- 15 Jul 2007, 13:41
#96092
Če se sobotno noč na Bledu zberejo taki, ki znajo uporabljati tekaške copate, labodi in race nimajo mirnega spanja, komarjeva svojat pa si privošči banket kot se za Bled šika
Minute pred štartom premierne Nočne destke pod vilo Bled so bile prepredene s piki komarjev, ki imajo svoja legla na obali blejskega jezera. Preklemanska leteča svojat, naslednje leto bo generalni sponzor Pips, pa se kar zajebavajte! Račje jate, ki so kanile to noč skupaj z labodi mirno prekinkati na tej isti obali, so prebujeno opazovale človeško pleme, ki za gibanje uporablja tekaške copate. Pa ni bolj smiselno okoli blejskega jezera, če je že potrebno tekati, to početi čez dan? So se v društvu Vitezi dobrega teka zmislili popestritev njihove prireditve s tem, da ugasnejo sonce in na glave prijavljenim namontirajo nočne svetilke. Ker pri roki nimajo kakšnega rudniškega rova spodobne destkilometrske daljave, so nas nagnali okoli jezera v temi... Saj, kaj pa naj bi drugega?
Pa se je začelo točno ob deseti zvečer, ko je bilo potrebno pognati proti Mlinem kot da bi za teboj tekla horda peklenščkov. Saj pravzaprav je bilo prav nekaj temu podobnega, kajti preko šesto tekačev za hrbtom s prižganimi čelnimi svetilkami, pred nosom pa tema in ozka makadamska pot, ki jo od leta 1855 uporabljajo turisti po navodilih švicarskega hidropata Arnolda Riklija. Seveda, angleški par, ki je Riklijeve zapovedi vzel dobesedno, se je kot bi izzival, napotil na sprehod nekaj minut po deseti prav v smer, kjer je divjal tekaški stampedo. Njo so potegnili iz obližnjega grmovja organizatorji, Anglež pa se je pri svojih šestdeset in nekaj letih kot najbolj spretna puma odločil splezati na prvo primerno deblo in počakati, da tekaški brzovlak oddirja mimo.
Pri izhodu iz kompleksa vile Bled pri Mlinem je postalo za odtenek bolj svetlo, čeprav se je komu posvetilo že prej, ko je z glavo na najbolj ozkem delu odkrhnil skalo nad potjo, če je preostro jemal zavoj. Najbolj besni so z dolgimi koraki izginili naprej in v tistem je za povprečenega rekreativca tek postal fino znosen. Preprosto: sprednji niso bili vidni in tako je volja za tekom obstala in se še bolj plemenitila med poganjanjem naprej mimo Casinoja Bled, kjer je bilo veliko obpotnega občestva, ki je ploskajoče spodbujalo prav vsakogar. Sledil je rahel hropec v klančino nad grajskim kopališčem in potem mirno tekanje po široki cesti proti Mali Zaki. Tam je bil cilj, a kaj, ko je bilo potrebno skozi množico, ki jo je navdihoval dodobro navit in nabrit ansambel, teči kot da bi bil na olimpijskih igrah, se zagrebsti za kozarček vode in odteči še en cel krog. Da, prav ste prebrali! Deset kilometrov je skorajda dvakrat okoli jezera. Nič manj!
Na tribunah ob veslaškem cilju v Veliki Zaki je mladina posedala in nazdravljala tem, ki smo se že dodobra preznojeni pehali v zavoj in do vile Bled. Simpatično dražeč vonj po doma pridelanih zeliščih, ki se uporabljajo zvite v cigaretni papir, če ne obvladaš slaščičarskih prijemov peke piškotov, je zadeval na polno. Da bi se kljub nočni uri kaj ohladilo, ni bilo moč pričakovati, je pa vsak od tekajočih vedel, da naj se skuša skoncentrirati in ozek predel pod rezidenco teh, ki so nekdaj vladali s kraljevskega ali maršalskega prestola, premaga brez da bi se butnil v temno drevo tik ob trasi. Moči so za trohico pojenjavale pred prihodom na osrednji, s turisti najbolj posejan del Bleda. A so oni spet aplavdirali, zato se je poganjalo naprej in samo naprej.
