- 05 Mar 2008, 10:48
#120339
Ekola, končno še poročilo. Najprej v besedi, slike sledijo.
Barcelona… Odločitev zanjo in maraton padla krepko v lanski jeseni. Morda okoli LJ maratona, ne vem točno. S Klatežem sva planirala pač tako, da bi poleg teka obdelala še neko atraktivno turistično destinacijo, pa še žene sva zraven pobasala. In še en vidik: takšno planiranje naprej te vendarle nekako spodbuja, da tudi preko zime migaš, ne iščeš izgovorov, zakaj ne tečt ipd.
Na podlagi Klateževih izkušenj smo tokrat izlet zastavili tako: priti na destinacijo čim kasneje, odlaufat in šele potem pohajkovat naokoli. Sicer utegne biti prenaporno, ne počivaš dovolj..
OK, gremo na maraton: le-ta zadnja leta silovito raste, vsaj kar se organizacije, predvsem pa udeležbe tiče. Letos je teklo že skoraj 10.000 tekačev (v programu je samo 42 km maraton). Prijava on-line, v prvem roku 40 EUR. Normalna evropska cena. Internetna stran poštimana. Po prihodu v Barco (sobota popoldne) in namestitvi (300 m od štarta – zakon!) smo na Expu dvignili številke. Neverjetno tekoče: za prvo mizo izdaja številke, za drugo dvig majice, na tretji pa še verifikacija CC čipa (oba imava svojega). V 3 minutah opravljeno. Sam expo nekako srednje velik, ponudbe kar nekaj, a nismo bili kaj prida zainteresirani. Kot smo se dogovorili, smo se na Expu slišali in srečali še z Alešem in njegovo spremljevalno ekipo. Malo smo počvekali, dorekli, kje se dobimo po samem maratonu… No, mi smo potem ostali še nekaj časa na Montjuicu, saj so ravno zakurblali fontane, klasično glasbo… Noro! Folka ogromno, kot na kakšnem mega koncertu. No, želodci od tega kulturo-loadinga niso imeli kaj prida, zato smo šli v lov še za carbo-loading. Smola: tisti večer je fucbalska Barca igrala proti … Valencii, se mi zdi, in vse restavracije so bile nabite, zakajene, oči vseh pa uperejene v LCD prenose fuzbala. Zato smo špagete skuhali kar doma.
Maratonsko jutro: vsatnemo dost na easy, okoli 7:00. Štart teka je bil ob 8:30, torej je bilo časa več kot dovolj. Čekiramo vreme: 10 stopinj. Fino! Veter šibek. Tudi OK. Imava vse? Geli, fotič, številka, dogovor, kje oz. na katerih punktih se vidimo z ženičkmi… Ob 8:00 se prestavimo proti štartu. V okoliških ulicah švigajo, se stretchajo, lulajo itd. številni tekači.
Lagano se prestaviva v box, brez napetosti. Jaz itak nisem nasakakoval neke časovne znamke. Marsikomu sem že prej govoril, da v bistvu grem na ogled Barcelone trčečim korakom. Zato sem poleg gelčkov v ritno torbico nabasal še fotoaparat. Minute pred štartom nore: iz ne-ravno-mega zvočnikov odmeva Freddyjeva »Barcelona«. Štartnega poka niti ne slišimo, le gruča se počasi začne premikat proti štartnim tepihom. Počasi… 10.000 je vendarle masa! Klateža kmalu izgubim iz vizirja, sam se prve kilometra, ko je kača tekačev še zelo debela, zabavam predvsem s pogledi na navijače, nosnice so široko odprte in vdihujejo sladke vonjave kavarnici in pekarnic, mimo katerih tečemo. Prvih 5 km se bolj kot ne vzpenjamo. Hm, si s milim, tale proga ap ne vem, če je ravno optimalna za rušenje PB. Camp Nou od zunaj nič posebnega. Vsake toliko se število gledalcev, navijačev poveča, tudi glasbenih skupin je ob poti kar nekaj. Potem pa prvi šus v žilo: po 10 km se proga takorekoč vrne na štartno izhodišče, zato je tu bilo število gledalcev ogromno. IN temu primerno navijanje. Madonca, na maratonu pa res ne pomnim, da bi se počutil kot kak kolesar na Giru ali Touru. No, in takih točk je bilo vzdolž cele proge kar nekaj, navadno ob kakšni znamenitosti, teh pa v Bareloni ne manjka. Sagrada Familia, Torre Agbar, Olimpijska vas, La Rambla, tek skozi gotski center… Na nekaterih mestih narejen pravi špalir. V bistvu proga ni nikjer dolgočasna. Vsa čast torej organizatorju, saj bi komot lahko speljal kak daljši odsek v kako mirno, nezanimivo predmestje, tako pa je vse skupaj bilo naštrikano kar v samem centru. Aja, morda še beseda o vremenu: meni in za mojo hitrost je bilo takorekoč optimalno: kar toplo, bi rekel da na soncu kar 20 stopinj, a je tu in tam potegnil svež vetrič, ki je prijetno ohladil telo in osušil švic na čelu. Okrepčevalnice: dostojne! Vsakih 5 km hladna (!) voda (v 0,33 l plastenkah!) in iso-napitek, vmes pa na 2,5 km tudi gobice. Po 25-tem km na stojnicah tudi sadje, rozine, keksi… Čist OK, nobenih problemov s podajanjem, gnečo... No, moj turistični tek s fotoaparatom (v bistvu sem snemal kratke filmčke) v zadnji desetini ni bil več lahek, a se nisem oziral na padajoči tempo. Tistih zadnjih par 100m je itak vedno fenomenalnih. Moj čas 3:23 niti ni pomemben, gre pa bolj na rep maratonskih dosežkov. A nič hudega. Tako nasmejan ne pride vsak v cilj…
In to je v bistvu to. V naslednjih dneh, ko raziskujemo mesto, se hahljamo, ko opazujemo turiste, obute v ta-boljše tekaške copate. Se spogledamo, nasmehnemo in si rečemo: še eni maratonci! »Razhod« po maratonu dejansko paše, nekega strašnega musklfibra glih ni blo. Aja, nekaj luštnih slikic vidimo tudi v lokalnih cajtngih, prav tako podatke. V enem izmed športnih dnevnikov velik naslov: Hvala, Barcelona! Dejansko! Zapreti celo mesto za dobršen del nedelje – velikopotezno.
A če še pridemo kdaj? Kaj pa vem, tečt raje še kam drugam… Priporočam pa vsekakor!
Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?
!
