Kar lepo število se nas je zbralo v včerajšnjem dopoldnevu pod Sabotinom. Že med vožnjo tja je naraščal adrenalin, dodajalo ga je še sonce in nebesna modrina, ko sem se iz megle spuščal proti Vipavski dolini. Zaradi obilice pleha parkiram kar pred hotelom

, (to sem opazil šele pozneje) in po štengcah mimo ziplajna po startno številko. Nobene vrste, saj sem še dovolj zgoden, daljinci so že zdavnaj startali, cici tek pa bo pozneje. V senci hladno, zato se izpostavljam sončnim žarkom tik pred tekmo na drugi strani visečega mostu. Štartam z mojim tempom, na brzince se ne oziram, mi je bilo pa pozneje malo žal zaradi začetne počasnosti, saj v vkopanem strelskem jarku ni bilo moč prehitevati počasnetov. No, ko se je odprlo, sem si dal duška in lepo vinklal okrog dreves. Tudi spust s Škabrijela mi še ni delal težav in je dobro letelo. Sveta gora je že bolj utrujajoča, z dolgimi linijami, vesel sem bil, da sem vzel čelno lučko, saj so mladci s telefoni v rokah imeli v dolgem rovu kar nekaj težav. Slabe oznake izpred dveh let so organizatorja izučile, da na ključnih mestih postavijo človeka, tudi tam, kjer sem predlanskim veselo tekel dol po široki cesti in bi moral ostro zaviti levo, je stal. Je bil pa kiks precej nižje, kjer nas je pot zapeljala namesto dol, zopet gor, kjer sem izgubil le kakšno minuto. Je pa skupina s Petrom baje zabredla precej višje po poti, kjer smo zjutraj že hodili.
Povsod drugje oznake super, tudi na okrepčevalnicah so bile prijazne ekipe, kiks bi pripisal še rafterjem, imel sem smolo, da sem sedel v čoln, v katerem je bilo na momente tudi do gležnjev vode. Še dobro, da sem imel taprave superge, sicer bi lahko samo obrnil po mostu nazaj na breg. Vesel, da sem uspešno preskočil to težavo, z lahkoto pretečem celo kolesarsko stezo

Začne se še zadnji hribček - Sabotin. Iz nahrbtnička izvlečem palice in se veselim najlepšega dela trase te tekme. Mladce prehitevam kot za šalo, do okrepčevalnice na vrhu jih naštejem 22. Večina le-teh se mi je pri sestopu s hriba maščevala

. Banana in cocacola, nadaljujem po zeloooo zahtevnem kamnitem grebenu in komaj čakam spust. Malce pod napisom TITO kar naenkrat završi mimo mene. Bil je Ivi s tadolge trase. Vsa čast in spoštovanje, Ivi!

Na cilj pridem kot stodeseti od stodevetdesetih in peti v kategoriji, kjer so pred mano sami sedem let mlajši 'mladci'. Še kot zanimivost: Peti bi bil tudi v vseh treh ženskih kategorijah, dosegel sem 12 sekund slabši čas kot leta '23 in bil daleč najstarejši tekmovalec te tekme.
Podelitev skoraj ob času, napijem se cocacole in zaužijem sira (ne vem, kje je bila salama) ter pri še edini sončni mizi pomalicam okusno klobaso z zeljem.
Očitno je šlo cel dan preveč gladko, zato se zapeljem na krožišču proti Italiji....
https://protime.si/dogodek/go4trail-tek ... /#2_87567D