Zadnje novičke

[zvone]

Pozdravljeni!

Če lahko kaj dodam še jaz... Za mano je že kakšnih osem ( 8 ) 75 km Logarskih tekov. Večina še iz časa, ko nas je bilo še za vzorec, in so to bili čudoviti nočni teki ob bakljah, ter z živo glasbo in plesom na cilju...
Vsi smo bili "kot družina"...

Dejansko je to tisto kar "pretehta" marsikatero "dobro fizično pripravljenost" kot osnovo za uspeh.

Torej, "nič čakat" kot je v Petrolovi reklami, ampak s srcem na pot. Saj ni potrebno, niti ni možno, da prvič pritečeš v7-dmih- 8-smih urah. Vzami si čas, tudi če prideš skozi v 12 urah je zmagovalni občutek čudovit.

Seveda, nekaj osnovne "kondicije" moraš imeti, in če se držiš še osnovnih nasvetov za "obvladovanje" daljših razdalj- je uspeh zagotovljen.

Torej pogumno naprej, tudi če prvič ne bo šlo vseh 75 ( nehati tudi ni poraz), bo to dobra izkušnja za bodoče teke.

lep pozdrav vsem ljubiteljem Logarske! Zvone

[natasa]

Glava MORA BIT na pravem mestu.
Moja lanska izkušnja je že taka, saj sem že v Lučah čutila "žulje" in pekoča stopala, boleča stegna..... Malo iz Luč so mi začeli žulji pokati( na cilju mi je zdravnik prebodel osem ogromnih žuljev), tako, da sem imela krvave superge od zunaj. Je peklo, bolelo ...., ampak glava je rekla ne boš odstopila . Zadnjih 17 km je naredila glava in ne noge , glava je odmislila bolečine in tekla do zadnjega metra, saj sem si že na štartu rekla, da letos pa ne bom hodila niti metra. In nisem!!! Na cilj sem pritekla v zame odličnem času ( 7 ur 37 min) in smešno bolečine so čudežno izginile .
Vem, da sem lani imela "premalo zimske baze", je pa zato bila glava na pravem mestu. Letos bom poskrbela, da bodo in noge in glava na pravem mestu in se sigurno vidimo na štartu.

[nenadb]

NAJPREJ: Nočem biti zajedljiv, nočem nikogar užaliti!

Opozorilo dodajam na začetek predvsem zaradi tega, ker veliko razpravljalcev na forumu velikokrat v raznih temah izpostavlja predvsem in le pomen psihološke priprave. Vse drugo, kar spada k dolgim tekom zraven, pa nato predvsem tekaško neizkušenemu bralcu izgleda kot nepomembno ali drugotnega pomena. Verjetno to izhaja iz dejstva, da večina tukaj prisotnih itak veliko teče in to pač jemljejo za samoumevno.

Če se najprej malo pošalim:
Ne vem zakaj vsi kar nekaj laufajo, tečejo, trenirajo, delajo intervale, delajo dolge teke, tempo teke, teke navkreber, razteke, izteke,..., delajo še vaje v fitnesu in še kaj je fizičnih aktivnosti?

Od sedaj samo še kavč in hodim k psihologu ali raje k psihiatru (ker sem verjetno težji primerek), da si glavo poštimam. Planiram tako kakšnega pol leta baznega čiščenja glave, potem pa še pol leta zlaganja stvari na svoje mesto, pol pa ultra okoli sveta.

No pa še malo zares:
Saj ne, da psihološka priprava ni pomembna, seveda je (kot pravi natasa glava MORA BIT), ampak fizična priprava je tudi. Če smo podobno fizično pripravljeni, bo o razliki med našimi rezultati odločala glava. Če pa sem še tako dobro psihično pripravljen, pa brez ustrezne fizične priprave ne bom pretekel niti 10km kaj šele 75km in več. In mislim, da je vsakomur, ki se podaja na tek na dolge razdalje treba povedati, da ni vse samo v glavi! Samo v razmislek, zakaj se že maratonu reče maraton? Zakaj se ta razdalja sploh teče? In kaj na to poreče ubogi kurir Pheidippides (alias Philippides, alias Eucles), ko nas od tam nekje zgoraj opazuje.

