Zadnje novičke

[ero]

... CELODNEVNI SUHI VOJAŠKI OBROK variant A,B in C ....

tale SDO je pa od časov, ko sem bil jaz v vojski, zelo napredoval. mi smo imeli variacije le med jetrno in ovčjo pašteto ter med konzervama s pasuljem in zeljem. ampak kako je dišalo, ko sem v nedeljo popoldne pogrel konzervo z zeljem na koharčku v kapetanovi pisarni diskretni vonj se je obdržal vse do petka.

[Lučko]

Nis nč zamudu. Embalaža, vsebina se hitro menjata, diskretnost pa ostaja

[Bajsi]

Helou!
Po izredno uspešnem polmaratonu, smo se familijarno zapodili napolniti sestradane želodce v kakšno bližnjo oštarijo. Dogovorili smo se, da raziščemo okolico Kozine. Najprej smo se ustavili pri Mahniču, kjer je bajeslovna pivnica in pizzerija. Lahi, pardon Italijani s polnimi bencinskimi tanki in praznimi vampi so gostilno zabarikadirali do zadnjega kotička. S točajko se ni dalo kaj dosti zmenit in je bila za moj okus malo preveč vljudnostno nesramna. Dala nam je vedeti, da so Lahi pomembnejši gostje in, da se lahko speljemo v kakšno drugo gostilno, npr. h Križmanu. Seveda z njenim priporočilom. Vljudnostno smo zadržali psovke za zobmi in se napokali v avtomobile ter jo pobrisali proti Hrpeljam. Tam je v vasi Tublje resnično gostilna Pri Križmanu. Na srečo jo Italijani množično še niso odkrili ali vsaj napadli.
Prostor smo dobili in se takoj prepustili crkljanju natakarice. Čeprav sem sam ves čas teka sanjal kako bom snedel kakšno pizzo sem se nadvse zadovoljil z ravnokar pečenim odojkom. Zraven pa krompir iz pečice in skledčka motovilca. Vse skupaj sem poplaknil z enim malim pivom in zaključil z dvojnim, nadvse odličnim kapučinom. Po plačilu računa smo dobili še izredno pitek borovničevec na račun hiše. Pojedina ni bila ravno izborna, je pa bila zato zelo obilna. Drugi so se basali tudi z raznimi zrezki, kot je naprimer bečka viner šnicla na dunajski način. Za sladico pa so se priporočali Pijani nevesti.
Basali smo se za približno 2500 sitnih po glavi.

[mojA]

Lakota je huda stvar. Nas je vse skupaj tako črvičilo po želodcu, da enostavno nismo zdržali vrste za makarone in smo jo kar se da hitro pičili v Ribiško kočo pri Postojni. Krasna kuhinja , prijazna postrežba - do sedaj še nismo bili razočarani. Drugače se tudi nebi vračali. No, tudi tam je bilo neobičajno veliko Italijanov. Najprej smo kruleče želodčke utišali z ribjo juho, ki je ODLIČNA - vedno ! Odličen poprov steak, kalamari s krompirjem, solate...in za povrhu sladica - Panekota. Slavijo pa tudi po svojih štrudljih. Pijača: 1,5 l vode + 1 dcl vinčka /odraslo tekaško osebo. Toplo jo priporočam. Ko smo odhajali, nas je prijazni natakar na vsak način poskušal prepričati v pokušino domačega aperitiva, mi, pa se nismo dali. Tisti dcl je 10kratno deloval. Tako, izdala sem vam omiljeno gostilnico. Pa naj vam bo !! Cene so dokaj normalne.

[Bajsi]

