni alpinist, ekstremni bordar (tko k večina pri nas v familiji z ene 10-20kg preveč, razen Mateja seveda). Po malem teče (greva enkrat okoli Brda-tečeva dober kilometer in reče:ej tidži, jaz še nikoli nisem tekel tko hitro. Jaz še nikol tko počasi). Zadnje tri tedne pred Podgorico on preteče skor vsak dan po tri kilometre zjutraj(to on šteje kot trening) in pokadi po dve škatlici cigaret(se pravi, cca 80 km, 600 kom če to šteje za statistiko).

Na maraton se odpravi zgolj z željo preteči ga. V Podgorici si postavi cilj tri ure-nihče v avtobusu ga ne jemlje resno. V cilju po dobrih dveh urah je en najsrečnejših v cilju. Še danes je. Sam kaj, k on zdaj že razmišlja o 42tki. Moj nečak, pač.

[marjan]

Mi smo pa družinsko usekali tole Podgorico in smo bili zelo zadovoljni:
z družbo
z organizacijo
z mojim tekom (o vročini ne bi )
z ...

Moj prvi maraton je bil to seveda. Poln pričakovanj, polna 4 tedenska priprava (čez 200 km in nič hribov ) in seveda zadetek v zid na 35 km. Prva polovica je šla v 1:46:37, no na koncu po nekaj etapah hoje in nekaj težavah s krči pa 3:53:25. V cilju sem bil tako podrt, da sem med forumovci vsaj v tem zmagal
Sem pa zadovoljen, da mi je uspelo.
Moram pa tudi priznati napako, ki sem jo storil na maratonu. Na 15 km sem se tako močno polil z vodo, da sem totalno zmočil adidaske, ki se niso posušile do zaključka maratona. Ne delajte tega drugi

Patrik je še danes govoril, kako mu je bil všeč Mihec in njegov "Jaz sem pa Franc Košir" in za njega bo Alešev nečak še dolgo Franc Košir.

Evo pa še nekaj fotk in zahvala vsem za dobro družbo, predvsem pa Erotu za odlično organizacijo:

http://www.tekaskiforum.net/galerija2/thumbnails.php?album=53&page=1

Lep pozdrav,
Patrik, Erik, Simona in Marjan

[ZdravkoC]

