Preizkušnja je zanimiva ravno zato, ker bi bilo seveda lažje (po svoje) teči 4 ure skupaj, kot 24 x po 10 minut. Vsaj meni se tako zdi, če primerjam svoje dolgoprogaške izkušnje in tole zadnjo. Vstajanje vsako uro v noči, ko je telo vajeno spanja, je kar izziv. Spraviti zaspano telo v tek tudi. Ne spraševati se o smislu takega početja pa, seveda, tudi.
Kaj delaš med 50imi minutami pavze? O ja, imela sem velike plane, kaj vse bom, potem pa smo se kmalu vsi sodelujoči (z)našli v popolnem preklopu na varčevalni modus. Zelo malo smo govorili, nekaj malega smo pojedli in spili, nato pa hitro v horizontalo. Ponoči sva stvari počeli zelo rutinsko. Budilka pet-do, malo raztezanja, ogrevanje pa pravzaprav že s tekom. Večino nočnih pavz mi je, k sreči, uspelo prespati, četudi je bilo vmes tudi nekaj zoprnij ala slabost v želodcu.
Kar se tiče podrobnosti: štartali smo štirje, zaključili sva dve (DNF ob koncu prve tretjine zaradi poškodb). Obe sva pretekli malenkost več kot razdaljo velikega maratona. To sicer ni veliko - mislim, da je bila doslej najdaljša razdalja v tem preikusu, kar sem zasledila, nekje med 60 in 65 km - vendar pa sta zame pomembna vsaj še dva dejavnika. Prvi je ta, da tečem zelo malo (totalna mesečna kilometrina je med 10 - 20 km), drugi pa je ta, da sem tekla "z mislijo na jutri", kot bi se reklo. Moj cilj je bil, da se ne preforsiram do poškodbe (kar se je zgodilo kolegoma, ki sta DNF), ali pa do točke, kjer bom potem rabila en teden ali več regeneracije. Bolj kot razdaljo sem forsirala pravilno tekaško držo in tehniko (pose running) in če je bil to ključ do tega, da sem danes že čisto okej, potem sem zelo zadovoljna.
Sicer pa je tule še moj "dnevnik" tega teka.
