Zadnje novičke

[nana]

Sem mislila, da se bosta kaj bolj razpisali.

Smo prišli domov zvečer in smo malo utrujeni. Jutri zagotovo

[maraton 100]

Živijo!

Čestitke vsem udeležencem maratona , posebno Matjažu za osebni rekord.
LP Stane

[silvij]

Bravo vsi nasi! Da se mal pohvalim / osebni rekord / 3:30:55 netto. Lep pozdrav iz Prage, po prvem pomaratonskem jutranjem teku.

[bobr]

Kaj naj rečem drugega kot hvala vsem za podporo. Laufer ti si bil pravi car s spremljanjem in zdaj te šele razumem ko si mi razlagal o Berlinu. Tudi vsem ostalim čestitkam iskrena zahvala, vsi ste mi še bolj polepšali nedeljski dan.
To je res nepredstavljiv dogodek. Toliko folka na progi in ob progi, mislim da celo mesto diha in živi z maratonom. Še zdaj me drži čustvena euforija.
Meni je šlo do polovice prehitro potem sem malo spustil in za tem so se začele še težave. Ampak sem vseeno zdržal do konca in kljub hoji v zadnjih kilometrih presegel pričakovanja.

Organizacija izjemna nimam skoraj nič pripomb. Ta maraton priporočam vsem ki greste prvič na to trnovo pot ali vsem ki želite izboljšat rezultat...

Še moje podrobno poročilo o teku (v anlgeškem jeziku):
http://bobr-sport.info/?p=336

[IWca]

Bravo maratonci!!! Čestitke vsem!
Matjažu še posebej! Za tako hitrost potrebuješ že čelado

[ROSI64]

Komaj čakal poročila z maratona v Berlinu, potem pa so v angleščini

[bobr]

Komaj čakal poročila z maratona v Berlinu, potem pa so v angleščini

Moje je z razlogi v angleščini. Ne znaš angleško

[ROSI64]

Komaj čakal poročila z maratona v Berlinu, potem pa so v angleščini

Moje je z razlogi v angleščini. Ne znaš angleško

Žal ne

[luzr]

Komaj čakal poročila z maratona v Berlinu, potem pa so v angleščini

Moje je z razlogi v angleščini. Ne znaš angleško

Žal ne

Beav'r, such remark is rude, isn't it?
Manche lernten auch andere Sprachen in der Schule, nicht nur Englisch.

Rosi64, prevod z guglovim strojnim prevajalnikom bo komaj uporaben. Naj ti bobr za kazen stokrat natipka sljovenačko verzijo.
Predvidevam pa da bodo maratonci z veseljem vse povedali na dolgo in široko. PA še spremljevalna ekipa bo imela kaj za dodati.

[Runcajz]

Bobr, moje iskrene čestitke in pravi samurajski poklon! Sva tako rekoč iz istega hleva, kar zadeva trenerja, Jerneja. Tvoj rezultat je bil tudi moj cilj, pa se je obrnilo drugače, zato toliko bolj razumem, kaj pišeš. Kaj je množica: to, da vsa tekla kot kaže nekaj m narazen do 18. km! Kalvarijo na “hitri” in “ravninski” progi po 23 km sva delila, bil pa si boljši in nisi padel v brezno, ki se je meni odprlo na 30. Mojster! Ko berem tvoj blog, spet podoživljam nedeljo! V nove zmage, banzai!

Svojo štorijo bo pa popisal zvečer!

Runcajz

[MatjazV]

No pa smo vsi srečno nazaj. SLO-TF ekspedicija v Berlin je uspela in to celo bolje, kot smo pričakovali oziroma napovedovali.

Jaz sem potoval z Bobrom in Mašo, ki sta poskrbela, da je bila vožnja do Berlina in nazaj zelo hitra, udobna in varna. Po prihodu v Berlin smo jo takoj mahnili na expo, da smo, še pred največjim navalom prevzeli štartne številke. Sledil je ogled stojnic in nakupovanje. Žal so bile cene športne opreme zelo navite tako, da smo kupovali bolj malo razen napitkov Basica, ki so bili v primerjavi s cenami v Sloveniji nesramno poceni. Seveda sem si nabavil pošteno zalogo. No, kupil sem si tudi kompresijske štucne od 2XU, ki so zakon, saj sem z njimi takoj po maratonu spet »shodil«.

