- 03 Jul 2009, 10:09
#189287
Vandrovc zmenjeno. Ko se malo sestavim, kreneva.
Bilo pa je tako. Prvič sem se peljal z vlakom iz MB do Dravograda. Lepa vožnja. Ob dveh popoldan na Košenjak, tokrat preko Ojstrice. Preko Urbana na Pernice, kjer sem si povezal pokostnico leve noge. Nekaj se je oglašala, tekel pa sem z vrha Košenjaka vse do Pernic in nato v Bistriški potok.Razmere idealne, potem pa se je začelo. Ko sem zagrizel v hrib Sv. Jerneja se je vlilo. Voda, blato, kamenje. Ampak, ker sem imel še začetno energijo je to šlo z lahkoto. Na vrhu sem se v hiši kjer je žig preoblekel, striček s pipico pa me je vprašal kje imam avto. Ko sva si razjasnila kako in kaj mi je najprej ponudil šnopček nato pa rekel da se naj vpišem v knjigo, da bodo vedeli kje me bodo iskali, če se ponoči izgubim. Noč se je ravno začenjala. Ko sem se vpisoval pa me je domači ovčar mimogrede zagrabil za peto. Tako, opozorilno.
V momentu sem bil nato na Bricniku in spodaj pri Pernatu popil kavo. Gazda je jamral, da so imeli točo že trikrat in da je zbilo vse sadje. Zdaj me že pozna, pri njem sem kavo pil tretjič. Potem pa sem prvič zgrešil. En odcep prehitro sem zavil v desno, po travniku navzdil in tam iskal vhod v gozd, kjer nato skozi eno močvaro prideš do lovske koče in tiste lepe lovske preže. Vsako drevo sem obsvetil z lučko pa ni bilo markacije. Čez travnik se vzpnem navzgor do kmetije in mi tam povedo, da moram nazaj na glavno cesto, navzdol in nato pri drugem odcepu desno in pridem do koče. To priporočam vsakemu. Ne rint v tisto močvaro, lepo po glavni cesti tečeš navzdol, nato pa je tabla lovska koča in si po suhem tam morda še prej. Pot je malo daljša, ampak si hitrejši in ne gaziš po močvari. Od tam v Radeljski graben je pa grozljivka. Tema kot v rogu, strmina, blato, desno pod teboj grmi hudournik. Če se sam znajdeš tam je kar malo srhljivo, ampak nimaš časa mislit na to, ker moraš premerit vsak korak, drugače si do kolen v blatu. Ko nekako prilezem do dna olajšanje, nato pa nova past. Radeljski potok je narasel in ne morem čez. Tam ni brvi in moraš nekako stelovadit po kamnih. Ko je navaden vodostaj gre, zdaj pa je bilo vode precej več. Hodim gor in dal in iščem prehod. Ko prideš čez si pri Žohari v 15 minutah in tam bi lahko še kaj pojedel. Potem pa napaka. Grem po cesti na levo ob potoku navzgor, misleč, da cesta vodi po ovinkih do Žohara. Pa ne vodi, gre nekam povsem drugam. In to sem ugotovil po več kot eni uri, nakar se odločim in tečem nazaj na izhodišče. Precej vstran vržene energije in časa in Žohar bo gostilno že zaprl.
