Zadnje novičke

[jezek.teka.teka]

No kg so šli še malo dol (na dan mi tako pade 1-2 dag- sedaj imam 44.3kg). zanima me zakaj?

na tvojo višino je nihanje teže zaradi vode v telesu čisto normalno za dve, tri kile. (no, ne vem pri tvoji masi, a pri isti višini in 15 kg več je to tako ). če poješ nekaj bolj slanega, ali pa več OH, se bo več vode zadržalo v telesu, pa imaš na vagi takoj kako kilo več (1 l vode več v telelsu). torej je možno, da si polulala ali izznojila tisto deko mase.

možno je tudi, da ti od stradanja in treninga telo ''požira'' mišice.

telo je kompliciran mehanizem - ne gre to tako, da če se danes fejst nažrem, bom jutri na vagi imela takoj več kg. poleg tega so telelsa tudi različna, različno reagirajo.

[Uroš Sobočan]

Baina kot je jezek.teka.teka napisal prvi korak si že naredila, priznala si da maš problem, in to zelo hudega.

Kot jih večina sklepa je tvoj problem hrana. Ne. Hrana je le orožje s katerim manipuliraš, v bistvu je odzadaj precej huda "psihična" težava, pa ne mislit da si direkt za nekam vtaknit zaradi tega. Verjetno je v iskanju pozornosti in ugajanju, želiš si nekoga, pozornosti in s tem da sama sebe izstradaš to najlažje narediš, kajti ugotovila si da gre to tako "lahko", v bistvu pa se niti ne zavedaš, no počasi vidiš kaj vse gre narobe, kolko slabega si s tem narediš. Podivjani hormoni, slabo počutje, omedlevica in najhujše dehidracija.

Kile, kalorije, kilometri, to so samo številke pusti jih naj se tisti, ki to študirajo z njimi ukvarjajo. Kolko rabimo dnevno so le študije neki približki, vse skupaj pa moraš "žal" sama ugotovit nihče ti ne more predpisat konkretnega recepta. Ko si lačna jej, ob količini treningov se nimaš kaj za bat, to ne moreš narediti čez noč, napreduj počasi in ne se bat padcev, ti bojo vedno prišli. Helo na napakah se učimo.

Vprašala si kaj jesti, sladkarije da ne? Jaz jih ne jem, mi pač ne paše sladko sicer pa mam 6-7 obrokov dnevno in jih nimam kam za vtaknit. Jem jih le ob kakih ultra zadevah (100K, sladkih6...) ker enostavno ne morem pokrit energijskih potreb, ki jih skurim, oziroma že vem kaj telo v določenih trenutkih rabi, prisluhni mu.
Kot sem omenil kuham si sam, gledam pač da so stvari čim bolj "naravne", da uporabljam sveža živila pri pripravi, ne kupujem rad že pripravljenih stvari ker pazim na sol v hrani.
Za lažjo predstavo kaj pojem:
zajtrk
100g ovsenih kuhanih v 3 dl mleka, banana, omega3, vitaminska in magnezij tableta, zeleni čaj
malica
ponavadi isto ali pa kaj drugega npr
60 g Crispy z vlakninami, navadni ego, mleko
ali
pica iz 100g ovsenih za osnovo, različna obloga
kosilo
različne stvari za prilogo (testenine, pirini njoki, ajda, proso...) 100g, z raličnimi omakami ki jih naredim sam (tunina, piščančja, sirova...)
malica
ta je ponavadi po treningu tako da najprej spijem 2,5dl čokoladnega mleka z kavo se stuširam pol pa so ponavadi palačinke:
1 jajce, 80g (pirine, ajdove) moke, voda
nadev različen kaj mi paše (skutin z borovnicami, skutin s čilijem, tunin, piščančji...)
večerja
tu pridejo na vrsto različne stročnice, na tem sem nor, zraven pa obvezno kako meso

kaj kuham

zelenjava je prisotna skoraj pri vsakem obroku.
Kile so iste že 3 leta.

Kot sem omenil verjetno iščeš pozornost, najprej najdi sebe, imej sama sebe rada in tudi drugi bojo to opazili. Če je treba zamenjaj družbo, jaz sem jo našel sem jo tu na TF, greš pač na kako prireditev, poiščeš tiste z belo kapico in dresi z nick-i na hrbtu in se vključiš, naj te ne bo strah ali sram ker gre za odlične, preproste ljudi, ki se ne sramujejo svojih napak.

