- 11 Dec 2007, 06:23
#112973
Ojla.
Ko sem nabavljal, me je zanimal pulz in kako med tekom doseči ciljno območje. Pa še kakšna malenkost. Potem sem prve tedne vsako minuto pogledoval na uro in zmajeval z glavo. Ugotovil, da kljub počasnemu teku tečem (zame) prehitro. Tako sem prišel s težkimi mukami tudi do povprečnih hitrosti 7.2km/h (!). Živa groza. Pa ajde, pulz pa je ostal pod 86, 87% ves čas. Ob še tako najmanjši povečavi hitrosti je bil pulz takoj na 90% in čez brez kakršnega koli problema. Pa gremo nazaj, spet na 7,2km/h. In tako so minevali tedni, pulz pa je bil ob nadzoru tempa počasi za kakšne procenteke nižnji. To je bilo veselje! Potem so sledile razne pavze, vsake toliko 1 teden. Kasneje ugotovljeno, da zame to ne špila! Po vsakem počitku je bil moj prvi "trening" dobesedno ubijajoč, saj od prejšnjih lagodnih 30min nisem zmogel niti 15min; drugi nekoliko manj, torej stežka 20min, tretji pa že znosen. Med tem mučenjem sem ugotovil, da nisem zaspal psihično, ampak fizično. Pulzi so bili namreč brez problema 98%. Zato sem takšne "priporočene" počitke črtal in raje malenkost zmanjšal frekvenco tekov. Ali pa počival kakšen dan ali dva več (nič več), ko se mi je zdelo, da je dovolj. In problem otvoritvenih mučenj po tednu počitka je bil rešen. Zadnji teki pa kažejo nekolikšen napredek s pomočjo strategije, kjer nabiram bazo s sobnim kolesom in med tem pazim na ciljno območje. Saj se to pozna tudi pri teku. Četudi tečem pri višjem pulzu, tečem lažje, močneje, pokončneje, bolj veselo. In celo hitreje. Zdaj se pogosteje (pa vseeno redko) dogaja, da imam pri istem povprečju večjo hitrost, kot sem jo imel pred nekaj tedni ali meseci. In začaran kog je sklenjen. Še večja vera v kolo, v gledanje na številke, razmišljanje, podrejanje merilcu,... In potem po mnogih branjih vsega kar se da prebrat sklenem, da je pa potem že treba bolj dosledno preiskusit tehniko počasnega teka (najprej peta, potem...), pa krajše korake z večjo frekvenco, noge bolj pri tleh... In spet gledam na merilec. Deluje! Manjši pulz, večja hitrost, boljše počutje, manj poskakovanja, elegantnejši, tišji tek...
Zadnje teke pa na merilec pogledam vsak drugi tek morda 1x. Preizkušam, če sem že kaj boljši v poznavanju samega sebe. In iz povrečnega utripa ter hitrosti ugotovim, da sem. Zaradi manj gledanja imam več od samega teka, sprostitve. Seveda pa 2 sekundi po teku hlastno pretipkam vse knofe in funkcije.
Pa tudi to bo minilo...
V glavnem. Meni zadeva pomaga. Da se pa brez. Vendar, priznan, mi je to igračka, ki mi daje še več veselja in motivacije za tek. S pomočjo merilca sem spoznal, da je moja kondicija nula, nula, nula. Pulz previsok, previsok, previsok. Med samim tekom zdaj že zelo približno vem, kolikšen je moj utrip glede na moje dihanje.
Menim, da če tečeš res za zabavo, brez drugih ciljev, potem je morda občutek dovolj. Če pa ciljaš na kakršenkoli napredek (v mojem primeru nižanje utripa oz. povečevanje hitrosti iz preeeepočasne na počasno), potem je merilec dober pripomoček.
lp vsem
p.s.: Ugotovil sem tudi, da če grem na tek po dobrem klepetu v družbi, je pulz vedno nižji, kot v povprečju ostalih tekov. Oziroma, če grem tečt napet, razkurjen, zaskrbljen, je pulz praviloma višji. In tako sem zaključil, da počutje med tekom ni posledica samo trenutnega stanja duha, ampak je počutje posledica utripa, ki pa je posledica trenutnega stanja duha. Domneve o utripu so tako ovržene, saj mi je merilec pokazal, da je ta domneva tudi resnica. Iz tega sledi: iskanje sproščenega duha za življenje nasploh.
