Izpolnjujem obljubljeno....
Pred dopustom me prešine misel o 48-urni preizkušnji in meni najbližji in dokaj razgiban teren- planinska pot Donačka-Boč.Ob rednem nedeljskem obisku Donačke omenim to kolegu pohodniku in spremstvo za drugo noč je potrjeno.Nič, zadevo je treba realizirati. Na morju so noge že koprnele po mehki rodni grudi, z asfaltom si nikoli ne bova na ti
.Svojo idejo objavim na forumu, opravim nekaj tel. klicev in si priskrbim še spremstvo za prvo noč. V četrtek zvečer si pripravim rezervna oblačila in obutev, o hrani in pijači ne razmišljam preveč.
Mož me v petek zjutraj odpelje do Rudijevega doma in ob 6ih začnem.
Jutro je bilo dokaj sveže, s seboj vzamem bidonček s tekočino, gel in pot pod noge. Ker mi je teren znan, ne izgubljam časa za orientacijo, odločim se, da ravnino in spuste odtečem, pri vzponih pa varčujem z energijo.Nekje na pol poti je izvir s pitno vodo, zato me za tekočino ni strah. Na poti srečam ogromno živali (srnic, zajcev, veveric, podlasic...).Malo oklevam glede poti do doma na Boču in se odločim za vzpon na vrh in potem spust do doma, da je pot še malo bolj razgibana. Do doma na Boču porabim 2h15min, nalijem vode in se obrnem proti Donački. V tej smeri grem po cesti in se po cca 2-3 km znajdem na že prej prehojeni poti. Prvi krog zaključim v 4h15minut.
Vsakega kroga sedaj ne bom opisovala, bi trajalo dlje kot moje kolovratenje
.
Ob 21h me pri Rudijevem domu čakajo otroci, mož in kolegica, ki je z menoj opravila nočno izmeno. Ta pa ni minila brez štorij.Teren med Donačko in Bočem je znan tudi po domovanju divjih svinj in ko sva se vračali mimo lovskega doma, je v gozdu pokanje vej in šumenje listja postajalo vedno glasnejše, v zraku pa se je pojavil vonj po svinjah
. Kaj sedaj? Na drevo! Kolegica poišče prvo smreko, sama še malo oklevam in skupaj ugotoviva, da se hrup oddaljuje.Tudi mi dve nadaljujeva, srčki pa vseeno močno utripajo. Ura je pol dve. Ker je Tanjo začelo boleti koleno, nekoliko upočasniva in lepo opraviva krog po predvideni časovnici. Skupaj pojeva skledo makaronov, Tanja se odpravi domov, sama pa novemu dnevu na proti. Sobota je bila toplejša, vendar manj vlažna. Čas je mineval, volja je ostajala, vmes so prihajale vzpodbude po telefonu in tako dočakam še zadnji večer. Za zadnji krog si prihranim 8 ur. Ker je bil Damjan spočit, sama sem se počutila še vedno močna, začneva z dokaj hitrim tempom in prav zato ubeživa nočni plohi v zavetje lovske koče na Boču. Tu se pojavijo rahli dvomi, a dež hitro pjenja, korak postane še hitrejši in zastavljen cilj je zagotovljen. Na Donačko prispeva ob 4h, kar pomeni, da se je pot končala 2h pred zastavljenim.
Na parkirišču se je čez noč pojavil še en avto in danes mi je kar žal, saj sva se v zaključnem delu zgrešila z Zvonetom.
Tehnične podatke sem že podala, če bi namensko hotela narediti 8 krogov, mislim ,da bi mi uspelo, o tem kdaj drugič
Moja hrana so bili makaroni, banane, pomaranče, čokoladice in palačinke, aja pa geli, pijača pa coco-loco, voda in izotonik.
Če me kdo sprašuje o težavah, moram razmisliti, ampak nič omembe vrednega, ostali so lepi dnevni in nočni razgledi in vse domače živalce, med njimi kuža Bučko, ki mi je v 6. krogu nosil že drva.
Hvala Tanji in Damjanu za nočno spremstvo, osebju v domu na Donački (sestrska ljubezen), vsem, ki ste me tako in drugače spremljali in vzpodbujali in hvala tudi moji družini, ki mi je ob takih podvigih v pomoč.
Verjemite, ni mi žal
Lp
brez komentarja 
