- 24 Feb 2004, 09:21
#2603
Helou!
Evo, obljubljeno, v nadaljevanju...
OD FRANCA FRANČEŠKINA GOD (I. Mlakar)
Soj cajt so bli ljudje bolj lepi an bolj debeli
ka so radi kej dobrega spili an kej dobrega pojeli.
An ne tko ku dans k človk je slabš ku miš,
an se zdi sam sebi lep, samo če je suh ko štekviš.
Soj cajt dragi moji aaa ja blo pej tako,
so te meli za bolanga, če si jih jemu menj ku sto.
Taprav dec je mogu met narmanj studvejsti kilu,
an je lohkor, ma ne da b`se silu pojeu pol prasca tako po čres.
Ej, če se jaz zmislim rancga Franca Frančeščkina
kolko smo mi u kop pojeli, kolko smo mi v kop spili vina
e se zmislim ko h meni v hišo pršu je en bot,
me udaru na glih po rami an reku :"Danes jemam god!"
Sem reku "Posluš me dobro, Franc Frančeščkin,
te gleda danes tisti, če ne daš za en kvartin!"
"En kvartin, kej govoriš, ma dej ma sej si mona,
dereta v hram nas dva kaštrona gremo sprazent en buč po črez."
"Olala", sem reku Franc, "ma nimam prou neč proti",
an hitro sem šou nardet dva paninčka tko za po poti,
vsakmu štrunca kruha, mortadela, sir,
lih tolko da nam da želodčk po poti mir
Če greš po vasi gor dol na levo en pole na glih,
si čez en kvart ure že pr Frančeškinovih,
Franc je prton odopru, vrata od hrama odkljenu,
an pole poklicu ženu, naj da kej za jest taku počrez.
Ka pršu sem v hram, jaz v šentiment sem padu,
ma ku da b'se regiment soldatov zrihtal za paradu,
taku so stali v vrsti garganja, bel pinot,
zelen, barbera, kabernet, merlot.
An kej je blo na buči gor prvjezano na tram,
pršut, pi špeh, panceta an umjes pa še kak šalam,
an še klobase v reštah vse prvpravljeno za zimo,
ma taku kot grozdje pred vandimo je viselo dol, tako po čres.
Prvo delo, smo splakenli s pinelo
dol po grli tista dva paninčka z mortadelo,
an pol smo lepo počasi od buča do buča šli,
pr vsakmu pipco odvili anu malčk guštirali.
Garganja, ka ti stori voju za čokulat,
zelen, prekrasen, ka ma tak duh ku muškat,
pinot, ka se ti v ustah razcveti takuo ko roža,
merlot, ka ti želodčk poboža, an taku naprej, tako počres.
Sem reku: "Franc, ma dejmo še zagost na violino,
čem rečt narezat kej pršuta se toka pr takem vinu!"
E, ma ni blo treba prosit dragi moji,
en, dva, tri je bil pršut na kavaleti an smo ga rezali.
Prou kmali je ostala od njega samo kost
zato smo be, inšoma, da ne bi padli v švohost,
hitro vsak po en šalamčk povendimali,
vmes pej malčk počakulali od tega an unga tako počres.
Zraven smo pojeli par štruc sirkovga kruha,
barbera je pej skrbela da niso bla grla preveč suha,
en pole je prnesla soja žena dol v hram
eno veliko skledu žolce szi lomberjem.
An usakmu en tond jote, ka je noter stopu prasc,
an u usakmu tondu je plaval še en par klobasc
an zraven je bil še pršut na octi an zraven še polenta,
ma so bla črjeva tako kontenta so več ko cvilla tako počres.
"Kako je sočo, boš še enu fetu?" "He, he, ben, pej narježi."
"An kaj boš pil zraven, belo al črno?"
"Ma toči, toči, vse je dobro!"
"Ben zdej ko smo to pojeli, gremo pej naprej!"
E, ko smo to pojeli je dal Franc nov pršut na kavaleto
žena je šla pej spečt eno frtajcu sz panceto
Franc sem reku, “Ma, ustav se malo, ma dosti je blo, dej!”
"Muči!", je reku, "an tiho bod, an pij an jej!"
Ni bl druzga ko ga ubogat, tiho bit
an vse do jutra, dragi moji jest an pit,
ka se je zdanilu, smo pej še zapojali, ma da pokale so šipe,
an pole vsak še ene mičkene tripe smo udarli za fruštek tako počres.
E, soj cajt so bli ljudje, res, bolj lepi an bolj debeli,
ka so radi kej popili an kej pojeli an so se radi med sabo imeli,
ka človk če slabo je, zna dobit slabo kri,
an tak čovk je slabe volje an se stršno rad jezi.
Ljeta so pasala ma pero jest rad jem še zdej.
Okroh jeter me res namalčk zbada,
ma pero želodec je pej zaenkrat, hvalabogu, koker rostfrej.
Pero če si zmislim tistga goda od Franca Frančeškina
še zdej mi hodi ven kislina tako podugič an počres
AL' SE NEKAD DOBRO JELO (Đ. Balašević)
Nema više, dobri svete, one lepe še'set pete
kad smo bili na svečari kod kumova naših starih.
Klizio je voz k'o sanke, al' smo stigli do Palanke.
Severac je duv'o 'ladan, pa ko ne bi bio gladan?
I čim smo stigli viknu kum svoju ženu:
"Sido! Postavljaj, bog te vid'o!"
Spremila nam kuma naša za užinu paprikaša,
pa kolače, krmenadle i par sarmi svakom.
Mesto leba mesa bela, princes krofne - vangla cela,
suvih šljiva i koljiva i rezance s makom.
E, kad se samo setim, al' se nekad dobro jelo, baš.
Do večere vreme kratko za kitnikes i za slatko.
Da odbiješ, to ne vredi, da se kuma ne uvredi.
Naš kum Pera, dipl. agronom, reč o ovom, reč o onom,
sve uz vino, porto-gizer, 'di gutljaji sami klize.
Taman smo bili gladni kada se začu:
"Sido! Večeru, bog te vid'o!"
Ođedared - astal šaren, sos paradajz, krompir baren,
šuve šnicle, ko promincle, kara-batak svakom.
Na podvarku ćurka, zna se. Gdi je ćurka, tu je prase.
Onda torte, razne sorte i rezanci s makom.
Ej, kad se samo setim, al' se nekad dobro jelo, baš!
Vejao je sneg po šoru, sedeli smo do pred zoru.
Baba reče: "Deder kaput! Radni dan je, 'ajmo na put!"
Al' kum Pera odma' skoči: "Šta to vide moje oči?
Sido, ne daj nikom kaput! Prvo fruštuk, e, ondak na put!"
Ne drema vredna kuma, ne sluša prve petle,
brža je od raketle.
Nosi vruće 'leba kriške, fafarone, čvarke friške,
začas sprema šunke, rena, i pihtije svakom.
Pitamo ih: "Ljudi, dokle?!" "Čekaj", kažu, "još šnenokle,
i šufnudle i griz-štrudle i rezance s makom!"
Hej, kad se samo setim, al' se nekad dobro jelo, baš!
I ondak, sat i frtalj, kol'ko je iš'o šinobus, nismo ništa jeli,
i kad smo stigli na stanicu odma' kupimo burek, lep, frišak,
mastan, sve nam, onako, mast curila niz bradu.
Pa ondak opalimo preko toga jednu tepsiju šampita i gajbu piva.
Mlakog.
Crnog.
Čao, NM Bajsi
LAUF MACHT FREI!