Drugače pa življenje je eno samo, začni uživat zase ne za druge.

Lp

Uroš

[Asparagus]

Tudi mene se je tale tema dotaknila. Nimam veliko dodati, saj so že predhodniki lepo povedali večino tistega, kar mislim, predvsem bi ti rada izrazila svojo podporo.
Raziskovanje samega sebe in vzokov za svoje težave nikoli ni preprosto, ampak ker se boš s tem očitno morala spopasti že tako mlada, sem prepričana, da te čaka veliko srečnih let v prihodnosti.
Upam, da boš enkrat odkrila, da je ena velikih prednosti teka in drugega gibanja na svežem zraku tudi to, da si potem sproščeno privoščiš tisto, kar ti tekne.

[Baina]

Najprej naj se vam iskreno zelo zahvalim. Nisem pričakovala, da se boste tako velikodušno odzvali na moje (psihične) težave in mi tako dobro svetovali. Res vam hvala, da navijate zame in držite pesti, da vas je moje priznanje (ki je mimogrede šlo bolj težko »izpod prstov«, ampak, sedaj se počutim boljše) tako ganilo in da me ne karate preveč, da tako izrabljam svoje telo.

Da, čedalje bolj se zavedam da si delam veliko škodo, pa tudi odzivi ljudi, ki me po dolgem času vidijo so precej zastrašujoči( češ: » Uf ti si pa precej shujšala. Za koliko kg si šla dol? Imaš probleme?«). Potem pa se človek malo zamisli.
Glede pitja vode: včasih sploh ne občutim žeje, pa manj pijem tudi zaradi tega da bi tehtnica pokazala manj (meni je to seveda všeč),kaj pa moje telo na to reče pa me ni zanimalo( glavno je manj kg).
Tudi glede sadja in zelenjave sem se zelo zanemarila, kot sem rekla moj jedilnik izgleda kot je tisti napisani tam zgoraj-precej enoličen. Nič sadja, zelenjave, čokolade, piškotov ker to zelo redi (to imam vedno v glavi). Pa mogoče mi čokolada niti ne diši tako, toda včasih pa bi le pojedla kak pudnig, čokoladico... Ne vem, res se čudim sama sebi in mojemu telesu, da je zdržalo vse te napore v katere sem se prisila ob premajhnih količinah hrane, vode, vitaminov , mineralov. Vem vsega tega se zavedam, toda vseeno se vedno znova sprašujem in sekiram kaj pa če sem pojedla preveč, sprašujem se ali res rabim toliko, raje vzamem manj,govorim si ne jej tega ker boš predebela itd. (vse v moji glavi, čudno da se mi ni še zmešal ).
Sedaj mogoče nisem na istem kot prvič v anoreksiji (takrat sem res zgledala še malo bolj suho, mogoče sedaj tudi izgledam precej suho, ampak tega se ne zavedam, mogoče k temu pripomorejo tudi mišičaste noge zaradi treningov? ). naj pa povem da mi je sedaj veliko težje začet normalno jest (še sama ne vem zakaj, očitno je vsega preveč v moji glavi). Veliko se pogovarjam o tem z mamo, pa tudi s prijateljicami sem se že. Vedno si mislim, da ni tako hudo. Problem pa je tudi, da če npr. nekdo ne je (govorim predvsem o prijateljicah, npr. da katera noče jest malice- pa ne da bi ta prijateljica hujšala ali kaj) potem se začnem sekirat zakaj pa jaz jem, saj ne rabim jest se bom zredila (spet velika napaka) in potem imam slabo vest. Veliko se tudi primerjam s prijateljicami in drugimi dekleti (ki se mogoče ne ukvarjajo toliko s športom in niso tako aktivne), kar mi spet prinese slabo voljo, manj jem saj se sama sebi zdim predebela(še vedno). Sekiram se za vsako nepotrebno stvarco in posledice so potem take kot so.
Res je tudi, da sebe precej zanemarjam. Ne grem v družbo, čeprav dobim povabila (mislim si, da če bom pila alkohol (na zabavah pačmimo tega ne gre ) spet kalorije). Iščem pozornost priznam in če je ne najdem sem spet vsa žalostna, depresivna. Moji vrstniki se zabavajo, jaz pa doma, gledam tv ali pa na veliko gonim orbitrek (no ja ponoči glih ne ).
No mama, oče in brat (ki so večino časa z mano) me precej nadzorujejo in se sekirajo zame. Prigovarjajo mi, naj pojem še malo več, poskušajo pomagati (veliko k temu pripomore mama). Danes sem bila bolj pridna in sem imela 5 obrokov. Se trudim priznam, toda vseeno me spet najde tisti strah . Naj povem še to, da mi poizkušajo odvzeti sobno kolo, ker menijo da sem preveč aktivna ( danes spet 1 h popoldan, in zjutraj pol ure). Toda jaz ne morem, da ne bi vadila, se potem spet preveč sekiram in menim, da sedaj ko pojem malo več, je dobro če se poleg tega še gibam. Zjutraj ko sem se stehtala in ugotovila da imam spet še manj, mi je oče povedal, da bo sobno kolo uničil . Jaz pa sem trobila celi zajtrk, pojedla namesto jogurta in muslov hrenovko in kruh ter spila 1dcl čaja (tako je oče zahteval) dokler mi ni povedal, da naj malo zmanjšam količino treningov in obljubil ne bo uničil kolesa. No in takrat sem se pomirila, čeprav mi je bilo težko jesti tisto hrenovko (zame je bil cel bav bav).
No sem že predolga. Sem se kar odločila, da vam bom zaupala vse kar me muči, mi je lažje in tudi vi mi znate bolj pomagati. Mogoče se zdim komu precej neodrasla in se mu zdi brez veze da to pišem. Toda naj povem, meni pomaga. Se opravičujem če vas preveč morim s tem ker toliko pišem in tako na dolgo razlagam. Tistim ki vas zanima moj napredek (ki upam da bo viden kmalu) pa bom napisala kakšno izpoved in kako napredujem in upala, da mi boste kaj odgovorili in mi svetovali.