Ko sem nabavljal, me je zanimal pulz in kako med tekom doseči ciljno območje. Pa še kakšna malenkost. Potem sem prve tedne vsako minuto pogledoval na uro in zmajeval z glavo. Ugotovil, da kljub počasnemu teku tečem (zame) prehitro. Tako sem prišel s težkimi mukami tudi do povprečnih hitrosti 7.2km/h (!). Živa groza. Pa ajde, pulz pa je ostal pod 86, 87% ves čas. Ob še tako najmanjši povečavi hitrosti je bil pulz takoj na 90% in čez brez kakršnega koli problema. Pa gremo nazaj, spet na 7,2km/h. In tako so minevali tedni, pulz pa je bil ob nadzoru tempa počasi za kakšne procenteke nižnji. To je bilo veselje! Potem so sledile razne pavze, vsake toliko 1 teden. Kasneje ugotovljeno, da zame to ne špila! Po vsakem počitku je bil moj prvi "trening" dobesedno ubijajoč, saj od prejšnjih lagodnih 30min nisem zmogel niti 15min; drugi nekoliko manj, torej stežka 20min, tretji pa že znosen. Med tem mučenjem sem ugotovil, da nisem zaspal psihično, ampak fizično. Pulzi so bili namreč brez problema 98%. Zato sem takšne "priporočene" počitke črtal in raje malenkost zmanjšal frekvenco tekov. Ali pa počival kakšen dan ali dva več (nič več), ko se mi je zdelo, da je dovolj. In problem otvoritvenih mučenj po tednu počitka je bil rešen. Zadnji teki pa kažejo nekolikšen napredek s pomočjo strategije, kjer nabiram bazo s sobnim kolesom in med tem pazim na ciljno območje. Saj se to pozna tudi pri teku. Četudi tečem pri višjem pulzu, tečem lažje, močneje, pokončneje, bolj veselo. In celo hitreje. Zdaj se pogosteje (pa vseeno redko) dogaja, da imam pri istem povprečju večjo hitrost, kot sem jo imel pred nekaj tedni ali meseci. In začaran kog je sklenjen. Še večja vera v kolo, v gledanje na številke, razmišljanje, podrejanje merilcu,... In potem po mnogih branjih vsega kar se da prebrat sklenem, da je pa potem že treba bolj dosledno preiskusit tehniko počasnega teka (najprej peta, potem...), pa krajše korake z večjo frekvenco, noge bolj pri tleh... In spet gledam na merilec. Deluje! Manjši pulz, večja hitrost, boljše počutje, manj poskakovanja, elegantnejši, tišji tek...
Zadnje teke pa na merilec pogledam vsak drugi tek morda 1x. Preizkušam, če sem že kaj boljši v poznavanju samega sebe. In iz povrečnega utripa ter hitrosti ugotovim, da sem. Zaradi manj gledanja imam več od samega teka, sprostitve. Seveda pa 2 sekundi po teku hlastno pretipkam vse knofe in funkcije.
Pa tudi to bo minilo...
V glavnem. Meni zadeva pomaga. Da se pa brez. Vendar, priznan, mi je to igračka, ki mi daje še več veselja in motivacije za tek. S pomočjo merilca sem spoznal, da je moja kondicija nula, nula, nula. Pulz previsok, previsok, previsok. Med samim tekom zdaj že zelo približno vem, kolikšen je moj utrip glede na moje dihanje.
Menim, da če tečeš res za zabavo, brez drugih ciljev, potem je morda občutek dovolj. Če pa ciljaš na kakršenkoli napredek (v mojem primeru nižanje utripa oz. povečevanje hitrosti iz preeeepočasne na počasno), potem je merilec dober pripomoček.
lp vsem
p.s.: Ugotovil sem tudi, da če grem na tek po dobrem klepetu v družbi, je pulz vedno nižji, kot v povprečju ostalih tekov. Oziroma, če grem tečt napet, razkurjen, zaskrbljen, je pulz praviloma višji. In tako sem zaključil, da počutje med tekom ni posledica samo trenutnega stanja duha, ampak je počutje posledica utripa, ki pa je posledica trenutnega stanja duha. Domneve o utripu so tako ovržene, saj mi je merilec pokazal, da je ta domneva tudi resnica. Iz tega sledi: iskanje sproščenega duha za življenje nasploh.
Najbolj me je pa prizadelo, ko mi je pred dvema tednoma računalnik crknil in sem izgubil popolnoma vso zgodovino. Sedaj moram začeti od začetka ...
), torej lahko o raznih računalniških analizah, primerjavah itd samo sanjamo. Sploh pa se mi zdi, da bi višek časa porabila za kakšne drugačne igrice (ristanc, gumitvist, človeknejezise pa še kaj bi se našlo, a ne 
) in tudi koristna.
