NA KBK LOVIT LIMIT (21.05.2022)
Tekaški praznik v Poljanski dolini....na tem človek manjkat sme NE! Pa sva šla, midva z Damjanom. In so šli tudi nekateri drugi, ki mislijo enako. Tako se krepko čez 100 mandeljcov in mandeljk pojavi na štartu letošnjega KBK-ja.
Naša je nekaj časa nazaj izvedela za poškodbo rame, pa je bilo prepozno, saj sem že bila prijavljena, da scagam zarad enih takih malenkosti, se pa tud ne sliši.
Tako se točno ob 9:00 po mnogih predhodnih pozdravčkih in objemčkih zakadimo v hrib, ko svinja v buče. Eni z brzino eni pa s počasnino....vsi pa zaverovano v dejstvo, da se doseže cilj, ki je, lej ga zlomka, ja glih tle, koder smo štartali.
Grem tako, v nasprotju z ostalimi, ki so večinoma imeli pogon 4x4 vsaj del poti, lepo s pogonom samo na 2 gorčez (grta, bi rekel Korošec). Se ne zaganjam, ne popuščam, samo grem. Jasno moram vsakega malo oblajat ob poti, od njih pokasiram nasmeške in krajše vzpodbudne komentarje. Pade mimo Leskovica s svetim Urhom, zmanjka asfalta in grizem in grem in...zdej zdej bo okrepčevalnica. Ampaaaak. Lej ga zlomka. En je okrepčevalnico na cca 4,0 km ukradu. Je ni. Mal mam pa srečo, da zgleda, da mam modul »dol-mi-visi« vklopljen. Par let nazaj me je pomanjkanje politank čist s tira vrglo. Tokrat...no tokrat je pa vseeno šlo. Recimo, da niso pokradli vseh okrepčevalnic.
Vmes prehitim kako dušo, pa kaka duša prehiti mene, pa srečam župana Čadeža, se prav prisrčno pozdraviva in jo tako suvereno prmaham do okrepčevalnice Podivjanih (Divjih) zajcev. Toneta se na daleč sliši, »Čisto jebo« na repeat tud. Ko pridem izza ovinka, se jih tudi vidi. S Tonetom se pofotkava, Polona in Jana imata za posebne paciente posebne arcnije. Spijem dva kozarčka pivota in šibam dalje.
Presenetljivo brez kakih blokad v glavi ali nogah. Izza ovinka najdem razcep, koder je pred nekaj leti (na mojem prejšnjem KBK) Boštjan spremenil traso. No, danes se je vsaj videlo, kje hodim. Potem ujamem Andrejo, preverim, če je v redu in grem dalje. Tudi Silvana ima pod vrhom v gozdičku neke pomisleke, jo vprašam, če je OK in grem dalje. Vmes sem še enkrat srečala taistega župana (ne vem, a majo dva, al tako hitro okol Blegoša kroži).
Vrh se že vidi, samo tako zelo blizu pa noče bit, da bi ga že dosegla. Pa sem tudi to opravila...«Živjo fantje, jest sem prišla!« in hop dalje. Se mi mudi k Jožkotu na naslednjo okrepčevalnico pri koči. Priletim izza ovinka, fantje in dekleta me spodbujajo, mal se moram poafnat (brez tega ne gre pri meni) slikca z Jožkotom, kokakola, komentar o mojih nohtih (ki so, mimogrede, vsi enaki, da mora bit še za Dakskoblerja v redu) in juhuhu v dolino.
Vmes mi v glavi dela »preračunavam, preračunavam«, ker limit je pa treba ujet, da ne delam descu blamaže, anede?! Sej nekako bo šlo, če bo punca na gas prtisnla. Pa dejmo mal laufat....ja, ja sej vem.....sem rekla, da ne laufam več. No, če je zlo mus, pol pa tud. In pač mal laufam. In računam in premlevam. A se mi da laufat? Ma ok. Ni hudga. A sem bolj zmatrana, če laufam? Ma če je glih prav naklona na dol, pol niti nisem. Ja pol pa laufej baba! Sej če se ti bo zdel, da si zmatrana, boš pa mal z gasa spustila, a je problem? Če je šlo gor z brzino 4,5 km/h v povprečju, pa če sem cca na pol, pol moram dol it cca 5,5 km/h v povprečju, da se računica sezide. Pa še zdel se mi je, da imam nekaj rezerve, ker sem nekje prečitala, da je trail dolg 19,5 km.
