Zadnje novičke

[žabc]

Lepo pozdravljena mlada športnica.
Bom zelo kratek!
Jaz ti ne bom nič svetoval glede pravilne prehrane, temveč bom samo dodam svojo izpoved, ki ti bo morda pomagala pri bistrejši sliki kaj je v življenju pomembno in kaj ne.

Sem 33 let star ultra triatlonec, ki trenutno že nekaj časa posega v samo svetovno špico ultra triatlona. Imam 78cm in 76kg, ki jih v glavnem predstavljajo mišice (ja tudi six packe imam ). Oddelam lahko naenkrat (brez prekinitve) 12km plavanja, 550km kolesarjenja in 125km teka – 35ur non stop. Sem zmagovalec številnih tekem v svetovnem pokalu in lastnik dveh rekordov (v zadnjih dveh sezonah nisem bil nikoli slabši kot drugi). Na leto zaslužim od nagrad cca 4000eur. Zaradi uspehov je moje ime krasilo že kar nekaj medijev. Počutim se ODLIČNO

Sem tudi oče dveh otrok, ki ju imam iz dveh bivših vez. Zaradi obveznosti do otrok, službe in treningov sem neprestano utrujen in v mojem življenju trenutno ni prostora za kaj drugega kot za zgoraj omenjeno. Na leto imam kljub sponzorjem in nagradam okoli 3000eurov minusa. Šport in z njimi povezane stvari (čas, finance, pomanjkanje energije,…) so glavni krivec za propad zadnje veze. Ne najdem več užitka v napornih treningih. Sem NESREČEN

Ker imam rad sebe in ljudi okoli mene, bom moral nekaj korenito spremeniti. Začel bom s tem, da bom najprej spet začel UŽIVATI V ŠPORTU, saj vem, da bom na ta način zopet tisti stari Matej kakršen sem nekoč bil

Ne glede na vse, si nadpovprečna najstnica, ki navdušuje s svojo zrelostjo. Si v obdobju ko bi moralo okoli tebe vse »cveteti«. Ne zapravi tega, saj časa ni mogoče zavrteti nazaj.

UŽIVAJ V ŠPORTU, UŽIVAJ V LJUBEZNI IN UŽIVAJ V ŽIVLJENJU!!!

P.S. državna podprvakinja v maratonu ima na tvojo višino veliko preko 50kg

[abcd]

@Uroš,
Tudi sam sem imel holesterol pa nisem jedel skoraj nič svinjine in živalskih maščob.
V knjigi nekega specialista za idokrine žleze piše, da jetra sama proizvajajo holesterol zaradi manjšega trenja pri pretoku krvi po žilah. Problem holesterola nastane ko kri ne "spira" starega, nastaja pa vedno nov. Tako, da je problem nekje v krvi.
Priporočam knjigo "Hrana je vaše najboljše zdravilo". Mislim da dr. Henry Bieler, nekaj takega. Napisana je tako, da je vsakomur razumljiva, ne vzame veliko časa in zelo razširi obzorja.
Upam Biana, da ne zameriš ker je malo izven teme.

lp

[Baina]