Z lučjo še enkrat preiščem potok in najdem primerno razporejene skale preko katerih bi šlo, ampak ena ni trdno stala na dnu in sem do kolen v vodi. Na drugi strani pa se spomnim da ne vem v katero stran moram iskati markacijo, breg pa zaraščen s koprivami do glave. Nazaj čez potok, itak sem moker, poiščem izhodišče in potem kar tam zabredem nazaj. Na drigi strani najdem markacijo on do Žohara. Zaprto. Sezujem čevlje, ožmem nogavice in na Kapunar. V življenju nisem prehodil težjega dela, kot je bil ta vzpon na Kapunar. Na kratko, blato, voda in dež od zgoraj. Pot je lil iz mene ko sem vlačil noge iz blata. Na kači Hubenlentz sam nameraval napraviti počitek, ker nisem še prav počival in sem vedel da tako dolgo ne bo šlo. Izgubil pa sem ogromno energije. Blato je hudič. Pa sem naredil napako in šel v tisti zmešnjavi markacij preveč navzdol. In zgrešil kočo. Do Pankracija se je vleklo in vleklo, malo sem se usedel na eno klop in opazoval Avstrijo ponoči. Avstrijske lučke ponoči. Po par minutah me je mokrega začelo trest in sem potegnil naprej. Prečkanje ograjenega travnika polnega svetlečih kravjih lučk. Na prejšnjem prečenju ni bilo težav, krave so ležale, jaz pa v miru mimo njih. Tokrat so stale in me nekaj časa gledale, nato pa se začele preganjat ena za drugo. Mater sem se prestrašil in še jaz v tek do ograje na spodnji strani. Krave pa v tropu na zgornjo stran. Zgleda da smo se bali eden drugega. Ograja je bila iz bodeče žice in bi se v sili lahko izmuznil pa ni bilo treba. Na drugi strani ograje sem se oddahnil. Mimo Pankracija proti Kaplji, vmes dremež na gugalnici. Pol ure, nato pa se sem zbudil dregetajoč. Danilo se je, vse cunje na sebe (vse mokro) in nato v drncu naprej da se ogrejem. 10 minut in že sem se slačil. Do cilja nato razmere idealne, nič blata, vzponi relativno lahki. Ja, nekaj blata je bilo še iz Ostrega vrha navzdol v smeri Žavcarja. Ampak podnevi s tem lažje opraviš. Od Kaplje naprej sem imel težave s pekočimi podplati. Mislim da kar znam prenesti bolečine, ampak to je bilo pa vse do cilja precej zoprno. Priznam, da sem trpel. Bal sem se, da gre za žulje in se nisem upal sezuvat čevljev. Ko sem se nato v Mb pri hčerki namakal v banji sem ugotovil, da nimam nobenega žulja, koža pa ji bila tam, kjer me je peklo čisto bela, okoli pa je bila koža normalne barve. Šlo je za neprekrvavljene otiščance. Al nekaj takega.
Na Urbanu nisem niti pomišljal, da bi iskal markacije, ali spraševal za pot do Maribora. Brez razmišljanja sem se spustil v Kamnico.
Resnični mislim da nima pravega smisla v takih razmerah iti čez Kozjak. Po teh vsakodnevnih deževjih je vse preveč razmočeno in ni takih GORE TEXK, ki bi zadržale vso to vlago.
Vandrovc, ko boš zbiral najino turo, bodi zmeren pri razdalji in brez blata prosim.
Bilo pa je tako. Prvič sem se peljal z vlakom iz MB do Dravograda. Lepa vožnja. Ob dveh popoldan na Košenjak, tokrat preko Ojstrice. Preko Urbana na Pernice, kjer sem si povezal pokostnico leve noge. Nekaj se je oglašala, tekel pa sem z vrha Košenjaka vse do Pernic in nato v Bistriški potok.Razmere idealne, potem pa se je začelo. Ko sem zagrizel v hrib Sv. Jerneja se je vlilo. Voda, blato, kamenje. Ampak, ker sem imel še začetno energijo je to šlo z lahkoto. Na vrhu sem se v hiši kjer je žig preoblekel, striček s pipico pa me je vprašal kje imam avto. Ko sva si razjasnila kako in kaj mi je najprej ponudil šnopček nato pa rekel da se naj vpišem v knjigo, da bodo vedeli kje me bodo iskali, če se ponoči izgubim. Noč se je ravno začenjala. Ko sem se vpisoval pa me je domači ovčar mimogrede zagrabil za peto. Tako, opozorilno.
V momentu sem bil nato na Bricniku in spodaj pri Pernatu popil kavo. Gazda je jamral, da so imeli točo že trikrat in da je zbilo vse sadje. Zdaj me že pozna, pri njem sem kavo pil tretjič. Potem pa sem prvič zgrešil. En odcep prehitro sem zavil v desno, po travniku navzdil in tam iskal vhod v gozd, kjer nato skozi eno močvaro prideš do lovske koče in tiste lepe lovske preže. Vsako drevo sem obsvetil z lučko pa ni bilo markacije. Čez travnik se vzpnem navzgor do kmetije in mi tam povedo, da moram nazaj na glavno cesto, navzdol in nato pri drugem odcepu desno in pridem do koče. To priporočam vsakemu. Ne rint v tisto močvaro, lepo po glavni cesti tečeš navzdol, nato pa je tabla lovska koča in si po suhem tam morda še prej. Pot je malo daljša, ampak si hitrejši in ne gaziš po močvari. Od tam v Radeljski graben je pa grozljivka. Tema kot v rogu, strmina, blato, desno pod teboj grmi hudournik. Če se sam znajdeš tam je kar malo srhljivo, ampak nimaš časa mislit na to, ker moraš premerit vsak korak, drugače si do kolen v blatu. Ko nekako prilezem do dna olajšanje, nato pa nova past. Radeljski potok je narasel in ne morem čez. Tam ni brvi in moraš nekako stelovadit po kamnih. Ko je navaden vodostaj gre, zdaj pa je bilo vode precej več. Hodim gor in dal in iščem prehod. Ko prideš čez si pri Žohari v 15 minutah in tam bi lahko še kaj pojedel. Potem pa napaka. Grem po cesti na levo ob potoku navzgor, misleč, da cesta vodi po ovinkih do Žohara. Pa ne vodi, gre nekam povsem drugam. In to sem ugotovil po več kot eni uri, nakar se odločim in tečem nazaj na izhodišče. Precej vstran vržene energije in časa in Žohar bo gostilno že zaprl.