[jezek.teka.teka]

nisi pisala predolgo. nisi otročja.



po dolgem času se javljam na forumu samo in izključno zato, ker je tam nekje za neko tipkovnico neko dekle, ki si dela škodo, pa mi ni vseeno zanjo.



vse bo ok, boš videla.

[Uroš Sobočan]

Pa da spet malo povzamem.

Imaš tipične težave, kot tudi drugi in nisi sama s tem problemom na svetu, veliko jih je pa si tega ne upajo priznat, ker "KAJ PA BOJO DRUGI REKLI?"

Kaj je tu tako pomembnega? Kdo so oni?

Telo je sposobno marsikaj, to ugotoviš z leti . Gre pa vse do neke mere, hoja po robu pa ni prava stvar. Posledice niso kratkoročne, pri telesu gre za dolgoročne, da se "sistem" spet vzpostavi v normalno stanje pa tudi rabiš kar nekaj let.

Zakaj se primerjaš z drugimi? Moraš biti boljša od njih? Nismo enaki.

Glede alkohola in zabav, da se tudi brez prvega, najdeš pravo družbo.

Glede reakcije očeta je absolutno napačna. Vdaš se, delaš nekaj za kar se nisi sama odločila in to te nato žre cel dan in vidiš v vsaki stvari samo negativne stvari. Pomisli, bila sem na kolesu pol ure, rabim energijo da bom jutri spet šla. Jogurt ti naredi samo film v želodcu, obvezno rabiš kaj konkretnega, čaj in žemljo zraven najmanj. Oče je hotel preveč naenkrat in to je čisto zmedlo tvoje načrte in spet si padla. Pa ne obupat, to je pač življenje.

Odkritost pa se ceni, če jo kdo blati pomeni da svoje napake išče in zlorablja na račun drugih.

[jezek.teka.teka]

uroš najbrž najbolje ve, kako in kaj glede konkretne tvoje situacije. tudi njega zelo občudujem zaradi poguma, kot tebe, ker si si priznala (in tudi nam) določene zadeve.

način, kako pišeš, daje slutit, da si zrela oseba. torej zelo dobro izhodišče, da naredi nekje v tvoji glavi en klik, pa kaj spremeniš.

čeprav nisem nikoli bila med načrtno hujšajočimi, kaj šele anoreksičnimi (bila vedno med buckastimi ali normalnimi, nikoli med suhimi), bom vseeno probala kakšno pametno povedati. nenazadnje smo pa 17 bili nekoč stari vsi. pa vsem nam je kdaj kaj težko priznati.



