Takega doživetja pa še ne.

Dan, nabit s pozitivno energijo, s preprostimi in močnimi čustvi, z nebrzdanim veseljem, z neštevilnimi zmagami nad samimi seboj, z občutki, ki jih navaden človek doživi samo enkrat v življenju, z zadoščenjem, da si z drobno gesto na teku izpolnil ljudem, ki ne morejo teči, a si želijo naprej, zadnji košček velikanske energije, ki jo imajo, da so pretekli progo. Noben motiv, nobena sila, nobena energija se ne more meriti z občutki, ki sta jih v meni vzbujali skromni punci na invalidskih vozičkih, ko smo skupaj štartali in smo bili enaki med več kot 1700 udeleženci, ne glede na to, ali smo bili v letih narazen za 3 ali 4 generacije, ali smo tekli na nogah, berglah ali na vozičkih.
Zdaj pa od začetka. Dan se je začel krasno. Iz doline je prodirala jasnina, ki se je vlekla vso pot do Sežane. Pri Medvodah se je odprl prelestni pogled na Šmarno goro, izza katere se je višje v nebo vzpenjalo jutranje sonce. Lepo vreme in ugodne razmere so pripomogle k temu, da sem bil v Sežani prej, kot sem pričakoval. Ker sem bil prezgodaj, sem se zapeljal proti Orleku, kjer je potekala 8 km proga. Na njej pa sem že opazil Tjašo, ki je s hitro hojo pregledovala tekaško traso.
Forumovci smo kar kapljali vkup, potem pa je Ero odprl svojo pisarno in oskrbeli smo se s potrebnimi rekviziti za tek. Sam sem se podal na iskanje kombija, na katerem je pisalo Sonček. Kmalu sem ga našel in v njej naše prijatelje na vozičkih. Niti predstaviti se nisem mogel do konca, že je v kombiju zavladalo razburjenje in veselje. Rolca me je takoj spoznala in oba sva bila vsa iz sebe, tako, da sem Mojcej opazil šele pozneje. Dogovorili smo se o podrobnostih teka, kmalu je prišel še Matjaž. Bojan in Mojca sta nas takoj ovekovečila s slikanjem.
Na startu se je okoli vozičkov zbral cel grozd rdečih pik, kar pomeni forumcev v majicah, ki smo bili pripravljeni za potiskanje. (ne bom napisal za porivanje,

da ne bo kdo obračal besede). Ko smo štartali, mi je šel kar srh po hrbtu, v grlu pa sem imel kepo, ko sem videl silno navdušenje in slišal glasno navijanje Rolce in Goge, ki sta uživali v množičnem začetku teka. V začetku je šlo kar dobro, Matjažu pa še bolj, saj sta z Gogo kar krepko potegnila naprej. Midva z Rolco sva bila bolj počasna kljub pomoči 5rce in Mojcej. Prvi tekači so se začeli že vračati, proti Orleku pa se je trasa kar precej vzdigovala. Na vrhu sta nas počakala Matjaž z Gogo in nas poslikal. Okoli vasi je še šlo, potem pa so mi začele pojemati moči. A stvar je v roke vzela Mojcej in potegnila kot bi imela v petah raketni pogon. Niti približno je nisem mogel več ujeti, čeprav je tekla z vozičkom. Proti koncu se je spet pokazala solidarnost forumcev, ki so po že pretečeni progi, pritekli nasproti in nas bodrili in pomagali potiskati vozičke do cilja. Hvala Urošu, ki je bodril mene!
Sploh ne vem, kako naj napišem hvalo in zahvalo vsem, ki so pripomogli k edinstvenem preživetju dneva, da ne bi kakšnega izpustil. V glavnem tako koristno izpolnjenih dni je bilo malo v mojem življenju.
To so prvi vtisi z današnjega teka, saj vseh še nisem strnil, bilo pa jih je toliko, da bo to zagotovo tema o kateri bomo še dolgo pisali.