Ja, res je malo poročil iz Podgorice... zato...
Ko sem z zadnjimi napori tistega dne pripeljal nazaj na Štajersko, sem si mislil, da že vsi pridno pišete poročilca, jaz pa nisem bil za drugo kot za v trugo. Takoj zjutraj zalaufam internet, da preberem kaj piše – pa nič. Gremo okrog, ko pridem nazaj – še vedno nič. Ej, a je b'lo kaj narobe?
Moji vtisi so v glavnem polni vtisov. Bilo je, kot smo si nar'dili. Vsak je svoje sreče spletkar.
Pa naj povem, kakšno srečo sem si spletel na prizorišču na startu in kmalu zatem. Marjanu sem sicer zatrdil, da o tej sramoti res ne bom pisal, pa naj dokažem, da sem mož bešede.
Bilo je tako: Približno 10 minut pred startom spiker napove, da bo čez eno minuto start. Vsi navalimo za startno linijo. Spiker pove, da bo start čez osem minut. Kmalu ugotovimo, da je do starta še pet minut in se da skočit še odtočit (čeprav za to ni bilo resne potrebe). Zapustim skupino forumoucev in skočim med zgradbami za vogal. Ko se vrnem, vidim, da otroci tekajo proti startni liniji. S pogledi iščem forumouce in ostale odrasle tekače, a zaman. Otrok zraven mene stoji na pločniku in pravi »Vaši su več otišli«.
Ma nemoj! Kuda? … in začela se je dirka. Kot osamljeni kavboj pomaham še ženi in hčeri ob progi, ki sta že pospravili fotoaparate. Po tihem si govorim, da vseeno ne smem preveč hitro začeti in probam umirit začetni tempo. Mimo mene zdrvijo prvi otroci, ki so ravnokar štartali. Jaz pa lepo za njimi. V četrtem križišču jih zaustavi uslužbenec organizatorja in otroci se kar nabirajo. Stopim do gospoda in ga vprašam, v katero smer naj tečem, da sem iz maratona. Znorim, ko mi pove, da moram dva križišča nazaj, pa levo. Spet si rečem, da moram ohranit mirno kri in zmeren tempo. Zapodim se po cesti proti otrokom, ki so se zaletavali vame, saj sem sedaj imel nasprotno smer od njih. Vmes srečam še Simono in Patrika. Na hitro povem, da sem zalutal (pravilno: zalulal). Po podgoriških ulicah iščem pravo pot, sprašujem ljudi, v katero smer naj tečem. Promet je že stekel, cestnih zapor več ni bilo, tako sem moral v križišču celo čakat, da bi policaj, ki je usmerjal promet, odprl mojo smer. Po minuti čakanja sem se zapodil med vozila, policaj je žvižgal, vendar se nisem oziral in ugotavljal čemu. Od tod naprej si nisem več govoril, da moram držati zmeren tempo. Moram dohiteti maratonce, sem si govoril, potem bom počival. Žal mi je, da ne morem videt kako to zgleda, ko nekdo v tekaškem dresu in s startno številko spredaj in zadaj teče po ulicah in sprašuje »kam?«.
Ja, po petih kilometrih ujamem rep maratona. Tudi temu se reče sreča. Res.
Nastopil je čas duševnega umirjanja, povečevalo se je število kilometrov, dvigovala pa se je tudi temperatura. Nekaj maratoncev sem še uspel prehiteti, večkrat pa sem se znašel popolnoma sam. Nikogar ni bilo videti spredaj, da bi ga lovil, nikogar zadaj, ki bi me preganjal.
Po planu konzumiram Enervitove tabletke in gele, otroci pa skoraj vso pot ponujajo vodo in so tako vztrajni, da večkrat celo vzamem kakšno plastenko in se polijem. Precej pomislekov sem imel o tej vodi. Želel sem postajo z vodo, kjer bi vedel, da je to postavil organizator. Nikoli ne veš, kaj ti kdo lahko prinese s takšno plastenko. Res pa je tudi, da me do sedaj še ni zašraufalo.
»Odakle si?« je bil najpogostejši otroški pozdrav. Otrok je bilo pa res ogromno. Črnogorci so baje mojstri ležeče obrti.
Sonce je žgalo, po glavi pa so se mi podile misli - le kje so forumovci in kaj bi dal, da bi jih lahko gledal vsaj v hrbet. Molitev ni bila uslišana. Motivacija je padala. Le redko še koga prehitim, zadnjih nekaj kilometrov celo mene prehitita dva posameznika. Moram reči, da sem ju občudoval. Eden je zdrvel mimo mene, kot da gre že drugi krog, oba pa sta bila popolnoma suha, nepreznojena in na videz spočita. Seveda pa nisem imel razloga, da bi v karkoli podvomil. Zadnjih 1500 metrov pred ciljem sta me dohitela še dva, ki sta bila videti precej mokra in utrujena, veselje pa jima ni dolgo trajalo. Ob progi se pojavi Simona in me kot gonjač sužnjev neusmiljeno vzpodbuja. Kljub temu, da sem mislil, da po tako slabem času res ne mislim na koncu šprintat, sem na obratu ugotovil, da sta prej omenjena tekača ostala kar precej zadaj. Še enkrat hvala Simoni za to vzpodbudo.
V cilju zagledam moje domače s fotoaparati. Nasmeh na obrazu je bil pristen. Forumouci so skakali po ciljni ploščadi in roke so segale v roke. Bravo še enkrat vsem. TanjaO pa je poskrbela, da smo imeli pri večerji na mizi še zasluženega kipca.
Ostalo – o potovanju, turizmu, doživetjih … ne bom pisal, saj se itak opisat ne da, ker je bilo prefajn, čuj.
Pa še to: Ugotovil sem, da Franc Košir še živi na Gorenjskem.