Pa da se spet malo javim. Vidim, da mi radi svetujete in to me drži pokonci in mi daje moči. Vesela sem vsakega odgovora in nasveta, ki mi ga daste. Hvala vam, zelo spoštujem vašo pomoč. (tudi če so že izven teme, saj tako izvem še kaj koristnega)
Si bom prebrala vse o zakisanosti in drugih stvareh (brž ko bom imela malo več časa- ker sedaj med tednom je veliko dodatnih obveznosti)
Drugače pa, kot je Uroš povedal. Nimam še dovolj moči (jih počasi zbiram), nisem še tako odločna (mogoče mi vseeno to stanje ustreza) toda vseeno si želim na zeleno vejo. Moti me edino to, da sem po obrokih napihnjena (potem pa se začnem spet sekirati in si govoriti, tega več ne bom jedla, jutri bom zato manj pojedla itd.)
Teža mi tako počasi raste (44.8 kg). Toda jaz sem bojim, da mi bo potem prehitro rasla. Ker ne bi rada, da bi se me kg oprijeli na nezaželjenih mestih, si želim telovaditi in oblikovati postavo. Saj je s tem vse vredu, ali? No treninge imam po pol ure na dan, včasih malo več (45 min), odvisno kako se dogovorim s starši.
Glede psihiatra pa ne vem. Raje bi počakala in videla kako bo čez čas. Upam in verjamem,da se bom rešila brez njega (ne želim si hoditi tja, mogoče se bojim tudi reakcije drugih ljudi). Bom poskušala najprej sama (no to poskušam že dolgo). Res je, ta odvisnost je huda. Sama sem že drugič v njej. Prvič sem se rešila hitro in bila pridna, ubogljiva. Takrat sem šla do osebnega zdravnika z mamo, svetoval nam je, vsake toliko časa hodila tja na tehtanje in tako je šlo lažje. Toda sedaj je nekaj drugače, težje mi je, še sama ne vem zakaj.
Včasih mi je vsega zadosti, ker je precej naporno. Zaprt vase razmišljaš le o eni stvari, hrani. Ni lahko, ko veš, da bi se lahko gibal, prosto jedel, bil normalen, a te nekaj omejuje in te tišči v sebi ter ti prigovarja na uho, ne jej tega, raje se zadrži in pojdi vadit. Težko je, ko si želiš vzeti hrano pa ne upaš, ker misliš, da boš predebel, če boš pojedel malo več. Vse v glavi, vse v psihi in to ti ne pusti normalno funkcionirati. Ko se pogledaš v ogledalo še vedno vidiš, kako si debel, kje je preveč tega in onega, čeprav ti vsi drugi pravijo, da si presuh. Ne tebi se zdi, da si tak kot drugi ali pa še več- bolj »okrogel«. In to te uničuje, razžalosti, zaznamuje dan in ti ga v trenutku sesuje.
Z ljudmi okoli sebe se pogovarjam, mi svetujejo. Vsak dan izvem, da se ljudje sprašujejo in govorijo kako sem shujšala. Ni lepo slišati tega, pa tudi tisti grozni pogledi mi niso všeč. A potem si mislim, saj je še veliko več takšnih ki so še bolj suhe od mene, zakaj pa njih tako ne gledajo?
No, saj zdaj jem več, piti tudi poskušam malo več čeprav še nisem na 1 L. ne vem, kako to, toda res včasih čist ne čutim žeje in pozabim na vodo. Pa tudi malo drugače že razmišljam. Postajam vse bolj odprta in se zaupam ljudem. Ugotovila sem pač, da je vse lažje če daš iz sebe to, kar te muči. Sčasoma ugotavljam, da če bom tako nadaljevala se bom izgubila, ker sem se že zdaj in se počasi iščem. Ni vredno, da izgubim stike s prijatelji, ni vredno, da se skregam z očetom, ni vredno, da sem cel dan zamorjena in da mislim samo o hrani, ni vredno, da me tako psihično dotolče, da ne morem misliti na nič drugega kot na to, ni vredno da mi uniči mladost… čeprav spet pride tisti strah in obsojanje zakaj si jedla to, ampak poskušam ga odriniti.
Pokonci me držijo vaši nasveti, nasveti in sekiranje staršev, prijateljic, moji cilji in želje ter to, da bom lahko spet normalno trenirala, ker nočem izgubiti veselja, šport in tek mi pomenita veliko. Spoštujem vas vse, ki mi tako lepo svetujete, mi pomagate, mi delite nasvete. Hvala vam. Vsaka čast tudi tebi Uroš, saj si se iz zelo kritičnega stanja (neverjetnih 35kg?) res pobral in sedaj normalno živiš. (zanima me, če te kdaj zanese in spet pomisliš na kaj takega, ali preprosto živiš in se ne pustiš motiti takšnim neumnostim, kot se sedaj jaz in kot si se prej sam?) Navdušuje me tvoja volja in moč, ljubezen do športa, kondicija, optimizem, to da si tako mlad in imaš za sabo že veliko odličnih rezultatov... Tudi sama želim doseči to. Želim postati odlična tekačica (tudi zato, da bom potem lahko pojedla kaj več in se mi ne bo treba sekirat). In kot si povedal, si bom zapomnila tvoj stavek:
"Vsak ima sanje, problem je da nekateri le sanjajo, ostali pa jih živimo."

[Uroš Sobočan]

Sama sem že drugič v njej. Prvič sem se rešila hitro in bila pridna, ubogljiva. Takrat sem šla do osebnega zdravnika z mamo, svetoval nam je, vsake toliko časa hodila tja na tehtanje in tako je šlo lažje. Toda sedaj je nekaj drugače, težje mi je, še sama ne vem zakaj.