Uglavnem, cajta, kokr čem. Al men se na dol še kar da laufat, če je naklon glih taprav. Sam kaj, ko je na uri pokazalo 19,5 km, jest pa še kar v uni hosti na tisti klinčevi vlaki, ki je nikjer ni ne konca in ne kraja. Ode men vsa naračunana rezerva in zdej sem pa res že vsega sita, če se mi je glih še mal prej dal laufat. Pa dobr. Ne bom zdej popustila, če sem rekla, da pridem v limit, pol pridem v limit. A nej bi se dol usedla in mulo kuhala? Sej bojo mel spodej en ričet al nekej takega za jest. Gasa i idemo dalje! Nooooo. Končnoooo! Je tam tud cilj, je tam tud Damjan z mrzlo pivičko zame, so tam eni, ki me slikajo in čestitajo....ma kaki eni. Dragi moji prjatli so tam, ki mi ploskajo in navijajo in čestitajo in vse ostalo, kar smo pogrešali več al manj dve leti. Potem pa spijem to pivo, ker bi blo greh, da se segreje, pol bi mela še enega, za rehidracijo, potem pa na Lipana v ričetu s klobaso. Vmes me žrebajo za priložnostno nagrado, ki mi jo je po vseh letih, kar hodim na KBK prvič uspelo dobit. Vesela zelo! In potem so še Damjana izžrebali.
In potem sem morala spit še eno pivo za po ričetu, da deklca ne bo žejna. Potem so imeli pa eno nagrado, za katero se ne spomnim, da bi jo že kdaj podeljevali. Za naj karakter, al kako se že temu prav po slovensko reče?
Od nekje prileti »Maja, najtežjo udeleženko izbirajo!« Zastrižem z ušesi. »A upaš?« Ja menda upam. A sem komu kaj ukradla? Se prerinem na glavni oder, pa na ta zgornji stopnici vaga stoji. Ja prav, pa na vago. Sej pujse tud vagajo, anede?! Se postavim gor, na ta zgornjo štengo, podstavljeno z eno sofisticirano vago in pokaže 93 kil žive teže. A če upam povedat? Ja valda upam povedat. Sej sem sama s svojimi zobmi prgrizla to, kar mam in kar se me drži. A mamo še kako udeleženko???? Mogoče celo imamo, samo nobena ne upa. Medtem, ko je bila pri moških nekaj večja konkurenca, sem pri ženskah suvereno zmagala brez kake resne konkurence. Tako popokam ocvirkovco za suvereno zmago v kategoriji. Vsaj nekje.
Rezime:
- Če vklopiš pred štartom modul »dol-mi-visi« pol je vseeno, al si na progi s pogonom na 2 al pa na 4.
- Če dost hitro greš, ne rabiš stalno preračunavat po celi poti, če si še v limitu al kolk ti fali. Jaz še nisem tam. Mal je treba še vseeno računat, pa fajn je, če imaš prave podatke o dolžini. Enim je celo pokazalo manj kot 20 km. Me sprašujejo, kam sem hodila fikidekat, da se je tolk nabralo.
- Okrepčevalnice so nujne, še sploh, če so na njih tolk fajn ljudje. Dajo energijo za nadaljevanje. Včasih je ta podprta celo s pivičko.
- Dobre babe ni nikol preveč, karakter in jezik pa zgleda tud nekaj štejeta. Dokazano se da to dokazat z vago.
See ya next time!
Sem pa nadoknadil pri Jožkotu, ki je zastopal oskrbovalnico pri koči na Blegošu, če bi bla kakšna klopca, bi se zagotovo zasedel. No, naslednje leto bo na vrsti dež, pa bodo te anomalije odpadle. V cilju se je poleg podelitve in zaužitju okusne malice dogajalo. Žrebanje praktičnih nagrad, obdaritev 'najmočnejše in najmočnejšega' tekmovalca...nisem pa dočakal prižiga velikega roštilja, ki je izzival tam v bližini. 