[klatez]

Končno ste se oglasili - sem bil že kar malo v skrbeh, da ste kar dol ostali

Sicer pa BRAVO za opise in dosežke - vem kaj pomeni teči v takšni vročini

[olson]

Pozdravljeni sotrpini in popotniki!

Čestitka Alešu za res dobro izčrpno poročilom, ob katerem ponovno podoživljam to prelepo druženje.Moja hči Maja ne more prehvaliti tega izleta in že sprašuje kdaj bo pnovitev.Ne morem verjeti kako dobri ste bili.Kljub temu,da nas je maraton uničil, smo imeli dovolj moči za prijetne večerne urice (pijanke).
Naslednja številka Poštnih razgledov bo predvidevam zelo zanimiva, saj bo sigurno vsebovala reportažo z maratona v Podgorci, pa še s fotkami bo opremljena (avtor Zdravko) To si ekipa Pošte vsekakor zasluži.
Zdravko vsaka ti čast za tvoj solo podaljšan maraton po ulicah Podgorice,ni kaj dobra promocija Slovenije in naš TF.
Vsi forumci smo v danih razmerah bili zmagovalci na tem teku.
Alešu se pa kar ne morem načuditi,kako dobro laufa in pridno kuri veliko količino pridobljenih kalorij.
Moj maraton je bil najtežji do sedaj, pa sem jih že kar nekaj prelaufal doma in v tujini.Kljub temu, da sem bil četrti v svoji kategoriji bi bil veliko raje zadnji, samo da ne bi tako trpel.

Našemu vodji in organizatorju Erotu, pa se zahvaljujem za odlično organizacijo in čudovit izlet, katerega bomo še dolgo nosili v našem spominu.
Poleg organizacije je pa še dobro tekel,pa čeprav je bil poškodovan in je za seboj imel ultra maratone.

Ero še enkrat Hvala , ti si car.

Vse udeležence z Majo prav lepo pozdravljava v upanju da se kmalu srečamo.

Olson in Maja

[marjan]

Nekaterim sem že poslal fotke iz Črne Gore. Če kdo rabi kakšno originalno fotografijo, ki je v galeriji, naj mi sporoči na m.trobec@siol.net

lp
Marjan

[TANJAO]