Glede pitja vode: včasih sploh ne občutim žeje, pa manj pijem tudi zaradi tega da bi tehtnica pokazala manj (meni je to seveda všeč),kaj pa moje telo na to reče pa me ni zanimalo( glavno je manj kg).

ok, glej, logično razmislimo: koliko kcal ima voda?
torej?
je lahko spijem neomejeno, pa ni pogoja, no way, da pridelam špeh!
tehtnica bo pač nekaj pokazala drugače, a to bo prav gotovo sijoče zdravje, nič drugega.


poleg tega, tehtnica ni merodajna.
ni merodajna.
ni merodajna.
pa še enkrat: ni merodajna.
če pogledaš dva enako težka človeka, recimo ženski najine višine, obe 57 kg, ena športnica, druga pa brez mišic, s salom. pa ju postaviš ne tehtnico, pa sta obe enake, normalne telesne teže.

koliko sta zdravi, pa kako izgledata, pa je najbrž razlika.

poznaš najbrž punce, ki pri isti teži izgledajo različno, ne?



Tudi glede sadja in zelenjave sem se zelo zanemarila, kot sem rekla moj jedilnik izgleda kot je tisti napisani tam zgoraj-precej enoličen. Nič sadja, zelenjave, čokolade, piškotov ker to zelo redi (to imam vedno v glavi).

zelenjava in/ali sadje je nujno za zdravje.
kaj redi in kaj ne, je pa preobširno polje... dej si res preberi kak ''babji'' ali ''fitnes'' portal, kjer se strokovno piše o hujšanju. na kratko: redi vse, kar vneseš v telo preko dnevne ''porabe''.
samo ti boš morala vnesti več kot porabiš, če boš želela obrniti tole hiranje.
mislim, da manj kot 55 kg ne bi smela imeti (čeprav spet - kile niso merodajne, z zelo mišičastim telesom tudi do 60kg čisto ok, odvisno od konstitucije).


Vem vsega tega se zavedam, toda vseeno se vedno znova sprašujem in sekiram kaj pa če sem pojedla preveč, sprašujem se ali res rabim toliko, raje vzamem manj,govorim si ne jej tega ker boš predebela itd.
ok, dejmo malo obrnit perspektivo: kaj bi bilo, če bi bila predebela? konec sveta? totalna katastrofa?
jaz poznam veliko simpatičnih ljudi, ki radi posežejo po hrani, da utopijo svoje osebne težave. pa so bolj okrogli. poznam kakšne mamice, ki so glih rodile, pa so bolj okrogle. pa so vsi fajn ljudje. pa jih imam rada. in poznam mnoge zoprne zahrbtneže, ki - roko na srce - izgledajo super. ampak, vseeno sem prijateljica s prvimi in ne z drugimi.

v zadnjega pol leta sem pridelala ene tri kilce čistega špehca, zaradi več okoliščin, med drugim sem za nekaj časa nehala obiskovati neko športno sredino, kjer so se osebki moškega spola grdo obnašali do mene. in veš kaj? uroševa trditev se je potrdila - kljub večjim šlaufkom okoli trebuha (ki jih ne maram, a vem, da jim bom že spravila dol, ko bo čas za to), se imam sedaj rajši, pa bolj všeč sem si. ker mi zoprnije ne grenijo več življenja. sploh nisem vedela, koliko so me zastrupljali, dokler se nisem umaknila. skratka, ljudje okoli nas so zelo važni za naše počutje. za naše dojemanje nas samih v telesih, kakršna smo deloma dobili, deloma pa jih naredili s svojim načinom življenja.

mislim, da videz ni vse. pomeni veliko za delanje prvega vtisa, ampak vsi, ki nismo glih klasični lepotci in lepotice, smo zato razvili osebnost in smo veliko bolj zanimivi ljudje, hehehe.

so tvoje prijateljice vse suhe, lepe, privlačne itd? ali je med njimi tudi kakšna, ki jo imaš zelo rada kot osebo, pa ni glih top videza? te privlačijo le ''hudi'' fantje ali pri njih upoštevaš še kaj drugega? je možno, da je nekdo ''hud'' in obenem odvraten osebnostno, nekdo pa na videz ni nevemkaj, pa te prevzame s čim drugim?