Bilo je lažje, nekdo drug je imel nadzor nad tabo, pohvaljena si bila za napredek. Sedaj je drugače, težje zato ker vsem tvoje "igranje" že preseda, niso več tako tolerantni, dejstvo je da prvič nisi prebolela le skrila v nek kotiček.

Vse v glavi, vse v psihi in to ti ne pusti normalno funkcionirati.

Glava ali srce? To je sedaj vprašanje.

Vsak dan izvem, da se ljudje sprašujejo in govorijo kako sem shujšala. Ni lepo slišati tega, pa tudi tisti grozni pogledi mi niso všeč. A potem si mislim, saj je še veliko več takšnih ki so še bolj suhe od mene, zakaj pa njih tako ne gledajo?

Po eni strani se prepričuješ da ti ni všeč če te vsi opazujejo, po drugi strani si sama iskala pozornost.

Postajam vse bolj odprta in se zaupam ljudem. Ugotovila sem pač, da je vse lažje če daš iz sebe to, kar te muči.

Bi te rad opozoril, ne zaupaj vsakomur, ker te iskrenost lahko hitro udari in spet padeš in se zapreš.

ni vredno da mi uniči mladost…

Ne ni.

Pokonci me držijo vaši nasveti, nasveti in sekiranje staršev, prijateljic, moji cilji in želje ter to, da bom lahko spet normalno trenirala, ker nočem izgubiti veselja, šport in tek mi pomenita veliko.

A ni to dovolj pozornosti? A ne vidiš, da je ljudem dejansko mar za tebe in te sprejmejo tako kot si, ne kako izgledaš?

zanima me, če te kdaj zanese in spet pomisliš na kaj takega, ali preprosto živiš in se ne pustiš motiti takšnim neumnostim, kot se sedaj jaz in kot si se prej sam?

Nisem stroj, s hrano ne kompliciram (pre?)več, kvečjemu me tu pa tam kak del telesa zmoti. Hm koga pa ne.

Tudi sama želim doseči to. Želim postati odlična tekačica (tudi zato, da bom potem lahko pojedla kaj več in se mi ne bo treba sekirat).

Torej kaj čakaš?

[stena]

Ker ne bi rada, da bi se me kg oprijeli na nezaželjenih mestih, si želim telovaditi in oblikovati postavo.

Poglej obstajajo načini vadbe, ki ti bodo oblikovali postavo pa s tem ne boš izgubljala kilogramov. Za oblikovanje postave ne rabiš biti na orbitreku tri ure na dan.

Ko se pogledaš v ogledalo še vedno vidiš, kako si debel, kje je preveč tega in onega, čeprav ti vsi drugi pravijo, da si presuh. Ne tebi se zdi, da si tak kot drugi ali pa še več- bolj »okrogel«. In to te uničuje, razžalosti, zaznamuje dan in ti ga v trenutku sesuje.

Jaz sam sebe v ogledalu ravno tako vidim okroglega in vampastega pa mi vsi govorijo kako sem suh in kam dam toliko kilogramov. To je nekaj normalnega, pač ljudje smo samokritični in malo je takih, ki se pogledajo v ogledalo in rečejo "vauuuuu kva sm hud".

[EčO]

No, saj zdaj jem več, piti tudi poskušam malo več čeprav še nisem na 1 L. ne vem, kako to, toda res včasih čist ne čutim žeje in pozabim na vodo.

Samo en čist praktičen nasvet. Kupi plastenko vode in jo imejm ves čas pred očmi. Nosi jo v roki, postavi si jo na šolsko mizo, daj jo na orbitrek.... V glavnem ves čas ti naj bo pred očmi. In tudi če ne boš žejna pij. Ko bo plastenka prazna pa takoj do prve pipe in jo ponovno napolni!

Drži se punca....

