Prejšnji teden sem se namreč zapletel v vojaški spopad s poškodbo kolena. In boji tudi po enem tednu počitka ne pojenjajo, ampak še naprej sejejo bolečino.
Vse moje poskuse lahkotnega teka spremlja deklamacija medmetov "Joj, uh, oh, grrr, jeb...mti
." Jutri bom skušal, da se obdržim pri kondiciji, osedlati kolo. Če gre rakom žvižgat tudi ta načrt, se bom pa prisiljen namazati s tekaškimi žavbami, ki bodo s samosvojim vonjem
(pa ne že spet! Dovolj jamranja, grem se borit do zadnjih moči in upam, da bom lahko (kot vojni veteran
Moj marčevski dolžinski rekord brezbolečinskega teka znaša 1.8 km!?
Kaže, da sem rojen šprinter.