- 26 Jan 2008, 20:21
#116587
Po dolgem času spet v Logarski dolini. Kot vedno lepa, skrivnostna in polna spominov na izlete in domače kislo mleko.
TadejK da idejo za avanturo in gremo….
Nobenih izkušenj nimam pri tekmovanjih takšne vrste, zato sem bil seveda prepuščen predvsem Tadejevim orientacijskim sposobnostim. Štart je pred hotelom Plesnik. 18 dvočlanskih ekip nestrpno pri -4 stopinjah čaka na začetek. Kot me je že prej opozoril Tadej se bo ob štaru vsak zagnal na svojo stran. Vajen sem normalnih tekaških začetkov kjer vsi krenemo v eno smer. Ob znaku za štart se horda zapodi na vse strani. Obstanem in ne vem kam bi šel. V prvi gneči izpred oči izgubim partnerja, tako, da sem že v rahli paniki. Hitro ga spet ujamem in skupaj zasledujeva večjo skupino tekačev. Start je nenavaden predvsem zato ker sta takoj na začetku dve kontrolni točki daleč stran ena od druge. Vsaka ekipa se sama poljubno odloči do katere bo šla najprej. V največji skupini, ki ji slediva je seveda močno prisoten čredni nagon, ki se ga tudi midva pridno drživa. Tako kar tečemo nekam v hrib brez pravega cilja in iščemo kontrolno točko z žigom. Ko jo prvi odkrije pa vsi proti njemu….
Sledi kolesarjenje do doma planincev od tam pa spet tek po poledeneli cesti proti slapu Rinka.Do tja je še pot dokaj znosna, vendar potem sledi resnično ledeni del do Okrešlja. Od Okrešlja dalje pa morava v navezi proti Savinjskemu sedlu. Snega je tu že veliko, ni pa več ledu in je vzpon kar hiter. Vmes dohitevamo planince in turne smučarje. Eni imajo zaradi lažje hoje tudi dereze. Začudeno opazujejo rajo, ki laufa po planinah z tekaškimi copati in kolesarskimi čeladami na glavi. Vzor vsemu kako se pozimi neopremljen ne hodi po gorah pa je seveda Haupijev partner v ¾ pajkicah in najnižjih nogavicah, ki ne pokrijejo niti gležnjev. Kaj mu je delalo z nogami, ko smo vsi premočeni šibali dol…?
Obrat in kontrolna točka je malo nad 1500 metri nadmorske višine. Samo še bicikl mi fali tam gor.
Spust je seveda bolj nevaren, sploh od Okrešlja navzdol. Polno je ledu in majhnih pasti. Komaj se ob poti izognem pasjemu dreku, ko z drugo nogo že stopim na led in neizogibni padec sledi… Še par zdrsov brez hujših posledic in že sva spet v dolini. Na poti do doma planincev naju Tadejeva žena oskrbi z napitki. (hvala še enkrat za suport) Spet nekaj poplesavanja po ledu do doma planincev. Tam je pregled osebne opreme, potem pa gas do votline na poti proti Klemenči jami. Spet obrat v dolino kjer je točka presenečenja oz. nerešljiva naloga. Z velikansko fračo je treba z žogi za ragbi podobno zadevo zadeti medveda. Mrcina naveličana, da jo obstreljujemo se seveda ne pusti zadeti. Ok gremo raje dalje. Spet do doma planincev, od tam pa s kolesom do smučišča. Tam je treba sanke odvlečt v hrib in do dol zvozit lažji slalom. Gre seveda brez problemov z obilo smeha.. S kolesi nato še do mitnice, kjer je treba peš poiskati še dve točki. Na vso srečo eno že prej na daleč opazim s kolesa.Končno sem bil tudi jaz malo koristen. Še zadnje pedaliranje nazaj do Plesnika. Za konec še malo teka in tudi zadnja naloga. Tri lesene kolobarje je treba podstavljeti pred seboj in pri tem ne smeš stopiti na tla. Človek, ki kontrolira vso zadevo nama na hitro pove zgodbo za akj pri vsej zadevi gre. Baje je nekoč v teh krajih živel nek kmet, ki je imel čarobno moč in neki gozd. (malo sem v vsej tekmovalni vnemi pozabil in zamešal). V tisti gozd nisi smel stopiti zato smo se tudi mi skozenj prestavljali preko kolobarjev. Na koncu približno 7-8 metrov dolge poti je na drevesu visela usnjena jakna približno XXXL številke. Tip pravi, da takrat, ko si jo oblečeš dobiš čarobno moč. Nataknem tisto zadevo 5 številk preveliko na sebe in greva po poti s kolobarji nazaj. Na zadnji polovički je treba jakno slečt in si jo nadene partner. Še par podaj teh lesenih panjčkov ali kako bi jih imenoval in igre je konec.
Moč iz jakne začne delovati takoj kajti brez problemov pritečeva do 300m oddaljenega cilja brez utrujenosti in tud kasneje ni sledu o kakšnem muskelfibru. ( ok nekaj je pomagala tud mineštra pa Union)
Skupaj se nabere za 29 km poti in kakšnih 1300 višincev. Uživanje v vsakem kilometru te avanture v enkratni Tadejevi in Majini družbi ter čudovitem dnevu in naravi.
