- 27 Nov 2005, 21:23
#57097
Ja danes sem šel na Vodiško planino še prej pa sem šel na Francijev grob prižgal svečo njemu v spomin.Nekako so me prevevali spomini na takrat ko je bil še živ in kaj je želel še narediti v življenju iti na Vodiško planino in še kaj bi se našlo.V začetku je bilo resnično bolj plundra kot kak snega, malo mešano.In sem se čudil zakaj nobenega ni bilo pa ceste so bile samo mokre in seveda splužene v nulo.
Pa me je nekako vodila Francijeva želja po osvojitvi tega vrha.Pred seboj sem videl samo nekaj stopinj, in sem vedel da jih ni pred menoj veliko sploh šlo po tej poti.Po prvi tretini prehodene poti se je situacija nekako obrnila in sneg je postajal vse bolj suh.In prav s velikim užitkom je bilo se leteti po snegu.Vse bolj mi je šlo na otročje bi se temu reklo
.Spomini so se navezali na obdobje pred 24leti ko je padal sneg, in je skorja snega postala tako trda da smo lahko hodili po njej.Ja bili so lepi časi polni veselja in malo skrbi.Danes človek pogleda pa vsi ljudje nekam hitijo, kot da jim bo čas ušel nevem kam daleč.
Ma kaki čas ni moj gospodar jaz sem njegov gospodar sem si med potjo govoril in vem da je tako.
Vedel sem kaj je hotel Franci vse še podoživeti in preživeti.
Ja šle so mi zopet solze po obrazu, ko ga je tako hitro pobralo.
Pa se človek vpraša ma zakaj noče ta zajebanih pobrati porkaflik dijo mijo.No med samo potjo sem srečal edine dva ki sta ta trenutek gazila gor eden pa dol.In to je bilo vse za danes kar jih je bilo tam gori.
Ko sem prihajal v zadnjo tretino poti se mi je pred menoj postavil fantastičen pogled proti koči.Pot do nje in naokoli pa popolnoma zasneženo in to veliko snega.Noge sem le nekako premikal.Pa se mi je malo udrlo pa sem zopet premaknil eno nogo pa drugo, in zopet tako naprej.Seveda pa je manjkal nekdo, ki bo ostal večno v mojem spominu.
Začutil sem da bom to ponovil večkrat še letos pa naj bo še nevem koliko snega tam okoli.Če ne zaradi drugega zaradi svoje duše in srca.Bilo je kot v pravljici.In človek na tak način dobi potrdilo da so pravljice in seveda posledično raj tudi na zemlji.Ne šele v nebesih.
Malce sem počakal da sem se ogrel in podpisal v knjigo in nadaljeval pot nazaj v dolino.Pač seveda svoj tempo, ki sem si ga izbral.
Ko sem prispel nazaj v dolino sem si tudi nekako oddahnil da sem le nekaj naredil za Francij in njegovo željo.
Ja ni mi bilo težko.Mislim da tudi če bi še danes padal sneg, ne mislim, vem da bi šel tudi v takem vremenu.
Ja kjer je volja tam je tudi pot bi dejali temu.
Tako je bilo to danes.Lahko pa seveda ponovimo če bo komu v interesu.
Hm me je pa potem spodbodlo da bi se povzpel še na Storžič samo je bila že pozna ura.Pa s plazovi nisem ravno kolega !
Vsem prijetno lahko noč!
Pa me je nekako vodila Francijeva želja po osvojitvi tega vrha.Pred seboj sem videl samo nekaj stopinj, in sem vedel da jih ni pred menoj veliko sploh šlo po tej poti.Po prvi tretini prehodene poti se je situacija nekako obrnila in sneg je postajal vse bolj suh.In prav s velikim užitkom je bilo se leteti po snegu.Vse bolj mi je šlo na otročje bi se temu reklo
.Spomini so se navezali na obdobje pred 24leti ko je padal sneg, in je skorja snega postala tako trda da smo lahko hodili po njej.Ja bili so lepi časi polni veselja in malo skrbi.Danes človek pogleda pa vsi ljudje nekam hitijo, kot da jim bo čas ušel nevem kam daleč.
Ma kaki čas ni moj gospodar jaz sem njegov gospodar sem si med potjo govoril in vem da je tako.
Vedel sem kaj je hotel Franci vse še podoživeti in preživeti.
Ja šle so mi zopet solze po obrazu, ko ga je tako hitro pobralo.
Pa se človek vpraša ma zakaj noče ta zajebanih pobrati porkaflik dijo mijo.No med samo potjo sem srečal edine dva ki sta ta trenutek gazila gor eden pa dol.In to je bilo vse za danes kar jih je bilo tam gori.
Ko sem prihajal v zadnjo tretino poti se mi je pred menoj postavil fantastičen pogled proti koči.Pot do nje in naokoli pa popolnoma zasneženo in to veliko snega.Noge sem le nekako premikal.Pa se mi je malo udrlo pa sem zopet premaknil eno nogo pa drugo, in zopet tako naprej.Seveda pa je manjkal nekdo, ki bo ostal večno v mojem spominu.
Začutil sem da bom to ponovil večkrat še letos pa naj bo še nevem koliko snega tam okoli.Če ne zaradi drugega zaradi svoje duše in srca.Bilo je kot v pravljici.In človek na tak način dobi potrdilo da so pravljice in seveda posledično raj tudi na zemlji.Ne šele v nebesih.
Malce sem počakal da sem se ogrel in podpisal v knjigo in nadaljeval pot nazaj v dolino.Pač seveda svoj tempo, ki sem si ga izbral.
Ko sem prispel nazaj v dolino sem si tudi nekako oddahnil da sem le nekaj naredil za Francij in njegovo željo.
Ja ni mi bilo težko.Mislim da tudi če bi še danes padal sneg, ne mislim, vem da bi šel tudi v takem vremenu.
Ja kjer je volja tam je tudi pot bi dejali temu.
Tako je bilo to danes.Lahko pa seveda ponovimo če bo komu v interesu.
Hm me je pa potem spodbodlo da bi se povzpel še na Storžič samo je bila že pozna ura.Pa s plazovi nisem ravno kolega
!
Vsem prijetno lahko noč!
