- 07 Okt 2011, 11:23
#263624
Samo še štiri prosta mesta??? 
Pa nič , saj je vendar jasno. takole sem na svojem blogu zapisal natančno pred enajstimi meseci:
Sladkih6. Nekaj najbolj norega, kar se porodi iz male ideje. Nekoč je Vreme začel razmišljat koliko smo pravzaprav sploh sposobni preteči "na izi". Če bi kar tekel in tekel brez nekega hudega tempa, kako daleč smo zmožni? Taki, ta navadni. Zen tekači, kot samo takrat rekli. Pa se je začelo. Vabilo na Zen tek. Pa je bilo že prvo leto šok, potem pa se je virus veselja samo širil. Leta 2007 nas je teklo 30, od tega 6 deklet, 2008 že 64 (22 deklet) in 2009 je bilo že potrebno omejiti število, saj bi jih več kot 100 pomenilo že tveganje. No, 12 prijavljenih ni prišlo, tako da nas je teklo 88 (33 deklet). Letos pa se nas je nabralo kar 105 (41 deklet).
Sladkih6 je tudi nekaj najbolj čudovitega, kar se porodi iz male ideje. Vsak pride iz nekih svojih malih razlogov. Nekatere je strah iti na "pravi" (pol)maraton in gredo sprobat tule. Cel kup nas je, ki smo ravno na sladkih šest pretekli svojo prvo desetko, svoj prvi mali in svoj prvi veliki maraton, celo ultramaraton. Drugi spet pridejo trenirat za kakšne bodoče preizkuse. Pogoji so idealni: kontrola vsak kilometer, vse je pri roki, prekineš lahko kadarkoli, pa še zajčke sotekmovalce imaš, saj gre za čisto pravo tekmo. Motiva za trning ne manjka in dolgčasa ni. Pa ne pridejo samo trenirat, nekateri vzamejo stvar čisto resno. Preizkušajo in kombinirajo, spremljevalna ekipa pa ima ljubi čas da se pripravi na morebitne prihodnje izzive, ko se bo potrebno seliti s točke na točko, ne pa takole lagodno čakati na enem mestu. Nekateri pridejo samo na druženje. Ni je boljše priložnosti da spoznaš foriumaše s TFja (ti so vendarle v večini) kot prav na Sladkih6. Nobena AnaLiza ne da toliko energije - prej ali slej se skupčkajo skupinice po mizah in naključnih navzkrižnih srečanj je manj. Tu pa vsak krog kdo nov, doslej poznan morda le po vzdevku, vsak krog se zgodi kaj novega. Ali vmes, ali na počivališču ali pa ob obloženih mizah. Potem pa še tisti, malo negotovi, bi tekli pa ne bi, pa spet bi. Idealno: če želiš malo hodiš, če želiš celo samo hodiš. Kaj bolj prijaznega bi si težko zamislili.
Vsega po malem je tule na teh Sladkih6. Drame s krči v nogah, žulji, odstopi in ponovni vstopi, bolečine v mišicah, masaže, trebušne težave, kapitulacije in trma. Veseloigre z iskrivimi ekipami, ki tečejo skupaj smeje, kot bi šlo za lažji popoldanski trening in spodbujajo sotrpine na poti. Nekateri grizejo, nekateri stiskajo zobe, eni si veselo požvižgavajo, drugi klepetajo, eni osredotočeno strmijo predse, drugi mahajo vsakemu, ki pride mimo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje križe in težave.
Vrhunec je zvečer na podelitvi. Vsak posebej dobi svoj trenutek. Vsak posebej prejme aplavz in navdušenje. Tu ne štejejo samo prvi trije, tu štejemo vsi. Če se na drugih prireditvah še tako trudijo, da bi nam dopovedali, da je vsak zmagovalec je tu to enostavno jasno. Ničesar ni potrebno dopovedovati. Solze in ganjenost, veselje in nasmeški, ki kar nočejo z obraza, kot bi odpiral darila izpod drevesca. Vsak s svojo diplomo, vsak s svojo medaljo, vsak s svojo nagrado in vsak s svojo zmago. Tu je rojen nov bodoči jekleni mož, sedaj trinajstletni fant, ki jih za šalo preteče 47 km! Tu se postavljajo novi svetovni rekordi, saj jih sedemdesetletna gospa suvereno preteče čez 55! In vsi vmes vsi ostali, vsak s svojo zgodbo vsak s svojim veseljem. Tudi jaz.
