LP, vencelj
Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons
- 21 Feb 2009, 20:22
#170785
Čestitke, Zvone in Ivan!
LP, vencelj
LP, vencelj
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 21 Feb 2009, 20:53
#170794
Ne morem verjet. A je bila kaka inverzija in se je na Košenjaku sneg stopil?
Kako jima zavidam. Meni je na Kozjaku tako lepo, da tega ne morem povedat. Saj je mene tudi vleklo da grem z Zvonetom, ampak fičoti in mercedesi ne grejo skupaj. Ampak enkrat bom tudi to bedarijo naredil.
Še bolj pa se nagibam k temu, da gremo enkrat fičoti čez Kozjak. Fičoti ne bojte se, vse je v rukzaku. ZdravkoC ne zameri, hec mora bit.
Kozjačana, moj globoki poklon.
Kako jima zavidam. Meni je na Kozjaku tako lepo, da tega ne morem povedat. Saj je mene tudi vleklo da grem z Zvonetom, ampak fičoti in mercedesi ne grejo skupaj. Ampak enkrat bom tudi to bedarijo naredil.
Še bolj pa se nagibam k temu, da gremo enkrat fičoti čez Kozjak. Fičoti ne bojte se, vse je v rukzaku. ZdravkoC ne zameri, hec mora bit.
Kozjačana, moj globoki poklon.
Tudi na korenček gre.
- 22 Feb 2009, 08:32
#170824
Pozdrav,
Odločitev je padla zelo na hitro. Čeprav napis že dolgo visi na TFu.
Ampak, ko sva se z Zvonetom slišala na telefonu sem imel vtis tudi pri
njem, da so odprte vsemožnosti. Moj prvotni namen je bil ponoviti traso
Maribor - Graz preko Urbana in Svečine do Mure. Potem sem razmišljal,
da grem pol Kozjaka do Pankracija ali Radlja. Na koncu sem si rekel
da bi lahkošelz Zvonetom pol Kozjaka v smeri Dravograd - Maribor kar
je sicer v toplejšem vremenu priljubljena smer.
BUS je zamujal pa sva se že z nasmehom razpravljala, da greva v
mestni park in začneva kar tako pri roki v smeri AUT meje.
Po dremuckanju na BUSU izstop v tokrat ne preveč hladen Dravograd.
Tokrat je namreč temperaturna skala kazala samo -1oC.
Ob štartu tako zastavljenega cilja se sprašuješ kaj se dogaja zgoraj kot
so se nekateri v komentarjih objave tega posta. Kako je s snegom.
Namreč noben od naju ni imel prave infromacije. Vzorce sva imela
na podlagi povsem nerelevatnih izkušenj na MB Pohorju oz. okoli
Žavcarja. Zato so bili prvi koraki nad Dravogradom, kljub lepo shojeni
in ledenii stezi, polni spoštovanja in pozitivnega pričakovanja.
V gozdu nad zaselkom Ojstrica je še vedno bilo zelo lepo shojeno od
domačinov. Na vrh sva prišla po 2h urah in 20min. Časov si nisem pisal,
ker sem imel veliko dela z opazovanjem narave pa sem se mentalno
zlenil -
Vse je bilo v glavi ampak ... Po SMSih sva poskušala
prenesti sceno in občuteknočne beline od Košenjaka protii Urbanu pa
ni šlo najboljše. Scena, nama je bila lepša. Verjetno pa tudi
pomanjkanje rutine. Meni osebno je bilo komaj drugič da sem se v
snegu našel sredi Košenjaka in od tega prvič v nočnih pogojih. Tako,
da objektivnost je kilava.
Verjetno se vsak sprašuje kako
je bilo s snegom tukaj: Sneg je imel močno trdo podlogo s pokritim
pršičem. Noga se je nekako ustavila . Skratka dalo se tudi z nizko
obutvijo ne da si že koj na začetku tvegal mokre nogavice.
Ko sva zavila na desno na Lontharja si v nočnih pogojih nisva delala
problema z markacijo. Spremljala sva kar sledi in utrjeno gaz na
desno. Gaz naju je lepo pripeljala do lovske koče. Tisti "leseni lulček"
kjer običajno "tankamo" vodo je tokrat bil povsem pod belo snežno
odejo.