Helou!
Ponovna odsotnost boljše polovice preko vikenda, naju je s Timom v soboto nagnala v naravo v solo izvedbi.
"Solo" je kmalu pokvaril prijatelj Matjaž, ko sva ga spotoma v Lepeno pobrala v Ljubljani. Družno smo oddrveli k prijatelju Nikiju in njegovi multičlanski družini (2+4+1na poti) od koder smo krenili na njihov vikend v nastajanju v Lepeni. Izkazalo se je, da smo malo pozabili na njegov rojstni dan in, da je bil ta 34. dogodek ravno tisti dan. Niki je, kljub naši pozabljivosti obljubil, da nas počasti.
Vikend okolje je lepo, romantično, nepozabno,…Malo smo pogledali okoli bajte, odšli na daljši špancir, po prihodu nazaj pa so nas kruleči želodci opomnili, da je potrebna kakšna kalorija.
Niki nas je odpeljal v Bovec v odlično gostilno Dobra vila. Gostilna ima tudi nekaj sob za preživetje nekajdnevnega dopusta. Če ste ljubitelj Agathe Christie, vas bo notranjost dodobra navdušila, saj je podobna kakšnemu hotelu iz poznih dvajsetih let 20. stoletja nekje ob morju na jugu Anglije. Samo Hercule Poirot in Captain Hastings manjkata. In seveda "truplo"!
Hrana? Odlična. Za juho smo si izbrali, ali govejo, ali porovo. Obe sta bili tisto, kar od juhe pričakujem. Porova je bila mogoče za moj okus malce premastna. Dokaz temu je tudi Timovo "pokozlavanje" na poti domov. No, nekaj so dodali tudi ovinki proti Predelu. Kljub vsemu, juha je dala tisto osnovno prijetno podlago za kaj bolj resnega. Sam sem prav gizdalinsko, kakor zna biti Poirot pri jedi, pomazal krožnik svinjske pečenke z idrijskimi žlikrofi. Takih žlikrofov nisem jedel niti v Idriji sami. Zraven pa skledčka radiča z dvema krhljema trdo kuhanega jajca. Manjkal je le fižol, za kar pa se je oštir že vnaprej opravičil. Na mizi se je znašel tudi divjačinski golaž s tremi kepami ravno prav kuhanega kruhovega cmoka. Izvrstno.
Ker nam kapučino ni še popolnoma zadostoval, smo si omislili tudi sladico. Pamži so seveda enoglasno zahtevali palačinke s čokolado, oštir pa je za odrasle priporočal nekaj čemur ne vem imena, je pa zelo dobro. V visokem kozarcu (3dcl) je na dnu vanilijev sladoled, nato vroče zmiksane maline in sladka smetana. Vse v razmerju 1:1. Poskusil sem palačinke, ki so bile za moj okus malce predebele, so pa bile tako okusne, da je tudi to odšlo v pozabo.
Porcije niso ravno v stilu "šnicl čez talar", niti niso skopuške. So ravno pravšnje. Tudi cene so, kljub "otmenosti" gostilne primerne. Glede na to, da so otroci jedli skoraj kot odrasli, lahko štejemo, da smo se mastli zelo izborno in dobro za manj kot 3000 sitnih po glavi.
Pa, dober tek!

[Bajsi]

Helou!
Včerajšnji trening po trasi trojk me je dodobra izčrpal, vsaj kar se tiče karoličnih zalog. Verjetno me je povabilo na pizzo prijatelja Matjaža tako dobro neslo čez vse tiste klance.
No, na pizzo sva odšla v Fokulus. Jest sem zmazal Capricioso z jajcem in tatarsko omako, Matjaž pa kraško z izdatno porcijo česna (še dobro, da je samski). Pizze so na nivoju, sem pa jedel že veliko boljše. Zraven sva spila, jest veliko mešano pivo, Matjaž pa zelo dober, vendar zelo drag refošk. Cena 400SIT/dcl!! Ko ga je naročeval, je kelnar nekajkrat ponovil, da naju opozarja, da je cena 400 za deci. Pa se Matjaž ni pustil motiti, dva deci je zahteval. Na koncu sem jest spil še en kapučin, ki pa razen zelo lepo spenjenega mleka, ni bil kaj prida. Matjaž pa je dahnil še dva deci.
Matjaž je olajšal denarnico za pet jurjev in pol s tringeltom.

[Nataša]

Bajsi, kje pa si jedu najboljšo pico do zdej?

[mare]

Saj se mi je zdelo, da bi vas moral počakati na Urhu. Ampak je bilo tako hudičevo mraz, da sem obupal. Glede refoška: jaz sem kupil odličnega po 400 sit/liter. Šorli ga prodaja na trgu. Mislim, da je zmešan z malo kaberneta. Vsekakor odlična kombinacija, zelo svež okus.