[ton]

Malo sem pobrskal in našel tole: http://www.tosemjaz.net/ Članki pri 'motnjah hranjenja' so kar zanimivi (predvsem vlivajo nek optimizem), zraven imaš tudi imena in naslove stručkotov po vsej Sloveniji.
Uroš ti je odlično odgovoril, zakaj je bila prvič vrnitev na 'zdravo' stanje lažja: takrat si še znala en kanček manj kritično vzeti, da si spet 'pridna' in v redu. Ampak že to, da tule razpravljaš o svoji težavi, Baines, je zelo dober znak.
Če kaj pomaga, se verjetno vsi bolj ali manj ukvarjamo s svojimi podobami in težami, razlika med 'samozaverovanostjo' in problemom je v tem, da znamo srečniki v večini časa povsem odmisliti svojo podobo, preračunavanje kalorij in podobno (in se iskreno razveselimo kakšne pojedine), nesrečniki pa ne.
Drži se!

[Baina]

Res je, preseda jim že moje igranje. Saj preseda tudi meni, pa se spet začnem obremenjevati za brez vezne stvari (kot so to, koliko, kaj sem pojedla in koliko kalorij to vsebuje). Tudi meni preseda že to, ker mi res uniči cel dan. Posledično pa uničim dan ali pa veselje svojim staršem, ki se sekirajo potem zame, ko me vidijo celo zamišljeno.
Sedaj ko pojem obrok (poskušam jesti malo več- starši menijo da jem še vedno premalo) čutim napihnjen trebuh, ki je poln. A za 1 uro čutim spet, kot da bi bil prazen. pa raje ne grem jest (vem napaka), ker si mislim, da bom s tem spet vnesla preveč kalorij. Pa bi mogla kaj pojesti? Mi s tem telo sporoča, da še vedno ni dovolj energije?
Danes je do mene prišla tudi socialna delavka na naši šoli. Bila sem presenečena. Povedala mi je, da so profesorji oz prof. zbor opazil, da nekaj z mano ne štima, da sem shujšala, shirala Takrat je udarilo vame. Saj sem vedela, da se bo kmalu to zgodilo, toda vseeno sem potiho upala, da ne bo nihče nič reagiral. Pa so! Dogovorile sva se za termin (tudi starši morajo priti). Svetovala mi je naj grem po krvno sliko k osebnem zdravniku (verjetno bom šla v ponedeljek) in da bi šla h kakšnemu psihiatru. Toda k psihiatru ne bi šla. Raje bi poskušala sama. Ker mislim, da mi bo s pomočjo ljudi okoli mene uspelo.
Ljudje oz prijateljice in starši me kontrolirajo. Gledajo če sem kaj pojedla in kako se počutim. Mislim, da bom sčasoma premagala to stisko, ki jo trenutno bijem, ker mi je res počasi zadosti vsega in si želim normalno življenje in ne življenja polnega trpljenja in stiske.
Opazila sem tudi, da ne zmorem več tolikšnega športnega napora. Saj sedaj manj telovadim ( no danes smo s šolo šli v fitnes- in sem bila pač spet dejavna, so me mišice začele zelo boleti, pa tudi nisem zmogla več, pa sem vseeno vztrajala pri vadbi. A še moje telo vedno ne prejme dovolj hranil, energije? Še vedno premalo pojem? (zjutraj: jogurt, musli, v šoli: kakšna sirova štručka, kosilo doma, kar pač je: danes: kisla repa,kos kruha in jabolko (sem morala pojesti, so starši vztrajali), zvečer pa sem jedla palačinke). Je to še vedno preslab jedilnik? Kako bom to vedela, kako mi bo telo pokazalo, da ima dovolj? Saj vem, spet ena čudna vprašanja, a res me zanima, če delam kaj narobe in kako naj to popravim. Mogoče mi vi še priporočate kakšen jedilnik, da si bom laže predstavljala. Vem, da moram sedaj jesti vse, toda vseeno me zanima, kako in kaj naj delam.
Pa hvala vam za vse nasvete, res ne vem, kaj bi brez vas, vaših dobrih misli in nasvetov.

[Uroš Sobočan]

Res je, preseda jim že moje igranje.

Postajaš jezna, nase, na okolico, posledično v vsaki stvari vidiš le slabo stvar.

Sedaj ko pojem obrok (poskušam jesti malo več- starši menijo da jem še vedno premalo) čutim napihnjen trebuh, ki je poln. A za 1 uro čutim spet, kot da bi bil prazen.

Napihnjenost je eden izmed možnih stranskih učinkov. Telo pač ni navajeno, tvoj želodec se je močno skrčil, ko poješ vlaknine in kaj popiješ se pa stvar normalno napihne. Čez to bo še treba prit.