Tako, da sva šla kar mimo koče in se niti ozrla nisva po vodi ker
preprosto nisva našla ne lulčka ne potoka. Še koča se je komaj videla
ven iz snežnih kopic. Zvoneje tokrat tako ostal brez vode. Jaz kot
ziheraš sem jo še nosilv mehu od DRavograjske avtobusne postaje.
Zvonetu so se sredu Košenjaka izpraznile baterije v naglavni svetilki.
Tukaj v gozdu na gazi se še ni bilo za sekirat namreč
odsev jasne noči od beline snega je dal dovolj dober občutek hoje
po segu in gazi. Gaz je začela voditi preveč desno nakreber v smeri
Ojstrice. Zato sva zavila levo navzdol, kjer svapo občutku iz izkušenj
kopnih tur čutila da po prelomnici poteka markacija. Na cesto
za Pernice sva sestopila zadovoljna. Celo nogavice niso bile pretirano
mokre.
Nato v miren tek do Pernic. Jasno nebo, lučke v Dravski dolini,
Muta, Vuzenica, ..svetlobni trakovi na Kopah so naju pomirile
v miren ritmičen tek do Pernic.
Na Pernicah naju je presenetila luč v Knezovem zavetišču.
Potrkala sva in stopila. Presenetila naju je scena glasbe iz
"ferštekarije" ter nekaj fantov srednješolskih let, nekaj neurejeno
razvrščenih miz ter kaotično postavljene klopi v nekak krog.
Zvone povpraša po nekaj Coca Cole. Dali smo nekaj besed, preoblekla
majice. Razvnelo se je celo nekaj debate. Fantje so razložili, da si je
njihov razred privoščil organizacijo skromne srednješolske "žurke".
V nahrbtnik sem dal ostanek velike Coca Cole v plastenki, ki so
nama jo ponudili.
Nato krenila v Bistriški jarek. Jaz sem se sicer lenobno oprijel
ideje da bi se v jarek spustila po cesti. Ampak potem sva se odlločila
kar za sneg po klasiki ki poteka kot markirana pot pod cerkvijo Sv.
Juda Tadeja.
Jarek temačen in hladen kot vedno. Bučanje Bistrice in lenoben
tek do zavoja pri izlivu potoka Vud v Bistrico."Zvonetova" graba sicer
zavoj Hudičevega grabna je bila polna vode in mešanice ledu in snega.
Ampak se je dalo dokaj udobno priti čez Vud. Vzpon do Sv. Primoža je
bil ugoden. Ob izstopu iz gozda naju je zaslepil niz reflektorjev
osvetljene cerve. Jaz sem poskušal narediti nekaj fotk z mobilnikom
ampak poskusi zaradi osvetlitve so bili dokaj klavrni brez resnejšega
fotoaparata. Na kmetiji Glavar, ki sicer nudi usluge zavetišča sva dala
duška nemiru vedno pripetega simpatičnega psa. Ves čas je divje lajal
na naju ampak to naju ni motilo. Usedla sva se na verando ter
pomalicala. Jaz sem se rešil Coca Cole v nahrbtniku. Zvone je
ugotavljal, da v nadaljevanju verjetno ne bova ujela nobenega
odprtega gostišča vse tja do Sv. Duha na Ostrem vrhu.
Sledil je zopet miren tek po panoramski cesti in zavoj na desno
proti Radeljskemu potoku. Tukaj sva računala na težave ampak
nisva računala na toliko podrtega drevja. Vsake toliko časa sva
se morala ukvarjati z vejami in prebijanjem skozi vejevje.
Tokrat ni bilo tako udobno brez čelne svetilke. Organizirala sva se tako,
da je Zvone držal ritem pred mano. Jaz pa sem tekel tik za znjim
in mu s svojo čelno svetilko svetil v noge. To se je na strminah
z drsečim terenom izkazalo zadovolj obvladujoče. Tako
sva prišla iz Radeljskega potoka povsem brez večjih težav.
