- 27 Dec 2007, 00:46
#114031
Prišel, tekel, preživel. Moji interni podatki, ki se, kdo ve zakaj razlikujejo od, sicer, izredno prijaznih organizatorjevih. 79min11sek(ha,ha).
Utripi povprečno 169, največ 192. Usmiljenja vredno, mar ne?
Pulzmeter nekaj nagaja, khm... Prijeten trening v ciljnem območju, ki ga brez vas ne bi zmogel.
Organizatorji. Hvala vam. Kdor dela, greši. Kdor dela zastonj, ne dela zaman. Njegov trud je poplačan s hvalo in se mu napake seveda oprosti.
Morda je to tista prijazna vas, kjer se ljudje dobro počutijo in vračajo, čeprav ni vonja po morju...
Vi, ki vam je ironija neprijetna in satirični poskusi zgolj neljub sodrug,
ne vstopajte...
Dolsko. Meglena jutra pri savskem bregu so lahko bolj živahna, kot bi se nadejal.
Vinje, Petelinje. Kraji, ki so manj strmi z dvo ali štirikolesom... Včasih se je treba pregristi čez kuceljčke tudi peš.
Presenečenja so se začela še pred tekom, ko so me nekatera TF dekleta, v nič kaj zgledni navijaški opravi, obtožila, navajam, gofljanja.
Napihljivi štartni iglu jo je res nekam mahnil, še preden sem zaprl gobec; zato sem s povešeno spodnjo čeljustjo oprezal, kakšna slaba šala je to.
Kot lolek sem stal sredi vasi, trenutki, po preslišanem poku štartne pištole, so bili podobni večni sramoti. Nenadkriljivo smešen samemu sebi na pomembni vaški prireditvi sem škripal z zobmi zaradi nezainteresiranosti lokalnih uradnih oseb in njihove nezmožnosti čivkniti kaj po megafonu. Vsaj tega lokalno gasilsko društvo menda premore.
Premožnejši prebivalci levega brega savskih zaselkov in pomanjšanih hišic holivudskih zvezd, bi mogli kake novce zbrati za minutni kazalec na zvoniku.
Bistveno bolj izkušenim maratoncem tudi taka domislica ne predstavlja težav; vrhunsko se prebijejo v ospredje.
Besno sem sopel že po ravnem, in opazoval množico ubežnikov, majhnih kakor mravljice. Petstometersko prednostno razdaljo, ki sem jim jo velikodušno prepustil, sem izenačil šele pri podvozu. Potem sem nekaj sanjal, če bi udaril šprint, kakor naš Laufer, na LjubljanskemMaratonu. A jaz nisem take baže. Moje mišice so testeno mehke, sklepi škripajoče trdi in kosti zamaščene; zato sem se naprezal s 180 utripi stare črpalke.
Kadar sem tekel s 170, sem se počutil, kot v počasnem posnetku. Le v glavi je utripala signalna luč, in ritmično je cingljal zvonec. Kot bi pogoltnil gasilski voz, hiteč na pomoč.
Zaskrbljenost, ker ljubljanska srajca le ni hotela biti zadnja, dasi je hudimano malo manjkalo, sem preganjal s prijazno drugačnimi pripombami ob progi stoječim.
Neznansko sem se razveselil zlatega prinašalca, samojeda in pozabil-sem-katerega-psa, ki so privezani na lastnike strumno čakali, če bi slučajno omagal.
Trojica stopinj nad ničlo je pokazala zobe samo v klancu, ki se vleče tja proti kokaljevini. Klanec, ki se simpatično pne so stražili prijazni možje. Bil je tak, kot takrat. Srečen sem bil, zopet, deset let mlajši. Le premikal sem se po polžje, kar sem se trudil, neuspešno, prikrivati z mislijo na pogovorni tempo.
Pogovor med zadnjimi in menoj, pometačem proge, je stekel jamraje. Pravili so mi koga kaj boli, kdo je bil, kako dolgo netreniran in bolan. Hja, moja lenost ima resne težave s hrbtenico, tam nekje od podaljška ledvenega vretenca proti repu.