Po križarjenju med stojnicami smo si privoščili nekaj hrane (klobase) in še zalili z brezalkoholnim pivom. To je bil tudi edini »prekršek«, ki smo si ga privoščili pred maratonom. Sledila je namestitev v Slovenskem domu St. Elizabeth (http://www.slovenskidomberlin.com), kjer so bili zelo dobri gostitelji.

V soboto dopoldne smo se pridružili množici tekačev na 6 kilometrskem Breakfast Run-u, ki je potekal po glavnih ulicah od Charlottenburg Palaca do olimpijskega štadijona. Tu je bilo, kot na vseh podobnih tekih, zelo zabavno in slikovito. Nepregledna množica tekačev in njihovih spremljevalcev, ki so prišli praktično z vseh kontinentov, se je v raznih opravah in barvitih oblačilih ter opremljena z zastavami in drugimi rekviziti počasi valila po berlinskih ulicah in po slabi uri prispela na olimpijski štadion, ki je res nekaj posebnega. Tu smo najprej malo pozirali za fotografe, potem pa je sledil boj za krofe, jogurt, čaj, kavo, sadje in druge dobrote, ki jih je za vse udeležence pripravil organizator.
Čeprav sem bil med manjšimi v tej množici, sem si z lahkoto nabral vsega po malem. Uspel sem priti tudi do kave, sem zagrabil 4, še za moje sotrpine, ampak na poti do njih sem uspel prinesti samo tri. Ko smo se okrepčali je sledilo še malo fotografskega poziranja nato pa smo odbrzeli v dom, da se preoblečemo in potem smo odšli še na krajši ogled mesta. Obiskali smo tudi restavracijo Vapiano, kjer smo se napokali izvrstnih testenin. Ogledali smo si tudi mini maraton šolske mladine. Zvečer so bile noge kar težke in utrujene, saj smo prehodili okoli 10 km. To sicer ni pametno početi dan pred maratonom ampak v Berlinu pa tudi nisi vsak dan. Pred spanjem je sledil še ogled napete košarkaške tekme, priprava tekaške opreme, potem pa počitek.

Napočil je dan D. Vstajanje ob petih in takoj obvezen kofetek. Zajtrk sem si pripravil po svoje, kar v sobi. Ko sem prišel v jedilnico, sem takoj opazil, da manjkata Bobr in Maša. Šibam v njuno sobo in ju zbudim. Sta mal zaspala, ker je odpovedala budilka. Je bilo še ravno toliko časa, da sta se na hitro oblekla in potem smo odbrzeli na avtobusno postajo, kjer smo za las ujeli naš prvi bus. Obetal se je lep sončen dan, napovedanih je bilo 25 st. C. Zame je to že prava vročina in prav nič je nisem bil vesel. Pred Bundestag smo prispeli, ko še ni bilo kakšne gneče. Naredili smo nekaj posnetkov nato pa pot proti štartnim boksom.

Pred oddajo garderobe sem si oblekel dres in kapo, in namestil čip in očala. S seboj sem vzel tudi 5 gelov in energetsko ploščico, ki sem jo pojedel slabo uro pred štartom. Pot do štartnega bloka je bila kar dolga in tekačev je bilo iz minute v minuto več. Jaz sem se prerinil v prvo vrsto cone B, praktično takoj za elito in svojo pozicijo sem moral braniti z vsemi močmi vse do znaka za štart. Okoli mene večinoma španci in skupinica vedno glasnih Italijanov, ki so 15 min pred startom zapeli o sole mio in za to dobili bučen aplavz. Pred nami so štartali tekmovalci z vozički, potem pa je bila nervoza že na vrhuncu. Gužva v boksu, malo prerivanja, po zraku so letele majic e, plastenke in PVC pregrinja, udarna glasba iz zvočnikov, pozdravi v ne vem koliko jezikih, tudi v slovenščini in potem… POK. Začetek je bil res hiter in takoj smo se znašli med množico navijačev, ki nas je spremljala vse do cilja. Na začetku smo tekli v dveh ločenih kolonah, vsaka na svoji strani avenije. Kilometri so leteli z neverjetno lahkoto. Tempo je bil veliko hitrejši od planiranega.