Na verandi pri Žoharju sva nekaj malega pojedla. Postanek sem
izkoristil še za preoblečenje nogavic.
Vzpon na Kapunar je potekal v znaku pričakovanja zore.
Ujela naju je sredi gozda. Na vrhu nekaj fotk. Zagledala sva
se v bele vršace v smeri Olševe, Raduhe in napej Savinjskih Alp.
Nato proti Hubenlentzu po prijetni snežni utrjeni poti in
do cerkve Sv. Pankracija. Jaz sem si tam privoščil zvonenje za vse
drage. Upam da nisem preveč terororiziral zaselke odspodaj pod
Pankracim. Zvone je medtem opravil telefonski razgovor.
Proti Kapli sva šla kar v teku po asfaltni cesti na AUT strani do hotela.
Malo se mi je tožilo po SLO strani. Ta del poti je na SLO sicer
napornejši ampak je prijetnejša in tudi imam na sumu, da je krajša.
Pri hotelu na AUT strani je Zvone poskušal dobiti kaj CocaCole jaz
pa sem kar zarezal v snežni hrib.
Ujela sva se pri kmetiji Močnik in krenila po cesti na AUT strani
na greben državne meje, ki teče mimo karavle.
Dan se je razvil v sončno belino. Kapla na najini desni je izgledala
idilično kot iz kakšne AUT razglednice. Tek čez zasnežene pašnike
nato pa do Schlossberga in mimo turisitčnih kmetij proti zadnjemu
vzponu na Sv. Duh. Jaz sem si dal dela s sklikanjem konjičkov,
Škotske govedi, ...na urejenih dvoriščih. Na Sv. Duhu malica in
v priačkovanju zadnjega odseka proti Mariboru.
Odsek Kozjaške poti Žavcar-Tojzl GAJ - Kamnca vsaj meni osebno
daje vtis neke skraj nepotrebne in tečne formalnosti. Najarajši
bi bil da je ni in bi človek kar direktno skočil iz Duha v Maribor.
Tako sem osebno dokaj apatično pričakoval ta del poti.
Spust po cesti iz Duha proti kmetiji ???? kako že ( včasih sem jih
vedel vse na pamet ) nato pa zavoj na desno preko zasneženih
pašnikov v sotesko pod cesto, ki pripelje nazaj na cesto pri Šelejevi
grabi - mrzlo in temačno stičišče poti .... Vzpon preko pašnikov na
Žavcarja naju je prijetno presenetil. Po utrujanjem z rahlo vdirajočim
snegom, ko sva se odlepila od ceste v Šeleji grabi sva naletele na
povsem KOPNE ZELENE pašnike. Juhuhu. To nama je pognalo nekaj
energije v rahlo apatično razpoloženje. Nato na cesto proti Žavcarju in
spust iz Žavcarja mimo kapele v gozdu in kmetije ....Tukaj me je
prešinilo kakšno krivico delam temu odseku Kozjaške poti.Spomnil sem
se, kako smo včasih redno trernirali med tednom , ob weekendih .
Sestajali smo se v Kamniški grabi ali pri Bobičiu in redn odvijali
treninge. Tudi sprehodi in idividualni treningi so bili tukaj česti. Skratka
kar veliko prijetnih stvari se je tuka dogajalo. Redno vpisovanje v
knjigo na Koči na Žavcarjevem vrhu kjer verjetno še priča o obdobju
teningov in odločenosti načrtovanja prvega izziva Pohorje-Kozjak v
enem dahu.
Ta utrinek je naredil še preostanek poti preko Gaja in spust
v dolino proti kmetiji Bobič za zelo prijetnega. V spomin je prihajalo
navdušenje kako je tukaj poleti. Divje svinje, robide, ...prijeten hlad.
In kar nekaj krvi je prišlo v utrujen um ( vse je v glavi ??? ).
Spust v Kamniško grabo se je zgodil ob 17.30.
Odločitev je padla zelo na hitro. Čeprav napis že dolgo visi na TFu.