Lep dan vsem skupaj,

Nenad

[natasa]

.... ampak fizična priprava je tudi.

Seveda moraš imeti kilometrino . Ostalo si pa lepo povedal se strinjam s tabo. Pa še nasmejal si me.

[ursad]

Naj mi bo dovoljeno še meni na kratko pokomentirati tole temo, čeprav je moja izkušnja samo posredno povezana z njo.

Že kar nekaj let (beri vsaj 10 let) sem "sanjarila" o udeležbi na Triatlonu jeklenih, vendar mi je vedno zmanjkalo časa za trening veslanja. Zaradi tega je bil stalno prisoten strah, ali bom zmogla priti v limitu priti do cilja.
Ko sem o tem nekaj "jambrala" Zvonetu mi je odgovoril takole (citiram):
"Ne podcenjuj se. Skromnost je lepa vrlina, ki pa je lahko tudi ovira pri doseganju višjih ciljev. Je pa treba biti realen.
Ampak, tako dolgo dok ne probaš - ne veš kje so tvoje meje."

In sem šla - najprej leta 2007, potem še 2008 - o občutkih sem nekaj pisala tudi tukaj na forumu - če povzamem: NAPORNO, A NEPOZABNO, tudi zaradi moje navijaške ekipe! Zato na tem mestu: ZVONE, ŠE ENKRAT HVALA, KER SI MI POMAGAL PREMAKNITI MEJE V MOJI GLAVI!

Urša

[ZdravkoC]

Opozorilo dodajam na začetek predvsem zaradi tega, ker veliko razpravljalcev na forumu velikokrat v raznih temah izpostavlja predvsem in le pomen psihološke priprave. Vse drugo, kar spada k dolgim tekom zraven, pa nato predvsem tekaško neizkušenemu bralcu izgleda kot nepomembno ali drugotnega pomena.

Nisem še zasledil, da bi kdo na TF izpostavljal pomen psihološke priprave. Temelj je baza - dolgi teki. Tekaško neizkušeni bralci se niti slučajno ne morejo zmotit in po pomoti kakšnih 75 km odlaufat Toliko
Ampak Nenad, ne pozabi, da je vse v glavi. Kdor nima dovolj v glavi, tega niti ne ve - to je bil hec.

Rišem plastično primere, o katerih sem že pisal:

1) Na prvi maraton sem šel isto leto, kot sem začel s tekom (2005). Oni škrat mi je skakal po glavi in mi pravil, da več ne gre in naj hodim. Na vsako sem mu odgovoril, da nisem prišel hodit na maraton. Pretekel sem do cilja. Tekel sem z glavo, ker noge niso hotele. MOČ!

2) V izredno dobri formi sem se znašel junija 2008. Delal sem za določene cilje. Trdo pripravljal bazo. Ratalo je. Ingvinalna hernija - kila - mi je vzela nekaj volje, a dohtarca je rekla, da lahko grem laufat ultramaraton (Balaton) in moram odstopit, če bi bolelo. V glavi sem imel, kako bom odstopil in cilja nisem zagledal s prave strani. V podzavesti nisem bil pripravljen teči do cilja. Nič ni bolelo, počutil sem se odlično in sem odstopil. Ni mi bilo žal, da sem odstopil. Hčera mi je rekla, da je vedela, da bom odstopil, ker sem delal le strategije, kje se da odstopit. Še sam se nisem zalotil. In prav je, da sem odstopil, kljub dobrim pripravam. Nisem imel v glavi.