Polovičko sem obrnil za dobre 3 in pol minute hitreje kot sem načrtoval. Ko sem videl, da je bilo to celo pol minute hitreje od mojega letošnjega najhitrejšega polmaratona, sem se vprašal, če je pametno, da nadaljujem v tem tempu. Vedel sem, da bo v drugem delu sledil padec tempa ampak časovne zaloge je bilo dovolj. Nič, gremo, pa naj bo, kar bo. Berlinska proga je res hitra in ravna. Imeli smo samo dva manjša vzpona.

Okrepčevalnice so bile odlično založene, jaz sem potreboval samo vodo. Zaradi izredno toplega vremena sem tekel s kapo, ki sem jo na vsaki postaji namočil v lavorju z vodo. Izkoristil sem tudi vsako tuširanje, ki so ga pripravili gasilci ob desni strani proge na vsakih nekaj kilometrov. Skratka, vse super. Bil sem tako zatopljen v svoj tek, da sem spregledal osem kilometrskih oznak, kjer bi sicer moral zabeležiti čas vsakega kilometra posebej. Tempo je v drugi polovici, tako kot vedno, padel. Tokrat za štiri minute. Noge so bile proti koncu že kar težke, pridelal sem dva žulja, nekaj pa je prispevala tudi vročina. Ko sem pritekel do Brandenburških vrat, kjer je bila položena CC preproga (zakaj že??) sem za trenutek pomislil, da sem že v cilju. No, to je bil samo «navidezni« cilj v moji glavi, saj je bilo treba premagati še kakšnih 200 m široke ciljne ravnine.

V cilju sem bil vesel super rezultata. PB iz maratona v Ottawi (2004), sem popravil za 3: 39 min, kar je bilo precej hitreje kot sem načrtoval. Kar nisem mogel verjeti. Solze sreče – takoj me obstopita dve dekleti in povprašata, če sem OK. Ja vse je OK sem izdavil in v naslednjem trenutku sem že imel kolajno okoli vratu. Sledil je sprehod skozi lijake, kjer so nas usmerjali vse do garderobe. Ustavil sem se pri dolgi stojnici Basce in popil vsaj liter tega napitka. Naslednja je bila stojnica z brezalkoholnim pivom. Nič, sem si rekel: eden je kot nobeden, pa sem vzel dva pirčka in spet je hitro spolzelo po grlu. Potem je sledilo uradno fotografiranje in prevzem garderobe. Ker v cilju še ni bilo gužve sem si na hitro privoščil še tuširanje pod šotorom. Sledila je sprostilna masaža, kjer sem se prepustil dvema maserkama. Matr je pasal. Škoda, da je bla zadaj že vrsta.

Zbirališče naše TF ekipe je bilo v Familien Treff punktu in sicer pod oznako M, tako smo se namreč dogovorili prejšnji dan. Kljub silni množici smo se uspeli zbrati in potem odšli na organizirano skupinsko fotografiranje. Niso prišli vsi, nekaj nas je pa le bilo. Ker je vročina neusmiljeno tolkla smo se po 15 min čakanja odpravili proti našemu domu. Spotoma smo zavili še na obvezni kebab in pivo.

Zvečer sta se naši »domski« skupinici pridružila še Nataša in Miha, kjer smo nazdravili uspešnemu zaključku berlinskega maratona in novim osebnim rekordom.

Ko sem lani delal plan za letošnjo glavno tekmo, sem poleg Londona izbral še Berlin. Če mi v Londonu ni šlo vse po načrtu, mi je to v Berlinu več kot uspelo. Ključen je bil 3-mesečni cikel priprav, kot nadgradnja na zimsko-spomladanski bazični del. Še posebej uspešne so bile 14 dnevne priprave na Rogli. Letos sem se odpovedal celo morju, obenem pa sem se izognil največji vročini.

Hvala TF in ostali berlinski družbi: Nataša, Miha, Jana, Polona, Karin, Uroš, Maša, David, Andreja, Gregor …, ki smo skupaj doživeli ta veliki tekaški praznik.