Ampak, ko sva se z Zvonetom slišala na telefonu sem imel vtis tudi pri
njem, da so odprte vsemožnosti. Moj prvotni namen je bil ponoviti traso
Maribor - Graz preko Urbana in Svečine do Mure. Potem sem razmišljal,
da grem pol Kozjaka do Pankracija ali Radlja. Na koncu sem si rekel
da bi lahkošelz Zvonetom pol Kozjaka v smeri Dravograd - Maribor kar
je sicer v toplejšem vremenu priljubljena smer.
BUS je zamujal pa sva se že z nasmehom razpravljala, da greva v
mestni park in začneva kar tako pri roki v smeri AUT meje.
Po dremuckanju na BUSU izstop v tokrat ne preveč hladen Dravograd.
Tokrat je namreč temperaturna skala kazala samo -1oC.
Ob štartu tako zastavljenega cilja se sprašuješ kaj se dogaja zgoraj kot
so se nekateri v komentarjih objave tega posta. Kako je s snegom.
Namreč noben od naju ni imel prave infromacije. Vzorce sva imela
na podlagi povsem nerelevatnih izkušenj na MB Pohorju oz. okoli
Žavcarja. Zato so bili prvi koraki nad Dravogradom, kljub lepo shojeni
in ledenii stezi, polni spoštovanja in pozitivnega pričakovanja.
V gozdu nad zaselkom Ojstrica je še vedno bilo zelo lepo shojeno od
domačinov. Na vrh sva prišla po 2h urah in 20min. Časov si nisem pisal,
ker sem imel veliko dela z opazovanjem narave pa sem se mentalno
zlenil -
Vse je bilo v glavi ampak ... Po SMSih sva poskušala
prenesti sceno in občuteknočne beline od Košenjaka protii Urbanu pa
ni šlo najboljše. Scena, nama je bila lepša. Verjetno pa tudi
pomanjkanje rutine. Meni osebno je bilo komaj drugič da sem se v
snegu našel sredi Košenjaka in od tega prvič v nočnih pogojih. Tako,
da objektivnost je kilava
.
Verjetno se vsak sprašuje kako
je bilo s snegom tukaj: Sneg je imel močno trdo podlogo s pokritim
pršičem. Noga se je nekako ustavila . Skratka dalo se tudi z nizko
obutvijo ne da si že koj na začetku tvegal mokre nogavice.
Ko sva zavila na desno na Lontharja si v nočnih pogojih nisva delala
problema z markacijo. Spremljala sva kar sledi in utrjeno gaz na
desno. Gaz naju je lepo pripeljala do lovske koče. Tisti "leseni lulček"
kjer običajno "tankamo" vodo je tokrat bil povsem pod belo snežno
odejo.
Tako, da sva šla kar mimo koče in se niti ozrla nisva po vodi ker
preprosto nisva našla ne lulčka ne potoka. Še koča se je komaj videla
ven iz snežnih kopic
. Zvoneje tokrat tako ostal brez vode. Jaz kot
ziheraš sem jo še nosilv mehu od DRavograjske avtobusne postaje.
Zvonetu so se sredu Košenjaka izpraznile baterije v naglavni svetilki.
Tukaj v gozdu na gazi se še ni bilo za sekirat namreč
odsev jasne noči od beline snega je dal dovolj dober občutek hoje
po segu in gazi. Gaz je začela voditi preveč desno nakreber v smeri
Ojstrice. Zato sva zavila levo navzdol, kjer svapo občutku iz izkušenj
kopnih tur čutila da po prelomnici poteka markacija. Na cesto
za Pernice sva sestopila zadovoljna. Celo nogavice niso bile pretirano
mokre.
Nato v miren tek do Pernic. Jasno nebo, lučke v Dravski dolini,
Muta, Vuzenica, ..svetlobni trakovi na Kopah so naju pomirile
v miren ritmičen tek do Pernic.
Na Pernicah naju je presenetila luč v Knezovem zavetišču.
Potrkala sva in stopila. Presenetila naju je scena glasbe iz
"ferštekarije" ter nekaj fantov srednješolskih let, nekaj neurejeno
razvrščenih miz ter kaotično postavljene klopi v nekak krog.
Zvone povpraša po nekaj Coca Cole. Dali smo nekaj besed, preoblekla
majice. Razvnelo se je celo nekaj debate. Fantje so razložili, da si je
njihov razred privoščil organizacijo skromne srednješolske "žurke".