[Bajsi]

Bajsi, kje pa si jedu najboljšo pico do zdej?

Helou!
To je pa tista, ki jo naredim jest.
V pizzeriji pa: Galeria Fabris v Trstu. Vis-a-vis glavnega postajališča tramvaja.

[mojA]

Dragi tekači!
Vsak zaveden laufar se mora ustaviti na pici v Podutiku, ob progi lj maratona - Ul. Marije Hvaličeve: ETNA.
Velik izbor pic, okusnih, velikih, dišečih, hrustljavih, mesnih, zelenjavnih, okroglih, ovalnih! Njama !!! NJAMA - NJAMA - NJAMA !

Ko oktobra tekel boš spet mimo, in se ti bo kar meglilo, v spomin ti bodeš si priklical, njama dobro pico fino. In spet lahka tvoja bo superga, izginila bo vsaka nerga! Tja do cilja bode ti dišalo, in po nosku prav prijetno te žgečkalo. NJAMA - NJAMA - NJAMA

Brez zafrkancije: res pečejo dobre pice.

[Staša]

Tale je pa proti gurmanom, položena na srce vegetarijancem. Ampak tut precej realistična.

Brr...

http://www.themeatrix.com/

[Bajsi]

Helou!
Tako, "okrevanje" je za menoj. Nekaj smo kao telovadili, nekaj smo tekli, nekaj smo se masirali, nekaj smo plavali, nekaj smo spali in predvsem smo se nažirali. Hotelska hrana je kot ponavadi izredno dobra in okusna. Pa tudi izvirnosti jim ne manjka.
Za "fruštek" sem si običajno, razen na dan teka, privoščil za začetek špehnegs: precej popečena slanina in dva jajca na oko. Nadalje je padla skleda kornfleksa s češpljevim kompotom, sendvič po trenutnem navdihu in bela kava za sprostitev.
Kosilom sem se, razen enkrat odpovedal, ker že drugače ne prakticiram kosil, ki me samo polenijo in spravijo v horizontalo.
Drugače je bilo pri večerji. Seveda me je po opoldansko-popoldanskih aktivnostih prijela takšna lakota, da bi jo resnično lahko imenovali volčja. V hotelu Lek imajo v penzionski ponudbi kosila in večerje organizirane v obliki "menze". Vendar v vseh desetih dneh gostovanja pri njih nisem niti enkrat jedel enako. Edino mogoče so bile juhe več ali manj podobne. Največkrat goveja, ki se razlikovala samo po jušni prikuhi in pa nekajkrat zelenjavna juha. Nadalje ogljikovi hidrati na tisoč in en način v obliki vseršpoclnov, pečenega krompirja, riža, ocvrtih svaljkov,....beljakovine in maščobe pa v takšnih in drugačnih šniclnih. Od mesovja sta si čisto desetko prislužila svinjski zrezek v slivovi omaki s koščki sliv in bržola v pomarančni omaki.
Solatni bar je pojem zase. Od različnih solatnih izvedenk sta mi najbolj šla v slast motovilec in rukola. Rukolo sem ponavadi dodatno popestril z govedino iz juhe v solati z obilico čebule. Dobilo pa se je tudi razne zelene solate, zelje, paradižnik, koruza, stročji fižol, fižol, nekaj podobnega šobski solati,...
Sladice so tudi prispevale k kaloričnim presežkom. Rolade, apfelštrudl (kateremu zamerim odsotnost cimeta), nadvse odlične kremšnite (ki so mislim, da domače izdelave),.. Manjkalo pa ni niti sadja.
Navkljub obilnemu basanju nisem uspel prinesti domov niti kilograma več. Kar pa se za sodelavke ne bi moglo reči.

[mojA]

Hojla ta lačni !

Smo šli v Pulo za 4 dni, med prazniki. Mimogrede - smo bili zelo pridni. Z mularijo sva hodila vsako jutro tečt. Izmerili smo si progo dolgo 600 mt in smo delali intervale in tekaške vaje. Na gospodov dan smo si pa ogledali mesto, areno in ostale znamenitosti in smo si rekli, bomo pa še puljsko pico sprobali. Če jih znajo speči. Pa nam ni uspelo, ker je bilo vse zaprto. Razen bencinske črpalke (hvala bogu). Vse smo pretaknili, pa nič. In smo žalostno ugotovili, da bo morala kar mami kaj skuhat. In smo gruntali in gruntali, saj je bil tudi hladilnik v apartmaju dodobra oropan.