Danes je do mene prišla tudi socialna delavka na naši šoli. Bila sem presenečena. Povedala mi je, da so profesorji oz prof. zbor opazil, da nekaj z mano ne štima, da sem shujšala, shirala Takrat je udarilo vame.

Izgubljaš boj, hočejo ti vzeti nekaj v čemer vztrajaš in tega se začneš zavedat.

Saj sem vedela, da se bo kmalu to zgodilo, toda vseeno sem potiho upala, da ne bo nihče nič reagiral. Pa so!

Pozornost?

Raje bi poskušala sama.

Pregloboko si, da bi ti uspelo sami.

Mislim, da bom sčasoma premagala to stisko, ki jo trenutno bijem, ker mi je res počasi zadosti vsega in si želim normalno življenje in ne življenja polnega trpljenja in stiske.

Odločit se je treba in ukrepat, ne samo sanjat.

A še moje telo vedno ne prejme dovolj hranil, energije?

Ne.

Je to še vedno preslab jedilnik?

Ja

Kako bom to vedela, kako mi bo telo pokazalo, da ima dovolj?

Eno izmed vprašanj, ki sem jih pričakoval v prihajajočih dneh. Tega ti žal nihče ne more povedat, nihče ti ne more predpisat kaj, koliko, kdaj je dovolj. Enostavno človek ni stroj z gumbki in števci ter lučkami. To moraš vse sama ugotovit.

Saj vem, spet ena čudna vprašanja, a res me zanima, če delam kaj narobe in kako naj to popravim.

Kakšni so potem odgovori?

Vem, da moram sedaj jesti vse, toda vseeno me zanima, kako in kaj naj delam.

Nobeden ni rekel da moraš jesti vse. Odloči se, postavi si cilje in ne pustim drugim, da bi jih uničevali. Ljudje se prilagajamo en drugemu le tako pride do zdravih medsebojnih odnosov. Kako in kaj moraš sama ugotovit, gledaj le na to da ne kompliciraš preveč in vidiš srečo v majhnih rečeh, vse ostalo pa je čarovnija.

Pa hvala vam za vse nasvete, res ne vem, kaj bi brez vas, vaših dobrih misli in nasvetov.

Malenkost.

[jezek.teka.teka]

opažam, da iskrenost pri ljudeh budi iskrenost, ko se nekdo izpostavi in naredi ranlivega, se kar drugi zraven odpirajo. se je pokazalo tudi v tej temi. je na trenutke kar pretresljiva. upam, da vsem, ki so na bolečih križiščih, rata izbrati najboljšo pot.


Baina, kakšen je odnos tvojih staršev do ženskega telesa? pa do pomena videza na splošno? saj ni treba tu pisat, ampak razmisli pri sebi.

drugo vprašanje, kako ti dojemaš ženskost. odraščanje. pri dekletih naj bi tudi to vplivalo na hujšanje. ne želijo oblin, ker te za njih pomenijo določene negativne zadve.


jaz tudi mislim, da pojdi po strokovno pomoč. poglej, ni ga med nami, ki je ne bi potreboval. samo da si bi večina med nami morala strokovno pomoč plačati, ti pa jo lahko dobiš free. greš tja, malo se pogovoriš, pa vidiš - če je doktor (psihiater je namreč zdravnik) debil, pač ne boš hodila k njemu, če pa je fajn človek, se pa mogoče lahko kaj pomeniš. ali pa stopi do kakega psihologa ali še bolje psihoterapevta. da nekomu iz oči v oči poveš, da imaš težave. da sam priznaš to sebi in njemu. pa malo podebatiraš, kako ti je težko, kako te vse to obremenjuje, da ne moreš več, da skozi razmišljaš o tem, da bi rada šla ven iz tega pekla.


prvič ti zadev nisi premagala, zato so se spet pojavile. tokrat bi rada sama zlezla ven, a če ti rešuješ le težo, ne pa psihičnih vzrokov, si samo pozdravila simptom, ki bo spet izbruhnil.

vedno boš morala sama delati na sebi, strokovnjaki ti pri tem lahko le pomagajo, te usmerjajo.