Z lučjo še enkrat preiščem potok in najdem primerno razporejene skale preko katerih bi šlo, ampak ena ni trdno stala na dnu in sem do kolen v vodi. Na drugi strani pa se spomnim da ne vem v katero stran moram iskati markacijo, breg pa zaraščen s koprivami do glave. Nazaj čez potok, itak sem moker, poiščem izhodišče in potem kar tam zabredem nazaj. Na drigi strani najdem markacijo on do Žohara. Zaprto. Sezujem čevlje, ožmem nogavice in na Kapunar. V življenju nisem prehodil težjega dela, kot je bil ta vzpon na Kapunar. Na kratko, blato, voda in dež od zgoraj. Pot je lil iz mene ko sem vlačil noge iz blata. Na kači Hubenlentz sam nameraval napraviti počitek, ker nisem še prav počival in sem vedel da tako dolgo ne bo šlo. Izgubil pa sem ogromno energije. Blato je hudič. Pa sem naredil napako in šel v tisti zmešnjavi markacij preveč navzdol. In zgrešil kočo. Do Pankracija se je vleklo in vleklo, malo sem se usedel na eno klop in opazoval Avstrijo ponoči. Avstrijske lučke ponoči. Po par minutah me je mokrega začelo trest in sem potegnil naprej. Prečkanje ograjenega travnika polnega svetlečih kravjih lučk. Na prejšnjem prečenju ni bilo težav, krave so ležale, jaz pa v miru mimo njih. Tokrat so stale in me nekaj časa gledale, nato pa se začele preganjat ena za drugo. Mater sem se prestrašil in še jaz v tek do ograje na spodnji strani. Krave pa v tropu na zgornjo stran. Zgleda da smo se bali eden drugega. Ograja je bila iz bodeče žice in bi se v sili lahko izmuznil pa ni bilo treba. Na drugi strani ograje sem se oddahnil. Mimo Pankracija proti Kaplji, vmes dremež na gugalnici. Pol ure, nato pa se sem zbudil dregetajoč. Danilo se je, vse cunje na sebe (vse mokro) in nato v drncu naprej da se ogrejem. 10 minut in že sem se slačil. Do cilja nato razmere idealne, nič blata, vzponi relativno lahki. Ja, nekaj blata je bilo še iz Ostrega vrha navzdol v smeri Žavcarja. Ampak podnevi s tem lažje opraviš. Od Kaplje naprej sem imel težave s pekočimi podplati. Mislim da kar znam prenesti bolečine, ampak to je bilo pa vse do cilja precej zoprno. Priznam, da sem trpel. Bal sem se, da gre za žulje in se nisem upal sezuvat čevljev. Ko sem se nato v Mb pri hčerki namakal v banji sem ugotovil, da nimam nobenega žulja, koža pa ji bila tam, kjer me je peklo čisto bela, okoli pa je bila koža normalne barve. Šlo je za neprekrvavljene otiščance. Al nekaj takega.
Na Urbanu nisem niti pomišljal, da bi iskal markacije, ali spraševal za pot do Maribora. Brez razmišljanja sem se spustil v Kamnico.
Resnični mislim da nima pravega smisla v takih razmerah iti čez Kozjak. Po teh vsakodnevnih deževjih je vse preveč razmočeno in ni takih GORE TEXK, ki bi zadržale vso to vlago.
Vandrovc, ko boš zbiral najino turo, bodi zmeren pri razdalji in brez blata prosim.
Tudi na korenček gre.
mora biti v človeku, da se v taki čofti prebije čez Kozjak. Velika je tudi višinska razlika.
, ki ljubi vodo, no potem pa gre...