Hvala tudi vsem vam za čestitke na TF in po SMS, še posebej Lauferju, ki je sproti obveščal kaj se je dogajalo na progi.

FOTKE

Lep pozdrav, Matjaž

[mazi]

No pa smo vsi srečno nazaj. SLO-TF ekspedicija v Berlin je uspela in to celo bolje, kot smo pričakovali oziroma napovedovali.

Jaz sem potoval z Bobrom in Mašo, ki sta poskrbela, da je bila vožnja do Berlina in nazaj zelo hitra, udobna in varna. Po prihodu v Berlin smo jo takoj mahnili na expo, da smo, še pred največjim navalom prevzeli štartne številke. Sledil je ogled stojnic in nakupovanje. Žal so bile cene športne opreme zelo navite tako, da smo kupovali bolj malo razen napitkov Basica, ki so bili v primerjavi s cenami v Sloveniji nesramno poceni. Seveda sem si nabavil pošteno zalogo. No, kupil sem si tudi kompresijske štucne od 2XU, ki so zakon, saj sem z njimi takoj po maratonu spet »shodil«.

Po križarjenju med stojnicami smo si privoščili nekaj hrane (klobase) in še zalili z brezalkoholnim pivom. To je bil tudi edini »prekršek«, ki smo si ga privoščili pred maratonom. Sledila je namestitev v Slovenskem domu St. Elizabeth (http://www.slovenskidomberlin.com), kjer so bili zelo dobri gostitelji.

V soboto dopoldne smo se pridružili množici tekačev na 6 kilometrskem Breakfast Run-u, ki je potekal po glavnih ulicah od Charlottenburg Palaca do olimpijskega štadijona. Tu je bilo, kot na vseh podobnih tekih, zelo zabavno in slikovito. Nepregledna množica tekačev in njihovih spremljevalcev, ki so prišli praktično z vseh kontinentov, se je v raznih opravah in barvitih oblačilih ter opremljena z zastavami in drugimi rekviziti počasi valila po berlinskih ulicah in po slabi uri prispela na olimpijski štadion, ki je res nekaj posebnega. Tu smo najprej malo pozirali za fotografe, potem pa je sledil boj za krofe, jogurt, čaj, kavo, sadje in druge dobrote, ki jih je za vse udeležence pripravil organizator.
Čeprav sem bil med manjšimi v tej množici, sem si z lahkoto nabral vsega po malem. Uspel sem priti tudi do kave, sem zagrabil 4, še za moje sotrpine, ampak na poti do njih sem uspel prinesti samo tri. Ko smo se okrepčali je sledilo še malo fotografskega poziranja nato pa smo odbrzeli v dom, da se preoblečemo in potem smo odšli še na krajši ogled mesta. Obiskali smo tudi restavracijo Vapiano, kjer smo se napokali izvrstnih testenin. Ogledali smo si tudi mini maraton šolske mladine. Zvečer so bile noge kar težke in utrujene, saj smo prehodili okoli 10 km. To sicer ni pametno početi dan pred maratonom ampak v Berlinu pa tudi nisi vsak dan. Pred spanjem je sledil še ogled napete košarkaške tekme, priprava tekaške opreme, potem pa počitek.

Napočil je dan D. Vstajanje ob petih in takoj obvezen kofetek. Zajtrk sem si pripravil po svoje, kar v sobi. Ko sem prišel v jedilnico, sem takoj opazil, da manjkata Bobr in Maša. Šibam v njuno sobo in ju zbudim. Sta mal zaspala, ker je odpovedala budilka. Je bilo še ravno toliko časa, da sta se na hitro oblekla in potem smo odbrzeli na avtobusno postajo, kjer smo za las ujeli naš prvi bus. Obetal se je lep sončen dan, napovedanih je bilo 25 st. C. Zame je to že prava vročina in prav nič je nisem bil vesel. Pred Bundestag smo prispeli, ko še ni bilo kakšne gneče. Naredili smo nekaj posnetkov nato pa pot proti štartnim boksom.