Tisti sicer kilav klanec pod gradom je bilo potrebno premagati še enkrat, pa je postal nekam zoprno bolj strm kot je bil v prvo. A je šlo. Takoj po bregu še skok v nekaj, kar pustijo na asfaltu konjiči, ki vlečejo kočije in potem deloma s hlevskim vonjem oplemeniten galop proti ciljnemu trušču. Nekdo, pravzaprav poznani član Poletove tekaške ekipe iz Kranja, ki je menda poškodovan in je zato na tek poslal svojo soprogo, me je na zadnjem zavoju pred ciljem spodbudil z vzklikom: »Kaj se vlečeš kljuse!« Še danes mi ni jasno ali me je spoznal po vonju izpod tekaških copat ali pa sem deloval res kot do konca izmozgan haflinger, konjska crkovina, ki ni dobra niti za mortadelo več, kaj šele za zrezek z njoki.
Po prihodu v cilj so brhke mladenke okoli vratu vlekle nekaj, kar naj bi bilo kolajna, pa je bilo veliko bolj praktično: vilice. Z njimi smo potem snedli kremno rezino in zmetali znojne cote s sebe. Nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi tekaču na Bledu po teku, je blejsko jezero. Čof! Nekaj zavesljajev in mišice so bile takoj bolj stegnjene in še švic se je raztopil. Do kdaj je potem trajala zabava tekačev in teh, ki so ob poti ploskali, vam ne izdamo, le to povemo, da se s komarji nismo več bodli tako kot na začetku. Pravzaprav jih niti opazili nismo več.
p.s.
Opravičujem se sosedom, ki sem jim (zopet) v ranih jutranjih urah z avtom zbil kante za smeti. Če bi jih videl, jih ne bi razmetalo po parkirnem prostoru. Ampak še tisti delček svetlobe z blejske nočne desetke mi je mrknil še v Mali Zaki ob Paulinerju...
Minute pred štartom premierne Nočne destke pod vilo Bled so bile prepredene s piki komarjev, ki imajo svoja legla na obali blejskega jezera. Preklemanska leteča svojat, naslednje leto bo generalni sponzor Pips, pa se kar zajebavajte! Račje jate, ki so kanile to noč skupaj z labodi mirno prekinkati na tej isti obali, so prebujeno opazovale človeško pleme, ki za gibanje uporablja tekaške copate. Pa ni bolj smiselno okoli blejskega jezera, če je že potrebno tekati, to početi čez dan? So se v društvu Vitezi dobrega teka zmislili popestritev njihove prireditve s tem, da ugasnejo sonce in na glave prijavljenim namontirajo nočne svetilke. Ker pri roki nimajo kakšnega rudniškega rova spodobne destkilometrske daljave, so nas nagnali okoli jezera v temi... Saj, kaj pa naj bi drugega?
Pa se je začelo točno ob deseti zvečer, ko je bilo potrebno pognati proti Mlinem kot da bi za teboj tekla horda peklenščkov. Saj pravzaprav je bilo prav nekaj temu podobnega, kajti preko šesto tekačev za hrbtom s prižganimi čelnimi svetilkami, pred nosom pa tema in ozka makadamska pot, ki jo od leta 1855 uporabljajo turisti po navodilih švicarskega hidropata Arnolda Riklija. Seveda, angleški par, ki je Riklijeve zapovedi vzel dobesedno, se je kot bi izzival, napotil na sprehod nekaj minut po deseti prav v smer, kjer je divjal tekaški stampedo. Njo so potegnili iz obližnjega grmovja organizatorji, Anglež pa se je pri svojih šestdeset in nekaj letih kot najbolj spretna puma odločil splezati na prvo primerno deblo in počakati, da tekaški brzovlak oddirja mimo.
Pri izhodu iz kompleksa vile Bled pri Mlinem je postalo za odtenek bolj svetlo, čeprav se je komu posvetilo že prej, ko je z glavo na najbolj ozkem delu odkrhnil skalo nad potjo, če je preostro jemal zavoj. Najbolj besni so z dolgimi koraki izginili naprej in v tistem je za povprečenega rekreativca tek postal fino znosen. Preprosto: sprednji niso bili vidni in tako je volja za tekom obstala in se še bolj plemenitila med poganjanjem naprej mimo Casinoja Bled, kjer je bilo veliko obpotnega občestva, ki je ploskajoče spodbujalo prav vsakogar. Sledil je rahel hropec v klančino nad grajskim kopališčem in potem mirno tekanje po široki cesti proti Mali Zaki. Tam je bil cilj, a kaj, ko je bilo potrebno skozi množico, ki jo je navdihoval dodobro navit in nabrit ansambel, teči kot da bi bil na olimpijskih igrah, se zagrebsti za kozarček vode in odteči še en cel krog. Da, prav ste prebrali! Deset kilometrov je skorajda dvakrat okoli jezera. Nič manj!
