Še na kratko moj report...
Na začetku smrkastično, proti koncu skoraj sranje (dobesedno)!
Po celotedenskem prehladu (posledica kidanja snega) je do nedelje vsaj vročina izginila. Prihod v Treviso že v soboto, sprehod do Expa v super vremenu (13°C v senci), prevzem št. številk, iskanje makaronov 1. del, hotel, iskanje makaronov 2. del in ogled zadnjega dela proge in cilja... pred spanjem pa še izbor opreme.
V nedeljo je bilo zjutraj kar sveže! Vsi v dobro oblečeni, razen enega norega avstrijca ki je prišel že na peron v kratkih maratonkah, kratki majci, kapci s šiltom in sončnimi očali.
Cel vlak tekačev izstopi v Vittorio Venetu in se odpravi proti štartu. Med množico končno najdem prve slovence, legende AK Pivka. Malo sprehajanja po soncu, slučajno najdem še našega Aleša. In že je čas za preoblačenje in oddajo opreme. Sledi ogrevanje in obisk cipres, nato pa štart.
Glede na zdravstveno stanje preteklega tedna sem se odločil da začnem z rezervo oz da varčujem moči za 2/2. Pa se je po nekaj 100m oglasil mehur... zgleda da bi moral še 1x obiskat ciprese!
Ampak zdaj je prepozno! Spomnil sem se debate z enim izmed ultrašev, glede scanja med tekom v primeru dežja. Sam tega še nisem prakticiral, pa tudi dežja ni.
Na eni izmed okrepčevalnic mi ob pogledu na gobice pade ideja... gobica bi lahko bila uporabna tudi za kaj podobnega. Ampak kaj ko ni nikjer nobene suhe... Me prav zanima če je kdo že poskusil kaj podobnega!
Po dobrih 10km mehur utihne. Še vedno varčujem z močmi, tečem kar se da v zavetrju saj piha rahel nasprotni veter.
Se pa okrog 28.km oglasi želodec. Kapučino je prijel ob napačnem trenutku! Čez nekaj km se zadeva umiri. Čas ko bo treba pojesti edino žitno ploščico ki jo nosim s seboj. Postavlja se mi vprašanje ali naj jo pojem ali ne. Ali se bo ponovno oglasil želodec? Če ne pojem ničesar bom v kratkem gotov!
Na 32km le pojem ploščico, rezultat pa je verjetno jasen. Oglašanje želodca. Čez kak km odpadem še od zadnjega tekača, katerega sem se s težavo držal. Sledi bitka kako prinesti vse makarone na svojem mestu v cilj in ne bitka s časom oz tempom kot običajno. Na koncu mi le uspe!!
V prvi 1/2 maratona so se izkazali tudi moji robci (rokavčki) na rokah! Zdi se mi da sem tokrat več smrkal kot švical...
V cilju pa še malo martinčkanja, nato pa pod tuš in domov.
Da ne pozabim omeniti super organizacije - od Expa (super označena lokacija, brez čakanja in kompliciranja) do zgledno urejenih zaprtih štartnih boksov (po realnih časih), kamionov za prtljago, prevoza z vlakom, okrepčevalnic (z vodo v plastenkah iz katerih so malo vode odlili)... in seveda navijačev!
Hvala vsem za koristne info in poročila glede omenjenega maratona! Res se splača it!
Fotke sledijo!