Pred oddajo garderobe sem si oblekel dres in kapo, in namestil čip in očala. S seboj sem vzel tudi 5 gelov in energetsko ploščico, ki sem jo pojedel slabo uro pred štartom. Pot do štartnega bloka je bila kar dolga in tekačev je bilo iz minute v minuto več. Jaz sem se prerinil v prvo vrsto cone B, praktično takoj za elito in svojo pozicijo sem moral braniti z vsemi močmi vse do znaka za štart. Okoli mene večinoma španci in skupinica vedno glasnih Italijanov, ki so 15 min pred startom zapeli o sole mio in za to dobili bučen aplavz. Pred nami so štartali tekmovalci z vozički, potem pa je bila nervoza že na vrhuncu. Gužva v boksu, malo prerivanja, po zraku so letele majic e, plastenke in PVC pregrinja, udarna glasba iz zvočnikov, pozdravi v ne vem koliko jezikih, tudi v slovenščini in potem… POK. Začetek je bil res hiter in takoj smo se znašli med množico navijačev, ki nas je spremljala vse do cilja. Na začetku smo tekli v dveh ločenih kolonah, vsaka na svoji strani avenije. Kilometri so leteli z neverjetno lahkoto. Tempo je bil veliko hitrejši od planiranega.

Polovičko sem obrnil za dobre 3 in pol minute hitreje kot sem načrtoval. Ko sem videl, da je bilo to celo pol minute hitreje od mojega letošnjega najhitrejšega polmaratona, sem se vprašal, če je pametno, da nadaljujem v tem tempu. Vedel sem, da bo v drugem delu sledil padec tempa ampak časovne zaloge je bilo dovolj. Nič, gremo, pa naj bo, kar bo. Berlinska proga je res hitra in ravna. Imeli smo samo dva manjša vzpona.

Okrepčevalnice so bile odlično založene, jaz sem potreboval samo vodo. Zaradi izredno toplega vremena sem tekel s kapo, ki sem jo na vsaki postaji namočil v lavorju z vodo. Izkoristil sem tudi vsako tuširanje, ki so ga pripravili gasilci ob desni strani proge na vsakih nekaj kilometrov. Skratka, vse super. Bil sem tako zatopljen v svoj tek, da sem spregledal osem kilometrskih oznak, kjer bi sicer moral zabeležiti čas vsakega kilometra posebej. Tempo je v drugi polovici, tako kot vedno, padel. Tokrat za štiri minute. Noge so bile proti koncu že kar težke, pridelal sem dva žulja, nekaj pa je prispevala tudi vročina. Ko sem pritekel do Brandenburških vrat, kjer je bila položena CC preproga (zakaj že??) sem za trenutek pomislil, da sem že v cilju. No, to je bil samo «navidezni« cilj v moji glavi, saj je bilo treba premagati še kakšnih 200 m široke ciljne ravnine.

V cilju sem bil vesel super rezultata. PB iz maratona v Ottawi (2004), sem popravil za 3: 39 min, kar je bilo precej hitreje kot sem načrtoval. Kar nisem mogel verjeti. Solze sreče – takoj me obstopita dve dekleti in povprašata, če sem OK. Ja vse je OK sem izdavil in v naslednjem trenutku sem že imel kolajno okoli vratu. Sledil je sprehod skozi lijake, kjer so nas usmerjali vse do garderobe. Ustavil sem se pri dolgi stojnici Basce in popil vsaj liter tega napitka. Naslednja je bila stojnica z brezalkoholnim pivom. Nič, sem si rekel: eden je kot nobeden, pa sem vzel dva pirčka in spet je hitro spolzelo po grlu. Potem je sledilo uradno fotografiranje in prevzem garderobe. Ker v cilju še ni bilo gužve sem si na hitro privoščil še tuširanje pod šotorom. Sledila je sprostilna masaža, kjer sem se prepustil dvema maserkama. Matr je pasal. Škoda, da je bla zadaj že vrsta.

Zbirališče naše TF ekipe je bilo v Familien Treff punktu in sicer pod oznako M, tako smo se namreč dogovorili prejšnji dan. Kljub silni množici smo se uspeli zbrati in potem odšli na organizirano skupinsko fotografiranje. Niso prišli vsi, nekaj nas je pa le bilo. Ker je vročina neusmiljeno tolkla smo se po 15 min čakanja odpravili proti našemu domu. Spotoma smo zavili še na obvezni kebab in pivo.