Pozdrav vsem srečno prispelim Crnogorcem domov!
Kaj naj sploh še napišem- vse ste že napisali vi pred mano.Izlet je bil 1a ( kaj pa je to ene agencija, ki to tako dobro organizira? so me soraševali- to je naš ERO ali ne iz onega sveta- tam , kjer hotele ima!?).Mladi naj vidijo, kako so izgledali včasih naši maturantski izleti po Jugi!
Nasmejala sem se ob branju, tako kot že ob poslušanju naših dogodivščin na teku v CG.Med tekom pa mi ni bilo do smeha...prvih 22 km mi je steklo, počutila sem se prima, pol pa , kot da bi me cepili na crnogorca..Mirč me je prehitel, nisem mu mogla slediti,nervirali so me otroci,pa folk, ki se ja sprehajal in kolesaril po cesti, tako da smo se mi takači morali umikati, puls ni hotel pasti (čez 160).Vroče, vroče..- 10 km do cilja si ubijem v glavo, da to razdaljo pa že znam nekak preteči in se počasi spravim v pogon in se odšlepam proti Podgorici. Simonine vzpodbudne besede tisti km in pol do cilja, mi vlijejo še novih moči , da vzdržim. Ves čas te tekaške agonije- zame masaker, sem imela v mislih prvega grškega maratonca Pheidippidesa,da je moglo tudi njemu biti vroče , ko je tekel tam na jugu..Tudi jaz sem imela pregrešne misli, da kar jenjam tečt, ampak teamski duh naredi svoje, ker smo se 3 vrle Slovenske dekline , prijavile na tek tudi kot ekipa, za 4 pa smo k sebi vzele še tekačico iz ZG, ki ni imele ekipe( prav usmilile smo se je - revice -same v tujem svetu).V zahvalo je tekla 1 uro bolje od nas in nas povzpela ekipno med ženskami na 2 mesto, absolutno smo bile pa 6. v cilju sem se zvalila direktnega na masažni prostor .Maserke bi potrebovale izobraževanje pr naših, ki so nas imele v obdelavi po teku 4 občin!!! Zanimivo , kako hitro si človek opomore!
Malo tuširanja ob pipi na trgu, ob pitji hladne vode ( med tekom smo pili sparjeno!!), pa smo že preskočili na Nika.
Druženje je bilo res 1x, vesela, da sem spoznala nove tekaške obraze, ponovno vzela lekcijo- ne sodi človeka po obleki in videzu!!! Ej , kako bo dobro, vidjeti vas opet, staviti ruke na vaša ramena...
Besedilo od Franc Koširja na videlo, da bomo lahko sodelovali pri nastopu...kot back vokali!!
Upam, da se bo v 2007 letu vsaj delček danih obljub realiziral( in pivo veritas)
Hvala vsem za vzdušje, Ines pa še za liker !
Vaša gospodinja iz Šiške,
TanjaO

[S*]

Bilo je res strašno fajn! Tako pisana druščina, pa tako dobro smo se ujeli. Ero, svaka ti čast, da si si upal sprejeti tako raznolike okuse in jih zmešati v prav fino harmonijo. Če bi upošteval vse želje, bi verjetno še zdaj lomastili kje po ČG . In bilo nas je res dosti. Cel avtobus. Evo dokaz je tale razglednica z vsemi podpisi (samo en šofer manjka, revež je moral vozit):





oz.

http://www.moj-album.com/album/5677266/


Meni se je prav vse zelo vtisnilo v spomin: splitska tržnica, ribiči na Skadarskem jezeru, redno trobljenje avtomobilov v Podgorici, redke senčne oaze na polmaratonu in pomanjkanje vode (le 3-krat) pa neprestana vprašanja "Odakle ste?", dajanje avtogramov, Slavičin recept za jemanje Enervita , Radmanove tekaške spodbude, navijanje naših pred ciljem, osvežujoče kopanje na Slovenski plaži v Budvi, ponujanje tangic na podgoriški tržnici, klepet s prodajalci na baščarčiji v Sarajevu, umirjene uličice Mostarja, brutalni ostanki vojne, nasadi pomaranč ob ustju Neretve, Njegošov grob v Cetinju, Mihin zmagoslaven prihod v cilj ... pa še in še. Verjetno se seznam še ne bi hitro končal. Bilo je polno in lepo. Hvala vsem. Pa upam, da nam še kdaj rata kaj podobnega.

[ero]

hoj in hvala vsem članom odprave Podgorica 2006 za super družbo in potrpljenje, kadar je bilo to potrebno

kar žal mi je, da sem spet v polnem pogonu in nimam dovolj časa za malenkosti, ki bogatijo naše dni. ja, južni bratje in sestre so res pravi mojstri v počasnejših ritmih življenja in človek se hitro navadi na tak tempo.

Olson, hvala za poslani CD s fotkami, ki sta jih naredila z Majo. prosil bi še druge, da mi pošljejo svoje CDje na naslov Ervin Šramel, Polanškova 6, 1231 Ljubljana Črnuče. naredil bom kompilacijo vseh fotk na DVD (ali par CDjev, po želji) in vam jih v kompletu vrnil - TNX!

aja, a če smo se fajn imeli? presodite sami: