UltraBalaton 2012Čeprav sem bil prijavljen na solo varianto UltraBalatona, me je za to leto v ekipo štafet povabila moja suport ekipa »Šparta team Slovenije« (Boris Petrovič, Samo Kojc in Alja Pregl), z razlogom, da se gremo tekaško zabavat. Seveda sem brez razmišljanja pozabil na cel krog in se priklučil štafetnemu teku petoric v ekipi štirih. Danes mi ni žal.
Vse skupaj do strata je potekalo kot običajno. Jaz sem bil na UltraBalatonu petič, 50cent četrtič, Samo in AljaPR pa tretjič. Sami stari kaveljci. Veliko smo že vedli, veliko pa smo izvedeli na novo.
Po prijavi v Tihanyu smo iskali slovenske obraze. Najdemo le Klemna s suporterko Damjano. Klemen pove, da se precej boji in jaz pravim, da je tako prav, saj te strah obvaruje. Nato Klemen časti rundo pira za srečo, potem še jaz in napetost se je sprostila. Tik pred odhodom srečamo še Mikliča, ki je žal že zamudil testeninko. Noč je bila vroča in je napovedovala vroč dan.
Naslednje jutro se s Fiftijem pojaviva na startu, da pozdraviva naše megaultraše. Najprej srečamo mladega Hrvata Hrvoja Bariča, nato najdemo še naših pet: Klemna Boštarja, Davida Pehneca, Dareta Pauca, Mirka Mikliča in Borisa Ivanoviča. Vsi polni pričakovanja štartajo v neznano peklensko vročino ob 6.00. Še sanjalo se jim ni, kaj jih čaka, z izjemo Zajca, ki je bil na UltraBalatonu že lansko leto in je imel vsaj to izkušnjo. Od 15 prijavljenih Slovencev je bilo na startu le pet pogumnih in neustrašnih borcev.
Mi smo imeli časa še do 14.00 ko je štart štafet. Čas je hitro minil. Fifty napravi plan menjav in se postavi na prvi start. Dogovorimo se, da se nam nikamor ne mudi in gremo po pameti. Ocenimo tempo 6:00 za primeren. Po 15 kilometrov smo si dali prve razdalje, ker se v gneči na okrepčevalnicah ne da kaj prida premikat s kombijem. Ob rahli zamudi prvega, je bilo jasno, da smo v peklu. Jaz sem prevzel štafeto kot drugi. Prvo razdaljo med okrepčevalnicami odtečem v svojem ljubem tempu 5:40. Proti drugi okrepčevalnici se mi sprva tempo še poveča, a ne za dolgo. Asfalt se je cvrl in smola je vrela iz razpok. Vedel sem, da sem v peklu in da hudič jemlje šalo. Razdalje med okrepčevalnicami se mi zdijo predolge in žeja suši grlo. Zrak je izredno vlažen, da se koža cedi in slini, vetrca pa od nikoder. Na tretji razdalji med okrepčevalnicami sem že vedel, koliko je ura. Pekla ne bo konec niti do polnoči. Končno menjava. Takoj opozorim Samota, da naj se čimbolj špara, vendar je že odbrzel po svoji nalogi. Prakticirali smo, da se je tekač, ki je končal neko etapo, ulegel v kombi in se počasi spravil k sebi, medtem je vozilo naredilo premik.
Ura se je premikala, sonce se je spustilo, a temperatura je držala. Četrta prevzame štafeto Alja. Nič ji ni prišparanega. Še bolj se čuti vlaga v ozračju. Tudi Alja privre pregreta v cilj. Nič mi ni bilo jasno, ko izjavi, da ji je bilo malo hladno v hrbet. Po planu nadaljujemo, sedaj smo že vedeli, kaj nas čaka. Nič divjanja, cilj je samo priti v cilj. Zabava je bila v polnem razmahu in noč je bila pred nami. V Keszthelyu ojačamo štafeto s spremljevalcem na kolesu. Najprej Samota spremlja Fifty, Potem mene Samo, pa jaz Aljo itd.
Naslednji korak so bile dvojne menjave v dvojicah. Alja in jaz sva se po dvakrat menjala na klesu in teku, tako sta Fifty in Samo prestavila kombi za 4 ure naprej in malo počila. Nato sta na 126 km onadva prevzela menjavo teka in kolesarskega suporta, z Aljo pa se prestaviva naprej na 167,5 km. Ura je bila pozna in težje mi je bilo peljati kombi, kot teči. Na postaji Balatonakaratya se parkirava in tam naju najde Miklič. Pove, da je odstopil zaradi težav s stopalom, ter da sta Klemen in David blizu zadaj. Seveda je to pripovedoval medtem, ko je steklo zasluženo pivo. Ker Alja ne obožuje piva, si je medtem naredila ležišče sredi parkirišča, jaz pa sem ji pred noge nastavil stol, da je ponoči slučajno kdo ne povozi. Kmalu se uležem še sam in začela se je nova tekma. Ploskam in ploskam, a komarke skačejo po meni in brnijo s svojimi mašincami ravno okol ušes. Zadam si še par zaušnic, potem pa invazija na noge. Usul se je roj tečnih muh. Bitka je kar trajala in najbolj me ubija to, da vsakih 10 minut pogledam na uro. Zunaj se dani. Mučil sem se tako dolgo, dokler nisem padel v brezno brezčutja. Čez 15 minut me zbudi telefon in Fifty javi, da prhajata in se je treba pripravit za menjavo.
Spet smo vsi budni in vse bolj se nas loteva sum, da se vztrajno približujemo cilju. Še par menjav in bo. Vmes srečamo še Inota, ki usmerja svoje kampanjone in jim diktira kako zgaziti ščurke. Zadnjo razdaljo so zaupali meni, pri tem pa so se mi v zaključku pridružili s Slovensko zastavo in fotoaparatom, da ovekovečimo zmago nad peklom. Počutimo se odlično.
Pred ciljem srečamo Davida, ki pove, da je v zadnjih kilometrih odstopil. Pozdravimo še klenega Klemna, ki je že počival svoje noge v pregretem avtodomu. Ostalih nismo več videli. Izvemo za Zajčev odstop, Dareta pa sem poklical šele naslednji dan in zvem zgodbo iz prve roke.
Vrnemo se kasneje na podelitev, vendar tudi tam ni bilo nobenega Slovenca. Večerne urice smo preživeli na sprehodu po Tihaniyu in obujanju utrinkov, ki so najgloblje zarezali v spomin. Potrjeno!
Krog smo zaključili v času 22:18:26, kar je malo za zmagovalko Lubicsovo, ki je potrebovala 22:10:58. Bravo Alja, laufala si skoraj tako hitro kot zmagovalka. Krog smo v štafete porazdelili popolnoma enakovredno, na okvirno enake dele. Premagali smo najmanj 26 ostalih ekip petoric ali deseteric. Po rezulatih, ki so bili objavljeni ob razglasitvi rezultatov, je bilo vseh ultra finišerjev le 22. Fotografirani rezultati so med mojimi fotkami na Pikasi.
Čestitke in globok poklon vsem, ki so si privoščili tako vroče dni dopusta, kot ga lahko doživiš le malokdaj.
Hvala vsem članom Šparta teama Slovenije za lepo preživete dni in vložen trud.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
,da vi nebi dosegli 
uživanje proti dihedraciji.