Zvečer sta se naši »domski« skupinici pridružila še Nataša in Miha, kjer smo nazdravili uspešnemu zaključku berlinskega maratona in novim osebnim rekordom.

Ko sem lani delal plan za letošnjo glavno tekmo, sem poleg Londona izbral še Berlin. Če mi v Londonu ni šlo vse po načrtu, mi je to v Berlinu več kot uspelo. Ključen je bil 3-mesečni cikel priprav, kot nadgradnja na zimsko-spomladanski bazični del. Še posebej uspešne so bile 14 dnevne priprave na Rogli. Letos sem se odpovedal celo morju, obenem pa sem se izognil največji vročini.

Hvala TF in ostali berlinski družbi: Nataša, Miha, Jana, Polona, Karin, Uroš, Maša, David, Andreja, Gregor …, ki smo skupaj doživeli ta veliki tekaški praznik.

Hvala tudi vsem vam za čestitke na TF in po SMS, še posebej Lauferju, ki je sproti obveščal kaj se je dogajalo na progi.

FOTKE

Lep pozdrav, Matjaž

Matjaž - super prispevek v celoti...

[bobr]

Komaj čakal poročila z maratona v Berlinu, potem pa so v angleščini

Moje je z razlogi v angleščini. Ne znaš angleško

Žal ne

Za kazen častim rundo ob opisovanju poročila v živo

Luzr ti pa pojdi raje prej maraton pretečt in potem kritiziraj tuja poročila

Runcajz z Jernejem sem že govoril in imam obisk pri njemu naslednji teden. Upam da ti zanaliziraš zadevo do takrat ker me zanima kaj je šlo tok narobe pri tebi. Kakorkoli, oba sva dobro tekla tudi na račun dobrih priprav Boš pa naslednjič šel pod 3:30.

[ROSI64]

Bobr vedno si mi bil pripravljen dati kakšen nasvet in tudi sedaj vem, da mi boš lahko s tvojimi izkušnjami na Berlinskem maratonu pomagal, da mi bo lažje na LM.

[Runcajz]

Berlinski maraton je bil zame eden od glavnih ciljev sezone, skupja s Triatlonom Jeklenih, zato sva tudi program z Jernejem iz Šmarjeških PRŠC naredila ciljano nanj. In seveda na PB, saj sem se po izboljšanju PBja na jeklenih za 16 minut dokončno odločil za napad na 3: 30. Berlin, hitra proga in velika tekma je tako in tako bila moja želja že od prej za tak pomemben korak. Po dveh prepsanih nočeh vem, da je bil pomembne korak, samo malo drugačen, kot sem si ga predstavljal. Sem se odločil, da tole tudi objavim, malo iz čuta dolžnosti, ker tudi sam zasledujem izkušnje drugih na tem forumu, malo iz neke skupinske solidarnosti in malo v želji deltii veliko doživetje s tistimi, ki ste tam bili ali pa nameravate biti v prhodnje.

V Berlin sva priletela v petek pozno zvečer, že na letu iz MUC na Tegel je bilo vzdošje v letalu maratosnko. Od Italijanov v rtenirkah in impecable mokasničkih, do anglosaksoncev tipa looking sharp acting cool. Prijetno. Tudi v hotelu se je naslendje jutro izkazalo, da je takih družinskih odprarv bilo kar nekaj, tudi priejtno. Dopoldne sem šel na Tempel po štartno številko, sejem je bil kramarski, cene navite, ampak organizacija kar OK, vsaj čakal nisem preveč. Popoldne sva šla s Tjašo na raviole Unten den Linden (res so lipe), gledala tekmo rolkarjer, kar zanimivo, še bolj pa bi bilo na kakšnem ostrem vogalu...Zvečer sem si privoščil tradicionalni tempo tekec, hotlel sem obiskati Darka v kamperju pri republiški hiši, pred Rechstagom pa sem na pločniku pogrnil, se potolkel in preživel minuto groze, kaj bo... Spat sem šel kar nervozen, dolgo okleval, kaj obleči itd.