(spoštujem ljudi, ki v jasvnosti priznajo, da so poiskali strokovno pomoč glede nečesa. zakaj bi bilo za psihične težave to sramotno, medtem ko se odpirajo cele teme z debatami o tem, kateri doktor najbolje operira ta hrustanec, ono vez itd. ?da o zobarjih, ginekologih itd. sploh ne govorimo.)


boš vidla, vse bo ok.
teža ti gre počasi na gor, kar je super. ne bo se ti nabralo na napačnih koncih, verjemi.
moraš dobit mišice, če želiš biti športnica. predvsem pa se moraš podučiti o hranilih v hrani, če želiš biti športnica. niso samo kalorična vrednost, so tudi beljakovine, ki gradijo telo, vitamini, encimi in minerali, ki ga ščitijo in omogočajo desettisoče kemičnih reakcij, da lahko telo deluje, kvalitetne maščobe, brez katerih telo ne more delovati, ogljikovi hidrati, ki ti omogočqjo da tečeš hitro in daleč. gledati samo iz vidika kalorij, je osiromašenje. škoda je gledati skozi tanko lino, če si lahko na stežaj odpreš okno.


oglasi se še kaj, v mislih smo s tabo!

[Popaj]

Pozdravljena!
Nekaj bi dodal, kar jaz mislim o psihiatrih. Ne ti, vsi okoli tebe bi ga morali obiskati. Saj ne vem, če se zanjo obnašati pravilno do tebe. Stalna kontrola, ki jo čutiš, ti daje verjetno občutek, da nisi več sama lastnik svojih dejanj. To pa človeka, posebaj v tvojih letih močno moti. ALi se pač motim? No, kakorkoli, psihiater je samo ene sorte specialist, ki pa ima v naši družbi še vedno slabšalni pomen. Škoda! Je pa res, da je malo dobrih. Vsaj tako opažam.
Imam kar nekaj dobrih prijateljev, ki so mi zaupali, da so obiskovali psihiatra in v večini so bili kar zadovoljni. Vendar ga moraš sama sprejeti. Če boš šla z odporom do njega, uspeha zagotovo ne bo.
Če se skuliraš in ga vseeno obiščeš, te bodo domači verjetno zasuli z vprašanji Kako je bilo? No kaj je rekel? A si videla, saj sem ti to že stokrat tudi jaz povedal, itd. Upam da temu ne bo tako, če ne samo odgovori, da je bilo v redu in pika. To je tvoja osebna stvar.
Moj psihiater je tek, in to tak tek, da se ne obremenjujem s časi, dolžinami itd. Saj si vodim evidenco ampak se dejansko čist nič ne sekiram za rezultate. Včeraj sem naprimer tekel po snegu 10-ko 15 minut dalj kot običajno, pa je bilo vseeno super. Pa še štiri srne sem opazoval, kako so tekle pred menoj po zasneženem polju.
Pa še to. Če ti je oče rekel, da ti bo sobno kolo uničil, to pomeni, da ga zelo skrbi zate. Veš mi očetje včasih čudno reagiramo, ko ne vemo več kaj bi naredili.
Nič, zastavila si v redu! Le tako naprej, držim pesti zate!

[mare]

Še moje mnenje:

Baina, ne glede na to, da so Uroševe izkušnje zelo dragocene, njegovi jedilniki niso ideal za pridobivanje teže. Konec koncev njegov BMI po zdravstvenih merilih še vedno kaže na podhranjenost. Sam sicer ne mislim, da bi morali biti vsi enako debeli ali suhi, ampak ti potrebuješ NORMALNO hrano in ne nekih otrobov, nemastne skute in vitaminskih tablet. Športniki morajo jesti makarone, najbolje bogato zabeljene. Za zajtrk si namaži kruh (po možnosti bel, ker je boljši) na debelo s putrom in marmelado. Za malico pojej kakšen senvič s sirom in salamo, ali pa še boljše, pojdi na pol kebaba (drugo polovico daj zmeraj lačnim sošolcem). Za kosilo meso, zelenjava, krompir, kar pač jedo tvoji domači. Vse v normalnih količinah. Eni jedo celo pomfri in pijejo pivo. V tvojem primeru bi ti jaz še coca colo odpustil. Glede na to, kakšno zrelost si pokazala v svojih pisanjih boš tudi vedela, kaj je normalna količina. Dogovori se s starši, da ti 14 dni ne težijo glede treningov in hrane in jim povej, da boš poskusila nekaj narediti sama.