V nahrbtnik sem dal ostanek velike Coca Cole v plastenki, ki so
nama jo ponudili.
Nato krenila v Bistriški jarek. Jaz sem se sicer lenobno oprijel
ideje da bi se v jarek spustila po cesti. Ampak potem sva se odlločila
kar za sneg po klasiki ki poteka kot markirana pot pod cerkvijo Sv.
Juda Tadeja.
Jarek temačen in hladen kot vedno. Bučanje Bistrice in lenoben
tek do zavoja pri izlivu potoka Vud v Bistrico."Zvonetova" graba sicer
zavoj Hudičevega grabna je bila polna vode in mešanice ledu in snega.
Ampak se je dalo dokaj udobno priti čez Vud. Vzpon do Sv. Primoža je
bil ugoden. Ob izstopu iz gozda naju je zaslepil niz reflektorjev
osvetljene cerve. Jaz sem poskušal narediti nekaj fotk z mobilnikom
ampak poskusi zaradi osvetlitve so bili dokaj klavrni brez resnejšega
fotoaparata. Na kmetiji Glavar, ki sicer nudi usluge zavetišča sva dala
duška nemiru vedno pripetega simpatičnega psa. Ves čas je divje lajal
na naju ampak to naju ni motilo. Usedla sva se na verando ter
pomalicala. Jaz sem se rešil Coca Cole v nahrbtniku. Zvone je
ugotavljal, da v nadaljevanju verjetno ne bova ujela nobenega
odprtega gostišča vse tja do Sv. Duha na Ostrem vrhu.
Sledil je zopet miren tek po panoramski cesti in zavoj na desno
proti Radeljskemu potoku. Tukaj sva računala na težave ampak
nisva računala na toliko podrtega drevja. Vsake toliko časa sva
se morala ukvarjati z vejami in prebijanjem skozi vejevje.
Tokrat ni bilo tako udobno brez čelne svetilke. Organizirala sva se tako,
da je Zvone držal ritem pred mano. Jaz pa sem tekel tik za znjim
in mu s svojo čelno svetilko svetil v noge. To se je na strminah
z drsečim terenom izkazalo zadovolj obvladujoče. Tako
sva prišla iz Radeljskega potoka povsem brez večjih težav.
Na verandi pri Žoharju sva nekaj malega pojedla. Postanek sem
izkoristil še za preoblečenje nogavic.
Vzpon na Kapunar je potekal v znaku pričakovanja zore.
Ujela naju je sredi gozda. Na vrhu nekaj fotk. Zagledala sva
se v bele vršace v smeri Olševe, Raduhe in napej Savinjskih Alp.
Nato proti Hubenlentzu po prijetni snežni utrjeni poti in
do cerkve Sv. Pankracija. Jaz sem si tam privoščil zvonenje za vse
drage. Upam da nisem preveč terororiziral zaselke odspodaj pod
Pankracim. Zvone je medtem opravil telefonski razgovor.
Proti Kapli sva šla kar v teku po asfaltni cesti na AUT strani do hotela.
Malo se mi je tožilo po SLO strani. Ta del poti je na SLO sicer
napornejši ampak je prijetnejša in tudi imam na sumu, da je krajša.
Pri hotelu na AUT strani je Zvone poskušal dobiti kaj CocaCole jaz
pa sem kar zarezal v snežni hrib.
Ujela sva se pri kmetiji Močnik in krenila po cesti na AUT strani
na greben državne meje, ki teče mimo karavle.
Dan se je razvil v sončno belino. Kapla na najini desni je izgledala
idilično kot iz kakšne AUT razglednice. Tek čez zasnežene pašnike
nato pa do Schlossberga in mimo turisitčnih kmetij proti zadnjemu
vzponu na Sv. Duh. Jaz sem si dal dela s sklikanjem konjičkov,
Škotske govedi, ...na urejenih dvoriščih. Na Sv. Duhu malica in
v priačkovanju zadnjega odseka proti Mariboru.
