- 20 Sep 2007, 07:48
#102220
Jaz sem že doma in bom kar napisal moje poročilo o tekmi.
Čeprav sem se na to tekmovanje pripravljal dobre 3 mesece se je potem zasukalo tako, da sem se odločil, da se ga ne udeležim. Zadnjih 10 dni pred tekmo sem sicer pridno počival, užival na morju, toda forma je začela strmo padati. Par dni pred tekmo sem delal samo še kratke treninge od 8-10 km, vendar so me po njih nenormalno močno bolele mišice. Očitno se je v telesu že nekaj kuhalo. Razpoloženje in želja za tekmovanjem je bila še vedno velika. Komaj sem čakal 18. september. Potem me je 16. septembra ponoči začelo boleti grlo. Čez dan se je zadeva zelo poslabšala, začel je točiti tudi nos. Klasični prehlad pač.
Kljub vsem mogočeim zvarkom ni bilo do večera nič boljše. Vseeno sem spakiral stvari in upal, da se čez noč zadeva malo umiri, čeprav se sam dovolj poznam in vem, da ne bo nič boljše.Že zvečer sem čisto izgubil motivacijo za tek. Ponoči me je hudo bolelo grlo, tako, da sem komaj požiral, dihati nisem mogel, zato je noč minila v bistvu brez spanca.
Zjutraj sem se samo oblekel in se odločil, da Mirota in Ivana potegnem do Zagreba ker sem jaz organiziral prevoz in ju nisem hotel pustiti na cedilu. Vidno sta bila razočarana, ko sem jima povedal, da jaz ne bom tekel. Že pred tekmo sem se odločil, da grem samo, če bom popolnoma zdrav in pripravljen.
Zjutraj smo kar dokaj zgodaj prispeli v Zagreb in takoj še srečali Zdravka Bariča, ki je tudi prišel na tekmo. Jaz sem pred tem že naredil dve usodni napaki. Zjutraj sem namesto čevljev obul ene stare tekaške copate, in namesto, da bi kolega lepo odložil v Zagrebu in šel domov sem se odločil ,da počakam do starta, čeprav je bilo do takrat še dobri dve uri.
Potem se je pa začelo prepričevanje….
4 proti 1 ( četrta je bila Zdravkotova žena) in moral sem popustiti. Nisem se počutil dobro, toda, ko razmišljaš koliko truda si vložil v to tekmo…
S seboj nisem imel nič. Ivan mi je posodil kratke hlače, copate sem imel, majice pa smo tako ali tako dobili od organizatorja. (10 majic, 2 kapi-lepo so se potrudili ni kaj)
V avtu sem imel še dva pollitrska sokova, ki sem ju na eks butnil ker sem bil hudo žejen. V bližnjo lekarno skočim še po ene vitamine in tablete proti prehladu ter se krepko nafilam z vsem. Zdaj pa bo kar bo. Pred startom še dva Red Bulla pa sem že naspidiran in komaj čakam začetek. Četudi odstopim po par kilometrih hočem občutiti vsaj delček tekme in vsega vzdušja okoli nje.
Pred startom je krajša komemoracija z zunanjo ministrico in živinami iz Hos-a. Počastitev padlim za Vukovar. Za konec še en tip ustreli iz starodavne kubure. Počilo je tako, da sem se skoraj usral v hlače na bližnjem avtomobilu pa se je vklopil alarm. Še slikanje pred štartom in gremo naši.
Jaz, Ivan, Miro, Zdravko in Polde Taler, ki sem ga spoznal pred štartom. Skupno pa nas je startalo 21 moških in 3 ženske.
Prvih 15 kilometrov se teče skozi Zagreb zato je obvezna zaprta skupina. Tempo mi ne paše, začeli smo nekje 7min/km. Po par kilometrih le malo pojačamo, da končno pridemo na znosnih 5.45.
Jaz si podzavestno želim, da bi bilo čimprej konec, da ne zbolim še bolj, pa da ne odstopim.
Prva okrepčevalnica je komaj na 11 kilometru. Zame rahlo razočaranje. Samo voda in banane. Tudi drugače so na vse okrepčevalnicah samo voda, limone, banane, kakšna čokoladica, napolitanke, sol in sladkor. Pogrešal sem kakšen izotoničen napitek, toda treba je preživeti z tistim kar pač ponuja miza.