Na tribunah ob veslaškem cilju v Veliki Zaki je mladina posedala in nazdravljala tem, ki smo se že dodobra preznojeni pehali v zavoj in do vile Bled. Simpatično dražeč vonj po doma pridelanih zeliščih, ki se uporabljajo zvite v cigaretni papir, če ne obvladaš slaščičarskih prijemov peke piškotov, je zadeval na polno. Da bi se kljub nočni uri kaj ohladilo, ni bilo moč pričakovati, je pa vsak od tekajočih vedel, da naj se skuša skoncentrirati in ozek predel pod rezidenco teh, ki so nekdaj vladali s kraljevskega ali maršalskega prestola, premaga brez da bi se butnil v temno drevo tik ob trasi. Moči so za trohico pojenjavale pred prihodom na osrednji, s turisti najbolj posejan del Bleda. A so oni spet aplavdirali, zato se je poganjalo naprej in samo naprej.
Tisti sicer kilav klanec pod gradom je bilo potrebno premagati še enkrat, pa je postal nekam zoprno bolj strm kot je bil v prvo. A je šlo. Takoj po bregu še skok v nekaj, kar pustijo na asfaltu konjiči, ki vlečejo kočije in potem deloma s hlevskim vonjem oplemeniten galop proti ciljnemu trušču. Nekdo, pravzaprav poznani član Poletove tekaške ekipe iz Kranja, ki je menda poškodovan in je zato na tek poslal svojo soprogo, me je na zadnjem zavoju pred ciljem spodbudil z vzklikom: »Kaj se vlečeš kljuse!« Še danes mi ni jasno ali me je spoznal po vonju izpod tekaških copat ali pa sem deloval res kot do konca izmozgan haflinger, konjska crkovina, ki ni dobra niti za mortadelo več, kaj šele za zrezek z njoki.
Po prihodu v cilj so brhke mladenke okoli vratu vlekle nekaj, kar naj bi bilo kolajna, pa je bilo veliko bolj praktično: vilice. Z njimi smo potem snedli kremno rezino in zmetali znojne cote s sebe. Nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi tekaču na Bledu po teku, je blejsko jezero. Čof! Nekaj zavesljajev in mišice so bile takoj bolj stegnjene in še švic se je raztopil. Do kdaj je potem trajala zabava tekačev in teh, ki so ob poti ploskali, vam ne izdamo, le to povemo, da se s komarji nismo več bodli tako kot na začetku. Pravzaprav jih niti opazili nismo več.
p.s.
Opravičujem se sosedom, ki sem jim (zopet) v ranih jutranjih urah z avtom zbil kante za smeti. Če bi jih videl, jih ne bi razmetalo po parkirnem prostoru. Ampak še tisti delček svetlobe z blejske nočne desetke mi je mrknil še v Mali Zaki ob Paulinerju...
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---
In z moje strani vsa pohvala. Tudi, če močno pomislim nič ne najdem, da bi lahko izboljšali. Pa zdaj ne vem zakaj, al zato,
, da si me potegnil.
Zdej pe še h glavni temi,na žrebanju sem imel srečo in sem med dobitniki(ha,ha),nagrada Masters obuvalo(lep izdelek)Made in EU,velikost(size)36 samo tisti,ki me poznata veste,ostalim pa zdej povem,da sem to številko že prehitel(prerasel)tako,da nagrado z veseljem predam enemu od forumovcev,ki mu ta številka odgovarja(ali komu od njegovih)naj pošlje podatke preko ZS-ja,pošlem po pošti ali dostavim.
V primeru velikega števila interesentov lahko naredimo tek na 10 ali 21 km in zmagovalec dobi nagrado,se hecam,sej veste kako gre,kdor prvi pride prvi melje.(upam,da so bo kdo javil