3) 23. julija 2008 sem bil operiran na kili in sem imel omejeno gibanje ter prepovedano treniranje 4 tedne. Po petem tednu sem šel na Tour Du Mont-Blanc (166 km + 9.500 višinskih metrov vzpona kumulative) skoraj brez treninga. Po operaciji mi je pobralo vso bazo. Tisti zadnji teden sem komaj še na Pohorje zlezel. NULA. Nemogoče za telo, a v glavi nisem pustil niti za trenutek pomislit, da ne grem in še manj, da odstopim. Izkušnja - ne načrtuj odstopa. In kako mi je ratalo? Izkazalo se je, da je res vse v glavi.

Saj se rad hecam, ampak to je vse res. Ni v glavi to, da se očistiš misli ali kaj vem kaj, zagotovo pa se moraš odločit in o tem pravilno razmišljat. Trening telesa je proces in miselna priprava na nekaj velikega je proces. Sinergija teh dveh procesov je ključ do uspeha.

Kaj naj rečem? Vse je v glavi, čuj. In če je v glavi zadosti, bo tudi v nogah dovolj. V nasprotnem primeru pa je mogoče res dobro obiskat tiste strokovnjake, ki jih zgoraj navajaš

[klopotec]

[quote="ZdravkoC"][Sinergija teh dveh procesov je ključ do uspeha.



Ogromno globokoumnih misli v tej temi, ampak z zgornjim stavkom si pa le zadel v bistvo. Eno brez drugega namreč pri dolgih tekih ne pomeni čisto nič.
In kakorkoli obrneš "Vse je v glavi" je le ena floskula, ki ne pomaga čisto nič, če ni nič v nogah. In to je Nenad hotel povedat in s tem se tudi sam globoko strinjal.
Včasih pa niti eno niti drugo ni dovolj in je potrebno še kaj tretjega.

Tak zdaj pa grem na Ormoško pot. Je kar dolga in bo treba eno in drugo. Vendar nimam cilja priti okoli, jo grem šele spoznavat. Tako da mi ne more spodletet, he,he.

[marčni zajec]

mene je predlani na ljubljanskem maratonu na enem 5. km, ko sem nekaj zijal nazaj in čudno stopil, v kolenu vsekalo. je začelo vedno bolj bolet. sem mislil odstopit, pa je "glava hotela" da sem prekrevsal še 37km do konca. sem imel pol celo zimo, ko sem moral mirovat, s to isto glavo čas razmišljat kako napako sem naredil.
tudi v formuli 1 je vse v glavi. avtomobili so pa vrhunsko pripravljeni.

[ZdravkoC]

In kakorkoli obrneš "Vse je v glavi" je le ena floskula, ki ne pomaga čisto nič, če ni nič v nogah. In to je Nenad hotel povedat in s tem se tudi sam globoko strinjal.

V zgornjem postu sem se potrudil na svojih primerih razložit, a ugotavljam, da nekateri berejo le vsako drugo vrstico
Floskula je zdrava prehrana
Ne vem pa, kaj naj si mislim, če nekdo nenehno govori "če ni nič v nogah"? Takšni menda niti ne berejo TF. Dvomim pa, da razmišljajo o ultramaratonih.
Dojenčku tudi nebi dal surovega korenja glodat.



Ne pozabi, življenje je v glavi ... zavedni in nezavedni del

[spela*]

Nisem še zasledil, da bi kdo na TF izpostavljal pomen psihološke priprave. Temelj je baza - dolgi teki. Tekaško neizkušeni bralci se niti slučajno ne morejo zmotit in po pomoti kakšnih 75 km odlaufat Toliko
Ampak Nenad, ne pozabi, da je vse v glavi. Kdor nima dovolj v glavi, tega niti ne ve - to je bil hec.

Rišem plastično primere, o katerih sem že pisal:

1) Na prvi maraton sem šel isto leto, kot sem začel s tekom (2005). Oni škrat mi je skakal po glavi in mi pravil, da več ne gre in naj hodim. Na vsako sem mu odgovoril, da nisem prišel hodit na maraton. Pretekel sem do cilja. Tekel sem z glavo, ker noge niso hotele. MOČ!