[jezek.teka.teka]

Sedaj mogoče nisem na istem kot prvič v anoreksiji (takrat sem res zgledala še malo bolj suho, mogoče sedaj tudi izgledam precej suho, ampak tega se ne zavedam, mogoče k temu pripomorejo tudi mišičaste noge zaradi treningov?
vprašaj ljudi, ki jim zaupaš.
po mojem moraš biti zelo presušena. in mišičaste noge najbrž ''vidiš'' samo v domišljiji. to je najbrž neka bariera, zgrešena samopodoba, ki ti še vedno dela strah pred hrano, namesto da bi planila po njej in dala telesu, kar mu pripada, kot mama z zadovoljstvom nahrani lačnega otroka.

to, da se anoreksičarke gledajo v ogledalu, pa se vidijo debele, je pa tipično.
tako da se ne slepit. priznaj si problem, tak kot je.

Veliko se pogovarjam o tem z mamo, pa tudi s prijateljicami sem se že.
spet en krasen podatek. verjemi, da podpora bližnjih lahko dela čudeže, ko je človek v krizi. kako so prijateljice reagirale?


Vedno si mislim, da ni tako hudo.
pa je hudo. imaš 10 kg manj kot bi bilo okvirno zdravo. pa padajo ti kile. pa tvojo bližnjo okolico skrbi zate. pa znanci te sprašujejo, če je kaj narobe s tabo. pa vrti se ti in megli. ne zmoreš preteči 5 km.

kako lahko misliš, da ni hudo?
je hudo.
vendar si naredila prvi korak, da se skoplješ iz tega. kar je super!

[jezek.teka.teka]

Veliko se tudi primerjam s prijateljicami in drugimi dekleti (ki se mogoče ne ukvarjajo toliko s športom in niso tako aktivne), kar mi spet prinese slabo voljo, manj jem saj se sama sebi zdim predebela(še vedno).
glej urošev post.

bi dodala le še to, da sem se v tvojih letih zaradi svojega trapastega fanta tudi jaz primerjala z drugimi dekleti. šlo je do točke, ko nisem več mogla srečati/videti punce, ne da bi zraven mislila ''joj, ta je luštna, gotovo bi mu bila všeč, kako ima lepe dlani/stegna/prsi/obraz/brado/velike oči/polne ustnice.... (nadaljuj po želji)'' tiste, ki niso bile lepe, pa so bile boljše od mene v športu, znale dobro govoriti vice ali kaj tretjega.
zaradi tega so mi šle na živce, nisem spoznavala novih prijateljic, skozi sem bila nevoščljiva. ni pomagalo niti to, da sem bila v šoli zelo uspešna in da so mnogi meni zavidali te uspehe!
na neki točki sem globoko v sebi dojela, kako trapasto je to. vse so mi bile všeč, na vsaki je bilo nekaj, da sem se sekirala. ker sem sklepala, da bi bile vse tudi njemu všeč. ko sem naredila klik, da je res vsaka od njih posebna, da pa to nujno velja tudi zame, je svet postal drugačen. sproščen, lahkoten.

mogoče je res tvoja družba kriva za tvoje primerjanje, ker se tudi ostali primerjajo?
vsi to delajo iz lastne negotovosti, šibkosti.
samozavestni ljudje privoščijo drugim, dajo kompliment, pohvalo...
in pokažejo svoje šibkosti.
samo če je pri tebi tako, se primerjanje v vaši družbi zate izkazuje kot zelo uničujoče.
poglej ponovno vse nasvete o notranji sreči, ljubezni do sebe itd.
nihče od nas ni popoln.


Sekiram se za vsako nepotrebno stvarco in posledice so potem take kot so.
perfekcionizem je tipična poteza za nastanek anoreksije.


Moji vrstniki se zabavajo, jaz pa doma.
oh, drago dekle, koliko je med njimi nesrečnih duš! v resnici se iskreno zabavajo le redki. vsi ostali igrajo boleče najstniške igre, pozirajo, pritegujejo pozornost. iščejo material za hvaljenje ''kako smo ga pili, stari, jaz sem bila taka koma, da...'' in to je to.
iskreno se zabavajo le tisti, ki so že sedaj našli pravo družbo zase - iskrene in dobronamerne prijatelje. ostali jih boste iskali še nekaj časa, kar je normalno.


Se trudim priznam, toda vseeno me spet najde tisti strah
razmišljaj o tem svojem strahu, premlevaj ga od vseh strani in iz vseh vidikov, da se dokoplješ do bistva.
če ga boš razumela, se boš lažje borila proti njemu.
dokler je v nezavednem, pa je močen. in te zmaguje vedno znova, ob vsakem obroku.