Odsek Kozjaške poti Žavcar-Tojzl GAJ - Kamnca vsaj meni osebno
daje vtis neke skraj nepotrebne in tečne formalnosti. Najarajši
bi bil da je ni in bi človek kar direktno skočil iz Duha v Maribor.
Tako sem osebno dokaj apatično pričakoval ta del poti.
Spust po cesti iz Duha proti kmetiji ???? kako že (
včasih sem jih
vedel vse na pamet ) nato pa zavoj na desno preko zasneženih
pašnikov v sotesko pod cesto, ki pripelje nazaj na cesto pri Šelejevi
grabi - mrzlo in temačno stičišče poti .... Vzpon preko pašnikov na
Žavcarja naju je prijetno presenetil. Po utrujanjem z rahlo vdirajočim
snegom, ko sva se odlepila od ceste v Šeleji grabi sva naletele na
povsem KOPNE ZELENE pašnike. Juhuhu. To nama je pognalo nekaj
energije v rahlo apatično razpoloženje. Nato na cesto proti Žavcarju in
spust iz Žavcarja mimo kapele v gozdu in kmetije ....Tukaj me je
prešinilo kakšno krivico delam temu odseku Kozjaške poti.Spomnil sem
se, kako smo včasih redno trernirali med tednom , ob weekendih .
Sestajali smo se v Kamniški grabi ali pri Bobičiu in redn odvijali
treninge. Tudi sprehodi in idividualni treningi so bili tukaj česti. Skratka
kar veliko prijetnih stvari se je tuka dogajalo. Redno vpisovanje v
knjigo na Koči na Žavcarjevem vrhu kjer verjetno še priča o obdobju
teningov in odločenosti načrtovanja prvega izziva Pohorje-Kozjak v
enem dahu.
Ta utrinek je naredil še preostanek poti preko Gaja in spust
v dolino proti kmetiji Bobič za zelo prijetnega. V spomin je prihajalo
navdušenje kako je tukaj poleti. Divje svinje, robide, ...prijeten hlad.
In kar nekaj krvi je prišlo v utrujen um
( vse je v glavi ??? ).
Spust v Kamniško grabo se je zgodil ob 17.30.
Nekak dalje. Potem pa se bo boljše vidlo kak potle - alias tek_v_snegu - aha se že vidi bolje iz Pece
- 22 Feb 2009, 16:20
#170871
Pozdravljeni!
Da še jaz dodam kaj - če sploh lahko - Ivan je lepo napisal vse.
Šlo nam je res "kot po maslu", kljub celonočnem pohodu z le eno svetiljko ( jaz sem se tokrat res amatersko zanesel na "novo svetiljko z očitno starimi baterijskimi vložki", in že po eni uri sem jo lahko le pospravil v nahrbtnik), številnim "ledenim pastem" po cestah, razen snežnih ovir, tudi številnim drevesnim oviram, ki so nas ustavljala in prisiljevala k "telovadnim vajam" (beri plezanje na ali pod podrta drevesa), ki jih je bilo , tu manj, tam več na celi poti od Dravograda do Maribora - skozi gozdne koridorje, ki jih ni malo.
Potrebno je še omeniti čudovito zimsko idilo tako nočno ob jasnem zvezdanetem nebu in sončno čez dan. Zimska podoba Kozjaka je prav tako nepozabna. V užitek mi je bil res vsak korak.
Prav zaradi tega bo mi ta moj "prvi pravi zimski dril čez celotni Kozjak" sigurno še dolgo ostal v lepem spominu.
Prav škoda, da se nam še kdo ni pridružil.
Pa kdaj drugič!
lep pozdrav vsem! Zvone
P.S. Še to: z Ivanom sva "stara ultratekaška partnerja", toliko bolj je to prispevalo k , v teh pogojih, " prav uspešnemu prečanju Kozjaka".
Ivan, hvala za družbo in pomoč.
Da še jaz dodam kaj - če sploh lahko - Ivan je lepo napisal vse.