Vstajanje ob 6h, zajtrk, kav, kava in malo pred osmo sem krenil. Organizacija je bila odlična, tako oddaja vreče z obleko, razgibavanje in ogrevanje, tarva je bila mokra, bilo je pirjetno toplo, nič ni pihalo. Če bi takat vedel... Tudi v štartnem prostoru nobene frke, nervoze, znajdem se med dvema zajcema za 3:30, hotel sem biti malo bolj spredaj, ampka bo že, scenarij B je, da se pač priključim enemu od njih. Štart 40 K+ presenetljivo miren, brez prerivanja in hiter, le nakej imamo v Ljubljani boljše: d.Stroj! Vzemite si eno uro, uživajte in pomirite se.

Prvi km malo nad 5, korigiram na povprečje 4:47 in potem gre kot singerica lepo do 10 km, občutek je dober, lahko uravnavam tempo po km časih. Pred 13. km prehitim Živjo! I feel Slovenia! in na postaji zgabim vodo, nekaj srkam zmažem gel in gremo naprej. Gel se mi spacka po prstih in obrišem si ga v mokre lase, uf, kako sem moker. Ne prepoznam nevarnosti. Na nadvozu po velikem rondoju se malo fightam z eno Angležinjo, desmo so Danci, zato imam do cilja zagarantirano glasno navijanje, večinoma smo ena gruča., malo prehitevamo, je OK. OK?. Na 18. km začutim vročino na hrbtu, nenavadno, v glavi mi nekaj šumi, moram stopiti na gas, čekiram čas, ups zadnji km čez 5. Fight! Napaka! Tečem proti PBju na 21, vendar se moram zanj potruditi bolj, kot to kaže danes izpis na Urkunde. V podzavesti se prikrade strah. Prehiti me Uljanik in nezgrešljiva hrvaška tekačica, nekja časa poskušam slediti njunemo prepričljivemu koraku, pa mi po 21 izgineta. Na 23 me čaka prva past, pogledam na uro, km čas je poskočil čez 5. Fight, fight! Proga gre navzgor, berem na displeju Gebre je v času za WR, mene pa kuha. Zmažem drugi gel, vendar se ne ustavim, le srkam vodo in polivam. Na oknu so punce in fršterkerija 500 W, jaz pa se borim z vročino in uro. Ustalim čas, vendar čez 5, postane jasno, da cilj 2:00 na 25 polzi med mokrimi prsti. Mimo zamišljenega Zwischenzeita sem 4 minute. Fight, fight, fight! Na desni strani ceste igra na bobne nekoliko prizadet fant, simpatično je in ploskammo mu. Malo naprej stoji še umetnik z napisom, ki je del te instalacije: Du bist nicht nur Koerper (nisi samo telo!). Bi mu odgvororil, pa ne morem, ker: Ja Mensch, nur noch meine Seele lautf! (Človek, le še moja duša teče!). 30 in kriza, ne morem izkoristiti proge, vroče je, grem pod gasilski tuš, ne briga me, da bodo nogavice mokre in da bodo žulji in kmalu zmažem tretji gel, zdaj končno normalno pijem. Čakam Potsdamer, ga ni nikjer, medtem na desni prvi na infuziji. Čas raste čez 5:30 na km. Na nadvozu me prehiti tekačica AK PIvka, pozdravim navijače z zastavo. Vidim napis: Papi, dafuer hast du treniert (Oči, za to si treniral). Ja, vem. In drugega malo kasneje: Vergiss 3:30, hab Spass (pozabi 3:30, zabavaj se). A me nekdo.... Potsdamer je dolg, izgubim orientacijo. Na 32 igra bend I like to move it move it, priljublejan nkova iz Madagaskarja. Jaz ne muvam, jaz se vlečem. Vroče je, pijem, na štantu mi poba da kozarec in pravi Prost, Danke. Šok:čas zadnjega km je čez 6, vzemi se v roke. Tole bo pa čez 3:50, groza! Diham na dva, puls je 15 do 20 nižji, kot v prvih km. Drugi na innfuziji, krči okoli mene. Prehitita me Estonec in Finec, ejga, sta pa dobro adaptirana. Na 40 voda, voda, potem do Unten den Linden, lipe ne cvatu in Brandenburška vrata se v neevklidskem, to je zakrivljenem prostoru izgubljajo tam nekje. Čas potisem pod 6, vzemi se v roke, tretji rešilec (pa en km pred ciljem!), okoli mene se borijo s krči, samo še to mi je manjkalo, me je strah. Sfightam se do vrat, glavo v roke in tistih 195 m do cilja ne levo ne desno naprej. Tu nekje je Tjaša, ampak ni šans, da bi vedel kje. Cilj, uspem se zbrati toliko, da ni le trenutek olajšanja, tudi zmagoslavja z zajemalko pelina, seveda. Vrti se mi v glavi, noge kot klade, voda, voda, voda, basica, basica, basica. Potem počasi naprej, srečam Uljanika in punco, Baš 3:30, kao što sam rekao. Simpatična sta, vesela, res žarita in privoščim jima, I tata bih, sine.... V šotorčku Japonec daje intervju za njgeov personal DVD, on ne ve, kaj ga punca sprašuje, ona ne, kaj odgovarja, je približno v taki koži, kot jaz. Pod tušem sem že napaljen, vržem medaljo v mokre gate, je pa res, da to lahko naredim stoje in sam od sebe, eni niso mogli, so pa res dobili infuzijo zastonj.... Pod tušem se malo sesatvim, kot opica planem po bananah in se odmajem do Famillientreffpunkta, tam me čaka Tjaša, jo skrbi, ker je videla, kako sem se majal kot Hanibalov slon v cilj. Odkorakava v hotel, končano je, zdaj hitro spokat in na letalo. Ko odhajava, pred hotelom stoji On - Gebre. Nasmejan, karizmatičen, pozitiven, navdušujoč. Za vse nas, ki se bolj ali manj vlečemo okoli. Škoda, ker ima intervju, sicer bi ga prosil za avtogram, nikoli tega nisem naredil, njega pa bi.