No in takrat sem se pomirila, čeprav mi je bilo težko jesti tisto hrenovko (zame je bil cel bav bav).
spet preberei, kaj si napisala. nisi ok. si na meji, da zdrsneš.
kot je rekel, uroš, ni problem v hrani, ampak drugje.
ne bežat od teh svojih občutenj, zdrži v bolečini, ki ti jo povzroči brskanje po sebi, verjetno boš tudi staršem morala marsikaj povedati po tem, ko boš brskala po sebi - smo/bomo/bi vsi morali to nekoč narediti - ne bo prijetno, boš pa osebnostno zrasla in se utrdila. in kot je nedko zgoraj napisal - kar boš predelala sedaj, te bo obogatilo in ti prihranilo spoznanja o sebi v kasnejših letih.

moj namig - razmišljaj, kaj je bil drugače v teh zadnjih treh mesecih, ko si izgubila 10 kg. pa kaj je bilo takrat, ko si iz 39 šla na 55. katera čustva/dogodki/besede so te pobijali in kateri dvigali. brskaj po tistem, pa morda poišči kakšno pomoč za tole brskanje?

No sem že predolga.
no, sej sem jaz daljša.

Mogoče se zdim komu precej neodrasla in se mu zdi brez veze da to pišem.
kaj se komu zdi, nima toliko veze. mnenj je toliko, kolikor je ljudi in zagotovo se komu zdi tudi, da je napoleon. važno je le, kaj se zdi tistim, ki ti pomenijo. pa še z njihovimi mnenji se ne moreš vedno strinjati, žal.

no, meni se zdi, da si fejst človek, ki prosi za pomoč. in se mi zdi fino, da je danes ravno nedelja, da lahko porabim nekaj uric za vse te besede, ker med delovniki bi bolj težko. pa če ti bo kaj olajšalo notranje boje, toliko bolje.

še enkrat: za pogum in samo tako naprej!

[stena]

Jaz pa mislim, da si morala to dati ven iz sebe. Mogoče doma ali pa prijateljicam ne upaš vsega tako povedati, kot si nam. Vse kar moraš stroriti je, da se nehaš obremenjevati s številkami (tistimi ki imajo zadaj kg, g, dag, kcal, kJ in podobno), ljdumi (prijateljicami) okoli sebe in vse kar si napisala in veš, da je narobe preobrneš tako, da bo prav. Pri nas lahko najdeš tisto podoporo, ki si jo tako želiš.

Si pogumna punca in upam da imaš toliko pozitivne trme v sebi, da boš premagala samo sebe!!

P.S.: smo tudi taki, ki se lahko zabavamo brez alkohola, samo najti nas moraš.

[spela*]

Jaz ti bom napisala samo eno stvar: to, da si sebi in nam priznala svoje težave, je korak v pravo smer - in zaradi tega verjamem v tvojo zmago, čeprav te ne poznam.

[anže07]

težko je reči koliko pojesti
so pa prvi ukrepi sigurno okrepitev prehrane -jesti na 3 ure
- v prehrani pa imeti večinoma zdrave maščobe- oreščke, olja beljakovine- jajca, pusto meso, jogurt, skuta, ribe in oh- žita,ovseni kosmiči, riž,.....,sadje, zelenjava
- zmanjšanje intenzivnosti treningov- si pomislila na pretreniranost , imej trening dolg 40-50 min 4-5 krat tedensko, sedaj pa si vzemi čas za regeneracijo in obnovitev moči

[Uroš Sobočan]

Dajte ne ji tupit kaj kako in zakaj jest ker ma stvari mnogo bolj naštudirane kot se vam dozdeva, problem je dosti globji. In anoreksija ni problem s prehrano, slednja je le orožje kot pri alkoholilku alkohol in tako dalje.

[pajo]

Dajte ne ji tupit kaj kako in zakaj jest ker ma stvari mnogo bolj naštudirane kot se vam dozdeva, problem je dosti globji. In anoreksija ni problem s prehrano, slednja je le orožje kot pri alkoholilku alkohol in tako dalje.

Anoreksijo sva imela doma pri hčeri. Uroš ima čisto prav kar je napisal. Adijo pamet nič drugega.

[nada]

Dajte ne ji tupit kaj kako in zakaj jest ker ma stvari mnogo bolj naštudirane kot se vam dozdeva, problem je dosti globji. In anoreksija ni problem s prehrano, slednja je le orožje kot pri alkoholilku alkohol in tako dalje.

se strinjam z napisanim....korak do rešitve posvet na KOMZ je že preveč vrtenja v začaranem krogu