2) V izredno dobri formi sem se znašel junija 2008. Delal sem za določene cilje. Trdo pripravljal bazo. Ratalo je. Ingvinalna hernija - kila - mi je vzela nekaj volje, a dohtarca je rekla, da lahko grem laufat ultramaraton (Balaton) in moram odstopit, če bi bolelo. V glavi sem imel, kako bom odstopil in cilja nisem zagledal s prave strani. V podzavesti nisem bil pripravljen teči do cilja. Nič ni bolelo, počutil sem se odlično in sem odstopil. Ni mi bilo žal, da sem odstopil. Hčera mi je rekla, da je vedela, da bom odstopil, ker sem delal le strategije, kje se da odstopit. Še sam se nisem zalotil. In prav je, da sem odstopil, kljub dobrim pripravam. Nisem imel v glavi.

3) 23. julija 2008 sem bil operiran na kili in sem imel omejeno gibanje ter prepovedano treniranje 4 tedne. Po petem tednu sem šel na Tour Du Mont-Blanc (166 km + 9.500 višinskih metrov vzpona kumulative) skoraj brez treninga. Po operaciji mi je pobralo vso bazo. Tisti zadnji teden sem komaj še na Pohorje zlezel. NULA. Nemogoče za telo, a v glavi nisem pustil niti za trenutek pomislit, da ne grem in še manj, da odstopim. Izkušnja - ne načrtuj odstopa. In kako mi je ratalo? Izkazalo se je, da je res vse v glavi.

Saj se rad hecam, ampak to je vse res. Ni v glavi to, da se očistiš misli ali kaj vem kaj, zagotovo pa se moraš odločit in o tem pravilno razmišljat. Trening telesa je proces in miselna priprava na nekaj velikega je proces. Sinergija teh dveh procesov je ključ do uspeha.

Kaj naj rečem? Vse je v glavi, čuj. In če je v glavi zadosti, bo tudi v nogah dovolj. V nasprotnem primeru pa je mogoče res dobro obiskat tiste strokovnjake, ki jih zgoraj navajaš

ZdravkoC, dobro si to napisal, čuj.

[ZdravkoC]

Hvala Špela, vidim, da vsaj kdo razume

[NeMiran]

Zdravko C tole si jelja zapomnit.

Logarska ima še eno zanko: Sveže hladno jutro in množica prijetnih ljudi, ki z lahkoto drvi ob Savinji, te potegne in z lahkoto tečeš v zase prehitrem tempu.

Ko bom čuil, da so noge pripravljene in je glava sposobna sprejeti nasvet preizkušenega utramaratonca, potem se bom tudi jaz podal na to pot.

[bernarda]

Hvala Špela, vidim, da vsaj kdo razume

Nas je več takih, ki razumemo!! Vemo, kaj si hotel povedati, saj sem sama tudi lep primerek, kateri je upošteval tvoje nasvete, pred tekmo naredila generalno v zgorjem nastropju, in tekma je bila moja
Brez tvojega vse je v GLAVI ČUJ nebi šlo

[klopotec]

[
Dojenčku tudi nebi dal surovega korenja glodat.



l

Maš prav, dojenčki imajo rajši kitajsko gumo.

[ZdravkoC]

Maš prav, dojenčki imajo rajši kitajsko gumo.

No vidiš, z lahkoto lahko rečeš, da je za dojenčke bistvo "vse je v gumi" ... so, ali jih ni ... so, ali so ostali v gumi ...

Pa še tale je dobra:

Fičoti ne bojte se, vse je v rukzaku. ZdravkoC ne zameri, hec mora bit

Zamere ne more bit, lahko bi zameril le, če bi se fičoti bali, ker bi v rukzaku kaj manjkalo.

Cigan je ženi rekel "hec mora bit" in ji je odtrgal nogo. Žena pa heca ni razumela in je umrla.