Pa nič
, saj je vendar jasno. takole sem na svojem blogu zapisal natančno pred enajstimi meseci:Sladkih6. Nekaj najbolj norega, kar se porodi iz male ideje. Nekoč je Vreme začel razmišljat koliko smo pravzaprav sploh sposobni preteči "na izi". Če bi kar tekel in tekel brez nekega hudega tempa, kako daleč smo zmožni? Taki, ta navadni. Zen tekači, kot samo takrat rekli. Pa se je začelo. Vabilo na Zen tek. Pa je bilo že prvo leto šok, potem pa se je virus veselja samo širil. Leta 2007 nas je teklo 30, od tega 6 deklet, 2008 že 64 (22 deklet) in 2009 je bilo že potrebno omejiti število, saj bi jih več kot 100 pomenilo že tveganje. No, 12 prijavljenih ni prišlo, tako da nas je teklo 88 (33 deklet). Letos pa se nas je nabralo kar 105 (41 deklet).
Sladkih6 je tudi nekaj najbolj čudovitega, kar se porodi iz male ideje. Vsak pride iz nekih svojih malih razlogov. Nekatere je strah iti na "pravi" (pol)maraton in gredo sprobat tule. Cel kup nas je, ki smo ravno na sladkih šest pretekli svojo prvo desetko, svoj prvi mali in svoj prvi veliki maraton, celo ultramaraton. Drugi spet pridejo trenirat za kakšne bodoče preizkuse. Pogoji so idealni: kontrola vsak kilometer, vse je pri roki, prekineš lahko kadarkoli, pa še zajčke sotekmovalce imaš, saj gre za čisto pravo tekmo. Motiva za trning ne manjka in dolgčasa ni. Pa ne pridejo samo trenirat, nekateri vzamejo stvar čisto resno. Preizkušajo in kombinirajo, spremljevalna ekipa pa ima ljubi čas da se pripravi na morebitne prihodnje izzive, ko se bo potrebno seliti s točke na točko, ne pa takole lagodno čakati na enem mestu. Nekateri pridejo samo na druženje. Ni je boljše priložnosti da spoznaš foriumaše s TFja (ti so vendarle v večini) kot prav na Sladkih6. Nobena AnaLiza ne da toliko energije - prej ali slej se skupčkajo skupinice po mizah in naključnih navzkrižnih srečanj je manj. Tu pa vsak krog kdo nov, doslej poznan morda le po vzdevku, vsak krog se zgodi kaj novega. Ali vmes, ali na počivališču ali pa ob obloženih mizah. Potem pa še tisti, malo negotovi, bi tekli pa ne bi, pa spet bi. Idealno: če želiš malo hodiš, če želiš celo samo hodiš. Kaj bolj prijaznega bi si težko zamislili.
Vsega po malem je tule na teh Sladkih6. Drame s krči v nogah, žulji, odstopi in ponovni vstopi, bolečine v mišicah, masaže, trebušne težave, kapitulacije in trma. Veseloigre z iskrivimi ekipami, ki tečejo skupaj smeje, kot bi šlo za lažji popoldanski trening in spodbujajo sotrpine na poti. Nekateri grizejo, nekateri stiskajo zobe, eni si veselo požvižgavajo, drugi klepetajo, eni osredotočeno strmijo predse, drugi mahajo vsakemu, ki pride mimo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje križe in težave.
Vrhunec je zvečer na podelitvi. Vsak posebej dobi svoj trenutek. Vsak posebej prejme aplavz in navdušenje. Tu ne štejejo samo prvi trije, tu štejemo vsi. Če se na drugih prireditvah še tako trudijo, da bi nam dopovedali, da je vsak zmagovalec je tu to enostavno jasno. Ničesar ni potrebno dopovedovati. Solze in ganjenost, veselje in nasmeški, ki kar nočejo z obraza, kot bi odpiral darila izpod drevesca. Vsak s svojo diplomo, vsak s svojo medaljo, vsak s svojo nagrado in vsak s svojo zmago. Tu je rojen nov bodoči jekleni mož, sedaj trinajstletni fant, ki jih za šalo preteče 47 km! Tu se postavljajo novi svetovni rekordi, saj jih sedemdesetletna gospa suvereno preteče čez 55! In vsi vmes vsi ostali, vsak s svojo zgodbo vsak s svojim veseljem. Tudi jaz.
Wega,
lep, pameten in skromen.
lep, pameten in skromen.
, si drznem zdaj, ta trenutek in na tem mestu, te proglasiti za častnega piarovca Sladkih6 