TadejK da idejo za avanturo in gremo….
Nobenih izkušenj nimam pri tekmovanjih takšne vrste, zato sem bil seveda prepuščen predvsem Tadejevim orientacijskim sposobnostim. Štart je pred hotelom Plesnik. 18 dvočlanskih ekip nestrpno pri -4 stopinjah čaka na začetek. Kot me je že prej opozoril Tadej se bo ob štaru vsak zagnal na svojo stran. Vajen sem normalnih tekaških začetkov kjer vsi krenemo v eno smer. Ob znaku za štart se horda zapodi na vse strani. Obstanem in ne vem kam bi šel. V prvi gneči izpred oči izgubim partnerja, tako, da sem že v rahli paniki. Hitro ga spet ujamem in skupaj zasledujeva večjo skupino tekačev. Start je nenavaden predvsem zato ker sta takoj na začetku dve kontrolni točki daleč stran ena od druge. Vsaka ekipa se sama poljubno odloči do katere bo šla najprej. V največji skupini, ki ji slediva je seveda močno prisoten čredni nagon, ki se ga tudi midva pridno drživa. Tako kar tečemo nekam v hrib brez pravega cilja in iščemo kontrolno točko z žigom. Ko jo prvi odkrije pa vsi proti njemu….
Sledi kolesarjenje do doma planincev od tam pa spet tek po poledeneli cesti proti slapu Rinka.Do tja je še pot dokaj znosna, vendar potem sledi resnično ledeni del do Okrešlja. Od Okrešlja dalje pa morava v navezi proti Savinjskemu sedlu. Snega je tu že veliko, ni pa več ledu in je vzpon kar hiter. Vmes dohitevamo planince in turne smučarje. Eni imajo zaradi lažje hoje tudi dereze. Začudeno opazujejo rajo, ki laufa po planinah z tekaškimi copati in kolesarskimi čeladami na glavi. Vzor vsemu kako se pozimi neopremljen ne hodi po gorah pa je seveda Haupijev partner v ¾ pajkicah in najnižjih nogavicah, ki ne pokrijejo niti gležnjev. Kaj mu je delalo z nogami, ko smo vsi premočeni šibali dol…?
Obrat in kontrolna točka je malo nad 1500 metri nadmorske višine. Samo še bicikl mi fali tam gor.
Spust je seveda bolj nevaren, sploh od Okrešlja navzdol. Polno je ledu in majhnih pasti. Komaj se ob poti izognem pasjemu dreku, ko z drugo nogo že stopim na led in neizogibni padec sledi… Še par zdrsov brez hujših posledic in že sva spet v dolini. Na poti do doma planincev naju Tadejeva žena oskrbi z napitki. (hvala še enkrat za suport) Spet nekaj poplesavanja po ledu do doma planincev. Tam je pregled osebne opreme, potem pa gas do votline na poti proti Klemenči jami. Spet obrat v dolino kjer je točka presenečenja oz. nerešljiva naloga. Z velikansko fračo je treba z žogi za ragbi podobno zadevo zadeti medveda. Mrcina naveličana, da jo obstreljujemo se seveda ne pusti zadeti. Ok gremo raje dalje. Spet do doma planincev, od tam pa s kolesom do smučišča. Tam je treba sanke odvlečt v hrib in do dol zvozit lažji slalom. Gre seveda brez problemov z obilo smeha.. S kolesi nato še do mitnice, kjer je treba peš poiskati še dve točki. Na vso srečo eno že prej na daleč opazim s kolesa.Končno sem bil tudi jaz malo koristen. Še zadnje pedaliranje nazaj do Plesnika. Za konec še malo teka in tudi zadnja naloga. Tri lesene kolobarje je treba podstavljeti pred seboj in pri tem ne smeš stopiti na tla. Človek, ki kontrolira vso zadevo nama na hitro pove zgodbo za akj pri vsej zadevi gre. Baje je nekoč v teh krajih živel nek kmet, ki je imel čarobno moč in neki gozd. (malo sem v vsej tekmovalni vnemi pozabil in zamešal). V tisti gozd nisi smel stopiti zato smo se tudi mi skozenj prestavljali preko kolobarjev. Na koncu približno 7-8 metrov dolge poti je na drevesu visela usnjena jakna približno XXXL številke. Tip pravi, da takrat, ko si jo oblečeš dobiš čarobno moč. Nataknem tisto zadevo 5 številk preveliko na sebe in greva po poti s kolobarji nazaj. Na zadnji polovički je treba jakno slečt in si jo nadene partner. Še par podaj teh lesenih panjčkov ali kako bi jih imenoval in igre je konec.
Moč iz jakne začne delovati takoj kajti brez problemov pritečeva do 300m oddaljenega cilja brez utrujenosti in tud kasneje ni sledu o kakšnem muskelfibru. ( ok nekaj je pomagala tud mineštra pa Union)
Skupaj se nabere za 29 km poti in kakšnih 1300 višincev. Uživanje v vsakem kilometru te avanture v enkratni Tadejevi in Majini družbi ter čudovitem dnevu in naravi.
.
)......malo heca mora biti 
.
No če smo čisto resni je bilo kar precej situacij na robu padca. Ma glavno, da smo preživeli. 