Pa smo skupaj spravili ostanke in pripravila sem SANJSKE OHROVTOVE ŽEPKE:

Potrebuješ: ohrovt, skuta, jajce, začimbe, konzerva tune, sir

Priprava:
Cele ohrovtove liste vržaš v slan krop za 2 minuti. Med tem zmešaš skuto z jajcem in tunino, dodaš beziliko, poper, peteršilj, česen, koper in timijan.
Na razprostrte ohrovtove liste položiš po 1 veliko žčico mase in zložiš ohrovtr v žepek. Žepke položiš v neprogorno posodo, na čepke potreseš sir za pico ali navaden sir narezan na tanjše lističe in porineš v vročo pečico za 10 minut /dokler se sir ne raztopi in čisto majceno zapeče.

Čas od ideje do realizacije: 15 minut ali 30 minut za veleštore

BOŽANSKA POJEDINA!! Zdraven se poda zelena solata (ali kakršnakoli druga) tisti ta hudo lačni pa lahko pojedo tudi krompir v kosih.

Na koncu smo bili vsi zadovoljni, da ni bilo odprte nobene picerije, saj smo odkrili novo super tekaško jed. Yes !!!!

[t]

Navkljub obilnemu basanju nisem uspel prinesti domov niti kilograma več. Kar pa se za sodelavke ne bi moglo reči.

Ej Bajsi, jaz se iz istega hotela ne spomnim prav nobene hrane, samo to vem da sem se ful nazaj držala pri hranjenju. Pa dvakrat sem sla smučat in dvakrat tečt, pa sem kljub temu prišla nazaj v Lj. bolj polna, kot pa sem prišla.
Globoko sočustvujem s tvojimi sodelavkami. Ampak to ni fer!!!!!!!!!!! , da se lahko samo eni bašete brez posledic!!!!!!! Jaz bi se tudi , če bi se lahko .

[Bajsi]

Helou!
Že skoraj mesec dni je minilo od praznovanja Lidijinega rojstnega dneva. Ožje družinske člane je pogostila z nadvse odličnim kosilom. Na šporgetu so se cmarile same izbrane jedi. Od juhe do torte. Pa lepo po vrsti (kot so hiše v Trsti)!
V naši familiji je obvezen začetek vedno juha. Tokrat so vodo obogatili špargeljni z nekaj dodatka smetane in bazilike. Taka juha je izredno dobra podlaga za običajno nadaljevanje malo bolj domiselnega kosila. Zatorej se je nadaljevalo v velikem stilu. Na mizo je priletel pladenj pečenih žrebičkovih zrezkov, položenih na mehko preprogo iz rukole. Nekateri imajo probleme, saj nekako ne morejo pozabiti, da je taisti zrezek krasil kakšno stegno nekega lepega pokončnega žrebeta, ki je veselo skakljalo po livadah in se veselilo življenja, nazadnje pa tako klavrno končalo na krožniku nekoga, ki je že itak vsega prenažrt. Zato je bilo dodano tudi pečeno mesovje bolj neuglednih in neumnih kur oziroma njihovih potomcev, piščancev. Za dodatek je bil priložen pečen krompir, tega je bilo bolj za vzorec ter na maslu prepraženi špargeljni, gratinirani s sirom. Čez vse pa gorčična omaka. Manjkala ni niti solata. Mlado, mehko in zeleno listje, oškropljeno z olivnim oljem in vinskim kisom, ter dodatkom soli, popra, česna in bazilike. Njamiiiii!
Za posladek, rojstnodnevna torta. Testo, nekaj sadja in oblito s čokolado.
Ker hrana zahteva tudi mokro grlo, se je Lidijin oče izkazal z izborno buteljko iz svoje vinske zakladnice. Če se ne motim, je bil to en prav prijeten (in nikoli slaba izbira) Laški rizling. Kar precej visoke starosti.
Tako, napokali smo se in zadovoljno poniknili v običajno družinsko kramljanje. In seveda, ob leto osorej!
Pa, dober tek!