Aja, če si iz Ljubljane, greva lahko enkrat skupaj tečt na Golovec. Po snegu je super. Potem greva pa vsak na pol pice (zelenjavne?). Obljubim, da ti ne bom pametoval, čeprav sem generacija tvojega očeta. Bova raje reševala moje probleme (aja - izzive ).

Drži se!

[Uroš Sobočan]

Lahko ji je rečt daj pojej pol pice, lahko ji je rečt daj pejt na kebab, še lažje ji je rečt JEJ. Lahko ker je to za vas nekaj vsakdanjega, tako kot pot v službo, zanjo pa ni. Predstavljajte si stojite pred ognjem, boste skočili? Verjetno ne.
Hrana je zanjo neke vrste ogenj, noče vanj, če se mu približa pa se opeče in je totalno na tleh.
To je tisto najbolj zanimivo, lahko se delamo pametne čeprav stvari ne razumemo, sicer pa ja saj vse piše v knjigah.

Mimogrede moj BMI je 19,6

BMI Categories:

* Underweight = <18.5
* Normal weight = 18.5-24.9
* Overweight = 25-29.9
* Obesity = BMI of 30 or greater

Ne vem od kod tebi podhranjenost.

Poleg tega pusta skuta ni NORMALNA hrana? Ovseni kosmiči niso NORMALNA hrana? Potem me zanima zakaj večina občuduje kaj jem, mi zdravniki segajo v roko ko vidijo moje izvide. Hm... očitno nisem normalen, niti nočem bit, nočem bit tako kot ostali hočem bit jaz, in to tudi sem.

[še1PR]

Hm... očitno nisem normalen, niti nočem bit, nočem bit tako kot ostali hočem bit jaz, in to tudi sem.

in tak ostani!!!

[Baina]

Heh , hvala mare. Žal sem predaleč od Ljubljane, drugače pa bi res včasih bilo lepo s kom teči v družbi (čeprav raje tečem sama, velikokrat tečem tudi z očetom- on bolj počasi, ker ni pač vajen, a vseeno sprehodi našega psa in se trudi). Poleg tega pa sedaj niti nimam moči pa še verjetno ne bi smela teči, ker komaj si izborim tistih pol ure, da lahko gonim orbitrek(starši)
Glede tega, da ste spraševali o mojih starših in njihovih pogledih na ženskost, bom vseeno odgovorila. Za svoje težave sem kriva sama in moja glava, nihče drug. Je res, da prvič ko sem se spopadala s to boleznijo so bili krivi sorodniki, to moram priznati (najprej me je zafrkaval brat, da imam malo bolj »okroglo rit« (pač sem začela odraščati in iz majcenega dekletca se je začela razvijati ženska), potem je imel pripombe tudi oče, nazadnje pa še dedek, in takrat je udarilo.) toda sedaj sem kriva sama, to mišljenje, da imam »predebele noge« in da se mi vse pozna me je pripeljalo do te točke kjer sem sedaj in se poskušam izkopati ven.
Teža mi je res malo rasla, sedaj pa mi je danes spet padla na 44.4 kg. Pa ne vem zakaj? Je to normalno da mi tako niha? Je pa res tudi to, da sem bila pred dvema dnevoma zelo napihnjena zaradi menstruacije (ki jo imam le s pomočjo tablet za uravnavanje cikla- drugače je sploh ne bi imela). Je mogoče menstruacija povzročila dvig teže?
Drugače pa kot je Uroš povedal. Meni ne diši kebab, hamburger in te stvari in najlažje je res reči jej to, jej ono. Ampak meni je težko. Sem včeraj po ne vem kolikem času jedla čokolado, košček čokolade, ker so prijateljice vztrajale, kar pa mi ni bilo všeč če silijo sedaj vame. In moram povedati da mi je bilo zelo težko, sem težko pogoltnila tisti košček. Tudi mama mi je vztrajala da sem pojedla en rafaelo in spet sem se počutila grozno. Nočem takega občutka, da ko pojem kaj malo bolj kaloričnega spet bum in oh v moji glavi. Tega se želim znebiti, ker res ni lahko.
Tudi jaz občudujem ljudi, kot je Uroš, res, vse vas, ki se prehranjujete zdravo in kvalitetno. Ne vem sicer, če se kdaj pregrešite s kakšno čokoladico ali pecivom, ampak vseeno, vsaka vam čast. Tako naprej.