Vreme je soparno, vmes kar huda vročina, pa dež, Mirota je pa tudi dobila toča.
Vsi srečno prispemo na cilj, Zdravko odličen drugi, ostali smo pa tudi zadovoljni. Na 35 km je odstopil 3 kratni zmagovalec tega maratona. Proga je zahtevala svoj davek- 6 odstopov.
Na tekmi so tudi tri ženske. Evropska prvakinja na 100 km rusinja Savoskina in dve Hrvatici.
Rusinja je na prvi etapi zmagala pred drugouvrščeno za dobrih 8 minut, že na drugi etapi pa zaostala za več kot eno uro.
Na cilju takoj po tekmi imajo samo vodo, nobene hrane zato hitro skočim v bližnjo trgovino, da se malo okrepčam. Zelo sem zadovoljen, da sem prišel do cilja pa čeprav je to samo ena etapa.
Kasneje nas namestijo v sobe kjer se lahko stuširamo, nato še sledi podelitev medalj za prvo etapo in večerja. Ta je bolj skromna samo restan krompir, majhen svinjski zrezek in malo solate. Je pa veliko pijače od sokov, piva, vina…
Še dobro, da imajo fantje s seboj dovolj svoje hrane.
Jaz si pri enem od organizatorjev najdem prevoz do Zagreba, potem pa še z avtom do Maribora. Doma samo padem v posteljo od utrujenosti.
Ponoči sem malo boljše spal kot noč prej. Zjutraj najprej sprehod s psom kjer ugotovim, da v bistvu niti nisem tako uničen od prve etape. Ne dovolj, da bi počival!
Hitro zmečem stvari v avto pa gas do Ivanič grada kjer je začetek druge etape. 15 minut pred startom prispem do tja. Na hitro se preoblečem, se otovorim z prigrizki, pozdravim ekipo in že šibamo. Tečem z Mirotom in eno hrvatico, lepo počasi 6 min/km. Proga je razgibana z kar precej vzponi. Do 50. kilometra gre super potem me je pa res pobralo. Premalo spanca, brez prave regeneracije, prehrane, naporna vožnja in ostalega. Na 56. kilometru mi še poči žulj, takoj izgubim dobrih 5 minut, da ga oskrbim. Potem se še samo vlečem do cilja. Že pred ciljem se odločim, da je tokrat zares konec. Ni več prave motivacije in ne želim odstopiti na tretji etapi.
S tem kar sem dosegel sem več kot zadovoljen. Če bi se stvari odvijale kot je treba bi seveda še nadaljeval, tako pa mi je notranji glas narekoval, da je včasih vseeno boljše iti po pameti kot po lastnih željah.
Prtljago organizator vsako etapo pripelje do cilja. Tako sem bil uničen, da se nisem mogel niti povzpeti na kombi, da bi vzel nahrbtnik in potovalko.
Vsi me seveda prepričujejo, da naj še vztrajam vendar pa tokrat brez uspeha.
Za večerjo je pomfri, čevapčiči in pleskavice ter solata. Hja ne ravno večerja za ultramaratonce.
Po večerji me Zdravko in njegova žena iz Novske kjer se je končala druga etapa zapeljeta nazaj do Ivanič grada (še enkrat vama hvala!!), potem pa še dokaj naporna vožnja do doma. Ampak sem preživel.
Danes fantje startajo na 3. etapi. Zdravko je bil včeraj spet odličen drugi. Res je car.
Etapa je dolga 90,5 km neuradno pa smo zvedeli da je v resnici kar okrog 96-98 km. Vprašanje je kako je organizator premeril progo ker tud drugi tekači, ki so že večkrat tekli ta maraton pravijo, da je v resnici dolga okrog 362 km.
Držim pesti za naše, da pridejo srečno do cilja te etape in tudi končne v Vukovarju.
Jutri jih še čaka težkih 84 ( ali verjetno kar nekaj zraven) in v soboto še 47.
Jaz bom raje nehal s pisanjem ker me kljub finemu muskelfibru že malo vleče, da bi se jim pridružil na zadnji etapi!