Šlo nam je res "kot po maslu", kljub celonočnem pohodu z le eno svetiljko ( jaz sem se tokrat res amatersko zanesel na "novo svetiljko z očitno starimi baterijskimi vložki", in že po eni uri sem jo lahko le pospravil v nahrbtnik), številnim "ledenim pastem" po cestah, razen snežnih ovir, tudi številnim drevesnim oviram, ki so nas ustavljala in prisiljevala k "telovadnim vajam" (beri plezanje na ali pod podrta drevesa), ki jih je bilo , tu manj, tam več na celi poti od Dravograda do Maribora - skozi gozdne koridorje, ki jih ni malo.
Potrebno je še omeniti čudovito zimsko idilo tako nočno ob jasnem zvezdanetem nebu in sončno čez dan. Zimska podoba Kozjaka je prav tako nepozabna. V užitek mi je bil res vsak korak.
Prav zaradi tega bo mi ta moj "prvi pravi zimski dril čez celotni Kozjak" sigurno še dolgo ostal v lepem spominu.
Prav škoda, da se nam še kdo ni pridružil.
Pa kdaj drugič!
lep pozdrav vsem! Zvone
P.S. Še to: z Ivanom sva "stara ultratekaška partnerja", toliko bolj je to prispevalo k , v teh pogojih, " prav uspešnemu prečanju Kozjaka".
Ivan, hvala za družbo in pomoč.
- 23 Feb 2009, 14:14
#170971
Pozdraljeni ZdravkoC, Semjul,Inot,Jani,miroR, Rudi, fifti, Vreme, Iztok, andreya,Še1PR, vencelj in ostal "ultraši" TF!
Vsem hvala za podporo, čestitke in lepe želje.
Res škoda, da se nam kdo od vas ni pridružil. Tokrat so vremenski pogoji, za zimske razmere, bili skoraj idealni , nekoliko manj teren.
Torej, Pohorje in Kozjak sta to zimo že za mano. Zdaj se že oziram novim izzivom naproti. Ampak, o tem kdaj drugič : najprej "zaslužen počitek".
lep pozdrav iz MB! Zvone
Vsem hvala za podporo, čestitke in lepe želje.
Res škoda, da se nam kdo od vas ni pridružil. Tokrat so vremenski pogoji, za zimske razmere, bili skoraj idealni , nekoliko manj teren.
Torej, Pohorje in Kozjak sta to zimo že za mano. Zdaj se že oziram novim izzivom naproti. Ampak, o tem kdaj drugič : najprej "zaslužen počitek".
lep pozdrav iz MB! Zvone
- 23 Feb 2009, 20:06
#171014
Hojla,
Soborci,
Moje spoštovanje in zahvala za spremljanje dogajanja.
Na naslednjem skupnem supermaratonu je prva runda po prihodu cilj moja...runda.
Zahvaljujem se tudi Zvonetu za sodelovanje in vzor vztrajnosti.
Želim si, da bi kakšno skupno všpičili tudi materialno na terenu ne samo tako virtualno. Idej imamo veliko. Do takrat pa čim mirnejši in tekoči trening starim ultrašem kot tudi novejšim vztrajnim pripravnikom
Inotu, ZdravkoC, MiroR, Vencelj, Semjul, jan_jan, 50Centom, Vremenu
( tako dobesedno kot tudi avatarju ) ter Klopotcu
Hvala tudi Andreyi in Alji za spremljanje niti.
Soborci,
Moje spoštovanje in zahvala za spremljanje dogajanja.
Na naslednjem skupnem supermaratonu je prva runda po prihodu cilj moja...runda.
Zahvaljujem se tudi Zvonetu za sodelovanje in vzor vztrajnosti.
Želim si, da bi kakšno skupno všpičili tudi materialno na terenu ne samo tako virtualno. Idej imamo veliko. Do takrat pa čim mirnejši in tekoči trening starim ultrašem kot tudi novejšim vztrajnim pripravnikom
Inotu, ZdravkoC, MiroR, Vencelj, Semjul, jan_jan, 50Centom, Vremenu
( tako dobesedno kot tudi avatarju
) ter Klopotcu
Hvala tudi Andreyi in Alji za spremljanje niti.
Nekak dalje. Potem pa se bo boljše vidlo kak potle - alias tek_v_snegu - aha se že vidi bolje iz Pece
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA