Pa še jaz... Moj mož je rekel, da tako dobro ponucanega denarja kot je bilo teh 10 evrov, pa že dolgo ne. Očitno se splača investirati tudi vame
.
Ko je daca10 preko FB spraševala, če bi kdo prišel, sem takoj zagrabila in seveda, da pridem, pa ja ne bo revica sama 8 ur gor in dol maširala, pa tako fajn babnica, no, se res ne spodobi. Ker navadno je tako, ko nekdo nekaj na hitrico skuša organizirati, se nabere par zanesenjakov in... to je to. Pa to tu ni bilo to
.
Valvasor, aha, v fohu precejkrat naletim na njegovo ime, pa neka Valvasorjeva pot obstaja (ideja o norenju po njej se že par let zelo dobro skriva tam nekje zadaj v glavi), aja, Valvasorjev dom tudi obstaja, sva celo enkrat tam twingeca pustila in šla na Stol (menda sem tudi izjavila, da na Stol mi nikoli več ni treba iti, to obljubo sama sebi sem že prelomila, ma nič ne de). In do tam prideš kako... Jaz veliki panik organizator, sigurno se bom izgubila, kaj pa si sploh mislim, ker norc je pa že videl, da bi Primorci rinili v te konce, četudi so doma v kapitali in poročeni z Gorenjcem. No, ja. Dela na cesti, pa neki semaforčki, ostri ovinki, blato, breg s kapitalno začetnico (no, tisti do mamine hiše na je še vseeno malo bolj pokonci
). Še dobro, da je ris9 potem še dopisal, kje je prvi semafor, da sem se le najdla na ta pravi poti. In seveda prva v koloni, če se slučajno kdo sprašuje, zakaj je bil moj avto najbolj blaten od vseh, je bilo to, da je striček za mano mahal z roko v eno smer, moj volan je šel pa v ta drugo, pa sem enemu delavcu predlagala, da najboljše, da me kar odšlepajo ven iz tistega blata na parking. Kjer sem se minuto kasneje zložila zraven ravno tako rdeče in z Lj targami opremljene škatlice, ja, no, ne samo Primorci, očitno so tudi Štajerci norci (beri PeterM).
Samo kje pa je zdaj tista smreka? Ah, ja, no, bomo vklopili kar tipko za čredni nagon in gremo pogledat. Smrek kolikor hočeš, in tam nekje dva potoka naprej je bila tista ta prava. In dobrodošlica dace10, še malo kolobocij z iskanjem denarcev za startnino, pa hitra ugotovitev, da je trak za lase ostal v avtu (pa ne samo eden, vsaj trije
), ah, no, saj ga ne bom rabila, ker to bo itak samo en sprehod, malo daljši sicer, ampak tako in tako bom šla domov, ko se bom naveličala
. Pa še torto je treba narest, pa to in ono, saj bo dneva zmanjkalo. No, ja, samo če bom prehitro prišla domov, bom morala naslednje jutro po asfaltu na Jošta tečt. Niti pod razno
.
Aja, par stavkov nazaj tista o par zanesenjakih. Malo morgen, pa ob tej smreki je bilo za ta velik avtobus folka. S Petrom odloživa torbe, zraven je en velik piskr goveje župce (by daca10), ajde, namontiram merilec utripa (z zamenjano baterijo, da bo ja delal), japajade, v sekundi pravi, da imam 211 utripa, ga vržem kar nazaj v torbo in si mislim svoje o Garminu
. En ata (ni mišljeno, da je star 100 let, da smo si na jasnem) razlaga, kaj in kako bo vse skupaj šlo, oskrbnik doma Aleš je vse pokasiral, razdelil štartne številke (bile so celo samolepilne, to tudi lahko ima kdo za vzgled). ŠŠššššššššššccccccccccc in nas ni več. Aha, že takoj breg, poln listja, krasno, za dol se bom polomila, pa upam, da me ne bo nihče videl, ko bom v letečem elementu. No, pa se malo položi, luštno, za dol bo krasno, pa spet breg, no, ja, vsaj listja ni, pokaže se sonce, ups, še vroče bo, jaz pa spodaj samo eno staro znucano švic majco, to pa ne bo glih za na modno revijo
. In prvi sneg na poti (p.s. k temu, na FB je bila slika od petka zjutraj, sem vrgla v avto še ta mestne ketne
, ki so itak ostale v avtu). In pol še en breg, pa še eden, vmes pa resnično par metrov ravnine, čeprav da ne bo kdo mislil, da je moja malenkost tam tekla, niti pod razno, gor se hodi, dol se gre pa, če je treba, tudi na glavo. No, ja, prvi vzpon je v družbi dace10 hitro minil, dobre pol ure. Čajček, kljukca, ma ne kljukica, avtogramček v tabelo, in gremo hitro preverit, če je teren za dol pravi. In je bil. Krasno, niti ni bilo treba iti na glavo dol, je šlo kar samo po dveh nogah, za dol čista poezija, saj vem, da me bodo za gor vsi tisti, katere sem prehitela, prehiteli nazaj, ma nič zato. To je moj svet.