Čeprav sem se na to tekmovanje pripravljal dobre 3 mesece se je potem zasukalo tako, da sem se odločil, da se ga ne udeležim. Zadnjih 10 dni pred tekmo sem sicer pridno počival, užival na morju, toda forma je začela strmo padati. Par dni pred tekmo sem delal samo še kratke treninge od 8-10 km, vendar so me po njih nenormalno močno bolele mišice. Očitno se je v telesu že nekaj kuhalo. Razpoloženje in želja za tekmovanjem je bila še vedno velika. Komaj sem čakal 18. september. Potem me je 16. septembra ponoči začelo boleti grlo. Čez dan se je zadeva zelo poslabšala, začel je točiti tudi nos. Klasični prehlad pač.
Kljub vsem mogočeim zvarkom ni bilo do večera nič boljše. Vseeno sem spakiral stvari in upal, da se čez noč zadeva malo umiri, čeprav se sam dovolj poznam in vem, da ne bo nič boljše.Že zvečer sem čisto izgubil motivacijo za tek. Ponoči me je hudo bolelo grlo, tako, da sem komaj požiral, dihati nisem mogel, zato je noč minila v bistvu brez spanca.
Zjutraj sem se samo oblekel in se odločil, da Mirota in Ivana potegnem do Zagreba ker sem jaz organiziral prevoz in ju nisem hotel pustiti na cedilu. Vidno sta bila razočarana, ko sem jima povedal, da jaz ne bom tekel. Že pred tekmo sem se odločil, da grem samo, če bom popolnoma zdrav in pripravljen.
Zjutraj smo kar dokaj zgodaj prispeli v Zagreb in takoj še srečali Zdravka Bariča, ki je tudi prišel na tekmo. Jaz sem pred tem že naredil dve usodni napaki. Zjutraj sem namesto čevljev obul ene stare tekaške copate, in namesto, da bi kolega lepo odložil v Zagrebu in šel domov sem se odločil ,da počakam do starta, čeprav je bilo do takrat še dobri dve uri.
Potem se je pa začelo prepričevanje….
4 proti 1 ( četrta je bila Zdravkotova žena) in moral sem popustiti. Nisem se počutil dobro, toda, ko razmišljaš koliko truda si vložil v to tekmo…
S seboj nisem imel nič. Ivan mi je posodil kratke hlače, copate sem imel, majice pa smo tako ali tako dobili od organizatorja. (10 majic, 2 kapi-lepo so se potrudili ni kaj)
V avtu sem imel še dva pollitrska sokova, ki sem ju na eks butnil ker sem bil hudo žejen. V bližnjo lekarno skočim še po ene vitamine in tablete proti prehladu ter se krepko nafilam z vsem. Zdaj pa bo kar bo. Pred startom še dva Red Bulla pa sem že naspidiran in komaj čakam začetek. Četudi odstopim po par kilometrih hočem občutiti vsaj delček tekme in vsega vzdušja okoli nje.
Pred startom je krajša komemoracija z zunanjo ministrico in živinami iz Hos-a. Počastitev padlim za Vukovar. Za konec še en tip ustreli iz starodavne kubure. Počilo je tako, da sem se skoraj usral v hlače na bližnjem avtomobilu pa se je vklopil alarm. Še slikanje pred štartom in gremo naši.
Jaz, Ivan, Miro, Zdravko in Polde Taler, ki sem ga spoznal pred štartom. Skupno pa nas je startalo 21 moških in 3 ženske.
Prvih 15 kilometrov se teče skozi Zagreb zato je obvezna zaprta skupina. Tempo mi ne paše, začeli smo nekje 7min/km. Po par kilometrih le malo pojačamo, da končno pridemo na znosnih 5.45.
Jaz si podzavestno želim, da bi bilo čimprej konec, da ne zbolim še bolj, pa da ne odstopim.
Prva okrepčevalnica je komaj na 11 kilometru. Zame rahlo razočaranje. Samo voda in banane. Tudi drugače so na vse okrepčevalnicah samo voda, limone, banane, kakšna čokoladica, napolitanke, sol in sladkor. Pogrešal sem kakšen izotoničen napitek, toda treba je preživeti z tistim kar pač ponuja miza.
