Tako, pa sem drugič dosanjala svoje sanje in z nasmehom na obrazcu
prišla na cilj Jeklenih. Utrujenost je že pozabljena, le skoraj zanemarljiva zategnjenost mečnih mišic me opozarjajo na to, da mi je bilo v soboto dano doživeti en lep - nepozaben dan!
Z besedami je težko opisati, kaj človek občuti v trenutkih, ko se "bori" s čolnom in valovi

, "zbuja" čisto mravljinčaste noge ob prehodu na kolo

, ko se poslavlja od kolesa in s pogledom išče nadaljevanje poti s planine Konjščica proti Jezercem in Studorskem prevalu...
Potem pa sledi tisto, zaradi česar se je vredno matrati: skoraj ravninski zaključek od Studorskega prevala do Vodnikove koče, spodbude tekmovalcev, ki so že vračali v dolino (mimogrede- Marjan, hvala za fotko), spremstvo prijateljice Vere v zadnjih kilometrih in tisto NAVAŽNEJŠE in NAJLEPŠE, zaradi česar se je splačalo "matrati" - NAVIJANJE IN SPREJEM NA CILJU TER ENERGIJA, KI MI JO JE VES ČAS TEKME POŠILJAL MOJ DEVETČLANSKI "DREAM TEAM". Po prihodu v cilj, je sledil šampanjec, torta...

Na tekmi nisem bila najhitrejša, zagotovo pa imam NAJBOLJŠO EKIPO. HVALA VAM, DRAGI PRIJATELJI!!!
Lp, Urša