Nekako mi je uspelo dohiteti bolj pozitivno razmišljajoče pohodnice, pozirajoče lokalnemu fotografu in planinko.
Cesto od prevala in na spustu bi morda kazalo bolj resno zavarovati, zlasti ako se podkrižam na pildek, ki odvezuje orgnizatorja odgovornosti in skuša na nas naprtiti breme mogoče nezgode.
Nekateri vaški avtomobilisti, težko sprejemajo dejstvo, tekači nismo nujno zlo, niti živi keglji, še manj uboge pare, ki bi se morali držati zgolj roba ceste in globoko klanjati. Gotovo ne tistim, ki pridirkajo v ovinek, po možnosti snežen, nepregleden, čez prepaden preval.
Samotno je včasih v moški družbi samega sebe. Tekačice, ki so jih prekanjeni organizatorski kadri spustili na progo za zajklje, so bile večinoma daleč spredaj. To sem spoznal, ko sem na desetem kilometru, po spustaškem šprintu z lokalnim matadorjem začel mjavkati, kako bo čez petsto metrov konec.
Očitno bom moral(a) na bolj resno hormonsko zdravljenje, da bom naposled zaživel/a kot ženska.
Tam, ko se pot zravna sem videl kako ne bom tekel, ko bom pri osemdesetih. Tudi, če postanem ženska z zapeljivim imenom grškega izvora.
Zadnja dva kilometra sem odtekel v zabavni družbi možaka, ki jemlje tek kot zimski suhi trening. Nekateri res nimajo zadržkov pri zbijanju moje morale pred ciljem. Tam so zelo dobro sprejeli odsotnost moje štartne številke, ki so jo po neki novi zasavsko gorenjski navadi zahtevali v trajno hrambo do naslednjega leta. Varnostne sponke mi je uspelo suniti, si bom morda spenjal pelenice ž njimi... Utegnil bi jih tlačiti v nos, saj je Poletova porumenela revija imela naduh po tetinem, nekoč, zelo plesnivem stanovanju.
A.Na.Liza. Namesto v ceno vključega golaža, smo se, najverjetneje na pobudo netekajočega dela Tekaškega Foruma, morali brzinsko odpraviti v neko gostišče, kjer je bilo tradicionalno mogoče pričakovati zaplete. Govorice o ošabni oštirki so zanimivo izhodišče nadaljnih pogovorov...
Nadzor mrzlih stranišč, pogled na napeljave po lokalu in zanimivo uganko iz dinamične obremenitve ponovno uporabljenh škarnikov, ni pokazal nič kritičnega.
Jedli smo tudi, jaz lep čas z očmi po krožnikih drugih. Potem so prinesli nekaj, podobnega italijanski hitri prehrani revnih. Ni hudir, zopet so šli po sestavine na laško. Pri tem je bil ubogi pujsek zgolj simbolično zastopan.
Na vse skupaj je po kranjski navadi zapeljal valjar.
Nekdo mi je speljal en košček, ker sem mu prejšnji večer požrl skoraj vse ročno narejene kekse. To sem nadoknadil s prilaščenim salatnim krožnikom pomenljivega imena. Očarala me je pronicljivost kuharčka, preobilno uporabljajočega česen za anestetik. Osvežitev v prostoru za moške je nekoliko odložila odhod, čeprav se me nekateri izogibajo, kot hudič križa.
). Za silo naju je pogrel slastni golaž, ki smo si enega razdelili vsi trije. Organizatorji so po teku poskrbeli za zabavno kratko igrico v kulturnem domu. Zatem je sledilo nagradno žrebanje ter podelitev nagrad najboljšim tekačem.
!
, dobra udeležba 
Tako vreme, kot je bilo danes, mi je sicer skrajo zoprno pa vseeno sem za nekaj sekund popravil PB 
ne ne mi smo na 4 rekreativci 
oni so že štartali.
letos nisem bila zadnja ... juheeej