Vreme je soparno, vmes kar huda vročina, pa dež, Mirota je pa tudi dobila toča.
Vsi srečno prispemo na cilj, Zdravko odličen drugi, ostali smo pa tudi zadovoljni. Na 35 km je odstopil 3 kratni zmagovalec tega maratona. Proga je zahtevala svoj davek- 6 odstopov.
Na tekmi so tudi tri ženske. Evropska prvakinja na 100 km rusinja Savoskina in dve Hrvatici.
Rusinja je na prvi etapi zmagala pred drugouvrščeno za dobrih 8 minut, že na drugi etapi pa zaostala za več kot eno uro.
Na cilju takoj po tekmi imajo samo vodo, nobene hrane zato hitro skočim v bližnjo trgovino, da se malo okrepčam. Zelo sem zadovoljen, da sem prišel do cilja pa čeprav je to samo ena etapa.
Kasneje nas namestijo v sobe kjer se lahko stuširamo, nato še sledi podelitev medalj za prvo etapo in večerja. Ta je bolj skromna samo restan krompir, majhen svinjski zrezek in malo solate. Je pa veliko pijače od sokov, piva, vina…
Še dobro, da imajo fantje s seboj dovolj svoje hrane.
Jaz si pri enem od organizatorjev najdem prevoz do Zagreba, potem pa še z avtom do Maribora. Doma samo padem v posteljo od utrujenosti.
Ponoči sem malo boljše spal kot noč prej. Zjutraj najprej sprehod s psom kjer ugotovim, da v bistvu niti nisem tako uničen od prve etape. Ne dovolj, da bi počival!
Hitro zmečem stvari v avto pa gas do Ivanič grada kjer je začetek druge etape. 15 minut pred startom prispem do tja. Na hitro se preoblečem, se otovorim z prigrizki, pozdravim ekipo in že šibamo. Tečem z Mirotom in eno hrvatico, lepo počasi 6 min/km. Proga je razgibana z kar precej vzponi. Do 50. kilometra gre super potem me je pa res pobralo. Premalo spanca, brez prave regeneracije, prehrane, naporna vožnja in ostalega. Na 56. kilometru mi še poči žulj, takoj izgubim dobrih 5 minut, da ga oskrbim. Potem se še samo vlečem do cilja. Že pred ciljem se odločim, da je tokrat zares konec. Ni več prave motivacije in ne želim odstopiti na tretji etapi.
S tem kar sem dosegel sem več kot zadovoljen. Če bi se stvari odvijale kot je treba bi seveda še nadaljeval, tako pa mi je notranji glas narekoval, da je včasih vseeno boljše iti po pameti kot po lastnih željah.
Prtljago organizator vsako etapo pripelje do cilja. Tako sem bil uničen, da se nisem mogel niti povzpeti na kombi, da bi vzel nahrbtnik in potovalko.
Vsi me seveda prepričujejo, da naj še vztrajam vendar pa tokrat brez uspeha.
Za večerjo je pomfri, čevapčiči in pleskavice ter solata. Hja ne ravno večerja za ultramaratonce.
Po večerji me Zdravko in njegova žena iz Novske kjer se je končala druga etapa zapeljeta nazaj do Ivanič grada (še enkrat vama hvala!!), potem pa še dokaj naporna vožnja do doma. Ampak sem preživel.
Danes fantje startajo na 3. etapi. Zdravko je bil včeraj spet odličen drugi. Res je car.
Etapa je dolga 90,5 km neuradno pa smo zvedeli da je v resnici kar okrog 96-98 km. Vprašanje je kako je organizator premeril progo ker tud drugi tekači, ki so že večkrat tekli ta maraton pravijo, da je v resnici dolga okrog 362 km.
Držim pesti za naše, da pridejo srečno do cilja te etape in tudi končne v Vukovarju.
Jutri jih še čaka težkih 84 ( ali verjetno kar nekaj zraven) in v soboto še 47.
Jaz bom raje nehal s pisanjem ker me kljub finemu muskelfibru že malo vleče, da bi se jim pridružil na zadnji etapi!
Vukovar ti ne uide!
Upam, da se vidimo v Soboto na Tery Foxu 
še hudič vas ma rad
).