Na letališču se že med izbruhi frustracij in obžalovanja kuliram. Zraven naju sedi Indijec in vpraša Tjašo, medtem ko jaz odšepam do semaforja, če je Sir tekel maraton. Ja. In ona tudi, a ne? Še ta udarec,... Na Muenchenskem letališču mi pravi: veš, tale hotel je pa tako dobro lociran za priti na štart, da bi ga kar rezervirala za naslednje leto. Ej, Tjaša, you made my day, dvakrat (če si ga že sam nisem....). Zvečer sva doma in kljub vsemu, kar sem doživel, mi je žal, da je tega dneva konec. Naslednji dan ob 7h sem že na poti v službo, izjemoma grem z liftom, ampak sem boljši človek, kot sem bil v nedeljo zjutraj.

Tole sem napisal zato, ker pač rad napišem in ker verjamem, da je bilo in bo res lepo in dobro. Napisal sem tudi za vse tiste, ki so to doživeli ali želijo biti del tega velikega enkratnega dogodka.

Za analizo bo še čas, za občutek pa takole: v trailerju filma o maratoncih prarvi nek šampion: Martahon is greater than any human being! Res je, tudi Berlinski je daleč od lahko in hitre proge, bližje je ponižnost in spoštovanje do proge, do sotekačev, do vseh, ki ste in so bili del tega enkratnega dogodka. Jaz sem naredil nekaj napak, od tempa, nezadostne priprave o meni neznani progi, hidracije, predvsem pa prevelikega pričakovanja, neučakanosti in osredotočenostin na en sam cilj. Vse drugo: vročina, obleka, žeja, slabost iin tako naprej je dodatek, uspeh ali neuspeh leži v človeku. Zato Berlina ne bom več enačil s hitrostjo, lahkoto in podobnimi stereotipi. Enačil ga bom s pozitivno enrgijo, z milijonom tistih, ki ste bili del tega čudovitega dogodka, kjer v teh dveh dneh nisem občutil niti malo negativne enrgije, agresivnosti, nervoze in kar je tale navlake. Gledam svoje posnetke na netu in bi šel nazaj, takoj. Hvala vsem.

Pa ne pozabite: razpis bo zunaj že pozimi!

Runcalz