Pri smreki vsakič pavza, dve prijazni, za pogovor razpoloženi gospe, pa saj ne gre za življenje, pavza ravno tako pri domu. Te tekmovalnosti v meni ni, da bi se samo bezljalo, je treba malo tudi čvekat. No, bom rekla, da je tudi Marjan ob vsakem srečanju imel čas za kakšno rečt, čeprav se mu je vseeno precej bolj mudilo kot meni. Trasa mi je bila definitivno všeč, varianta, da se gre gor dol po isti, tako da srečuješ malo morje ljudi. In tako je šlo cel "šiht", in čvekitičvek tempo za navzgor, za dol pa po svoje, sem doma pogledala na urco, dol je šlo lepo enakomerno, gor pa vsakič malo drugače. Ko sem po četrtem spustu ugotovila, da mi je vse skupaj preveč všeč, da bi šla predčasno domov, sem si na petem vzponu privoščila pavzo, malce čvekala po telefonu, zagotavljala, da mogoče bom šla sedemkrat, poklicala še enkrat čez dobro uro, da bi šlo tudi devetkrat, samo da ne vem, komu na čast. Kako sekundo bi, potem ne bi, pa spet bi, pa ne bi... Ne, nič se ne bom pustila sprovocirat, bom šla rajši 8ič lagano sportski gor. OK, končna odločitev sprejeta, čeprav o tistem lagano sportski ni bilo ne duha ne sluha, kaj pa če me slučajno vseeno zagrabi, da bi šla še ekrat.
se podi okoli glave in mu ne uspe zmagati. Saj menda je Valvasorjeva 8, nihče ni rekel, da je devetica, pa kaj potem, če mi jih je ratalo naklepati v 7ih urah in par minutkah namesto v osmih, to mi bo valjda odpuščeno. Ker 9 v 8ih urah, no, ja, se ne sliši tako dobro kot 8 v 8ih. Pa če bi tista mladenka mogoče kaj hitreje stopila, bi se še spravila, tako pa se mi res ni bilo treba. In temu primerno so bile v nedeljo noge kot se zagre, bolečin konkretnih nobenih, malce težji pršutki, ampak saj vemo, če se da po stopnicah navzol normalno hoditi, potem nismo dali vsega od sebe (in tako je tudi prav
).
No, hvalospev (ne mojim nogam) gre dalje, toliko nasmejanih ljudi še nisem videla, pa toliko zgovornih zraven, ko človek navadno gre na kako dirko, tam vse diha na škrge in sploh ne ve, kdo je šel mimo, tu pa ni bilo tako. Večinoma so bili vsi pripravljeni kakšno rečt (je tudi res, da dalj kot greš od Ljubljane, bolj domačen je folk), eden je komentiral mojo wet look frizuro, kaj čmo, zjutraj sem pozabila dati gor trivremenski Taft
. Sem imela pa v torbi mojo rdečo kapo, ki je potem ko je začelo rahlo pihljati, prišla več kot prav. Moram reči, da je bila ta osmica tudi modna revija v malem, me nekdo obgovori, pa si mislim, u, ta je pa na novo, pa ob naslednjem srečanju ugotovim, da je samo v drugih bojnih barvah. Ne bom omenjala posameznikov, ker ste/so/smo bili vsi fajn, luštno je bilo videti toliko mladine, vključno s fantinom, ki jo je šibal gor in dol (predvidevam da) s svojo mamico. Tudi nisem slišala nobene pripombe, da bi kdo "oviral promet" na trasi, ker drugje naletiš tudi na to, ker se namreč nisi dovolj hitro umaknil ali pa hodiš vštric. Pa dajmo no, saj ne gre za življenje in smrt.
Misel, ki me je prevevala še v soboto zjutraj, da mi bo verjetno dolgčas, ker razen dace10 ne bom nikogar poznala, se je hitro nekam razblinila. Doglčas mi ni bilo niti sekundo. Še vreme je špilalo zraven 100 na uro, pogled na s snegom pobeljeno okolico, sonce, ki je prav prijetno pogrelo po hrbtu, ko si šibal dol... Kič na kič. Pa se bo spet našel kdo, ki bo rekel, kaj pa je tako kičastega v tem, da 8 ur bezljaš gor in dol. Nič, no, še malo prekratko je bilo, če se mene vpraša. če se ima človek fajn, bi še kar malo nadaljeval. A ne, Peter
?
Analiza je tudi uspela, jota je bila njami (porcija ogromna), domač kruh sploh, dečki so mi častili en radler, načvekala sem se še za naslednjih 8 ur, dobila en kup uporabnih nagrad, v dolino sem šla kot otovorjena mula, ampak peš, ker je treba krake še vseeno pretegniti, z lučko na glavi. Je hitro minilo. Potem pa še pobiranje krame pod smreko, skakanje čez potok in hop v avto in via KR.
Hvala vsem skupaj, bilo je tako fajn, da definitivno še kdaj pridem, tudi če kar tako malo hodit.
Je bila pa vmes debata, da bi mogoče še zaradi kolesarjev izbrali kak zgodnejši termin, ampak meni je tale zdaj prav sedel, ker se nikjer drugje nič takšnega ne dogaja, včasih imaš pa po tri zadeve, na katere bi šel rad, na kupu. In si čisto zgubljen, ker ne veš, kam bi šel.
Ampak če ne gre, pač ne gre.
