V glavi mi še vedno šumi! Nisem čisto prepričan ali od naporov, ki jih je v soboto in nedeljo prestalo moje telo, ali od vseh dobrih želja, spodbud, čestitk in hvalospevov, s katerimi so me seznanjali že med tekom, in ki sem jih presenečeno in s solzami v očeh večkrat prebiral danes! Ravno zaradi tega bom svoje poročilo začel z zahvalami:
Najprej moja Olga in najini nadobudnici. Ne samo zame, za vse nas se je UltraBalaton začel že decembra lani. Treningi, odrekanja, takšna in drugačna moja razpoloženja so pravgotovo vplivala tudi na moje bližnje. Stvar sicer malo omili dejstvo, da je to moj način življenja in da s pripravami na ta tek bistveno nisem spremenil obstoječih življenskih navad. Olga za vso iznajdljivost v labirintu madžarskih vasi in mest, katerih večino še garmin ne pozna, si zaslužiš najmanj doktorat. Vedno ob pravem času na pravem mestu me je čakalo vse kar sem potreboval. Hrana, obleka, predvsem pa spodbuda, prijazen pogled in nežen poljubček so bile stvari zaradi katerih je bilo vse drugo dokaj nepomembno
Sebi in Inot! Zlata sta. Inot res mi je žal, da so se pri tebi na kupu zbrale vse neprimerne okoliščine. Bolezen pred tekmo in neprimerne vremenske razmere so očitno terjale svoj davek. Tvoja odločitev je spoštovanja vredna. Vem, da ni bila niti približno lahka. Sebi! Brez tebe bi bilo zadnjih 35 km precej težkih in duhamornih. Tvoj sproščen način komuniciranja, smisel za humor predvsem pa iskrive spodbude so mi dale poleta. Iskrena hvala obema
Zdravko, Boris in Miro. Hvala tudi vam trem. Zdravko tebi predvsem za koristne nasvete v začetku dirke. Vsi so mi prišli krvavo prav. Res si legenda predvsem pa odličen špotrnik z dušo in srcem. Boris tebi hvala za suport in za vzpodbudo. Dečko na mestu vedno in takrat ko je to potrebno. Miro pravi car si. V malo drugačnih okoliščinah bi na tej tekmi še bolj zasijal
Dušan, BoF, Neža in Frenk. Sicer daleč spredaj ste delali tapravo vzdušje in dokazovali da smo Slovenci iz tapravega testa
Z Olgo sva v Tihany prispela v petek okrog tretje ure. Malo mesto naju ni navdušilo. Razen neznosne vročine in pikov komarjev ni bilo čutiti ničesar drugega posebnega. Po kratkem sprehodu sva v prireditvenem prostoru naletela na Inota in Sebi. Kmalu so se pridružili še Zdravko, Miro in Boris. Popoldne je minilo v sproščenem pogovoru. Spalnico sva si z Olgo uredila kar v avtomobilu, kamor sva stlačila turbomaximus blazino. Sopara in komarji niso dovoljevali mirnega spanca. Ponoči se je sicer ohladilo vendar je močan veter z ropotom poskrbel, da tudi ostanek noči ni bil deležen trdnega spanca.
Sobotno jutro je bilo oblačno in precej vetrovno. Temperatura za tek idelana. Malo me skrbel samo močan veter. Po polnjenju glikogenskih zalog in zadnjih pripravah smo se kmalu znašli v štartnih boksih. Gneča je bila precejšnja in pozornost na tekače, ki so prehitevali ni bila odveč.
Tisti ki mislite, da je obseg Blatnega jezera 212 km se precej motite. Prav tako se motite vsi tisti ki mislite, da je Madžarska ravninska država. Prvih 40 km jezera ni bilo nikjer na vidiku, vzponov pa je bilo toliko, da bi si trasa mirno lahko nadela ime gorskega maratona.
V samokontroli in v komuniciranju s sotekači je prvih 40 km minilo kot bi trenil. Počutje je bilo odlično, telo spočito. Vetru, ki je še kar vzstrajal se je pridružil še močan naliv. Mene to ni motilo. Težje bi mi bilo prenašati vročino. Na 60 kilometru sem se preoblekel in na srečo je kmalu za tem pojenjal tudi dež. Na dobrih 80 km je bil na voljo prvi topli obrok, ki sem ga z veseljem pospravil. Z novo energijo sem bil kmalu na 100 km. Ura je pokazala, da sem na poti 10 ur in 52 minut. Počutje je bilo še vedno zelo dobro. Edino pokostnica na levi nogi se je začela rahlo olgašati.
Z nočjo pa sem vse bolj ugotavljal, da bo največji problem iskanje prave poti. Trasa je bilo namreč zelo slabo, predvsem pa neorganizirano označena. Narisane puščice so bile včasih na desni strani ceste, včasih na levi strani ceste, včasih na sredini križišča, velikokrat pa jih sploh ni bilo. Treba je bilo uporabiti instinkt in se igrati raziskovalca. Tema pa je iskanje puščic še otežila, sploh če si bil brez svetilke. Na srečo sem se ravno takrat zapletel v pogovor s kolesarko, ki me je že večkrat prehitela in vedno je z zanimanjem opazovala štartne številke tekačev, ki jih je prehitevala. Mislil sem, da je nekakšna sodnica, vendar mi tega ni potrdila in je razložila, da jo zgolj zanima razlika v tempu med tekači ki tečejo individualno in med tistimi, ki tečejo štafete. Štartne številke so ji bile pri tem orentacija. V pogovoru sem izvedel, da imam čast govoriti s svetovno prvakinjo v 24 teku madžarko Edit Bérces. Navdušena je nad Slovenijo in njenimi tekači, sama pa je leta 2005 tekla tudi znameniti slovenski SAM, ki je med madžari baje zelo priljubljen, na tej tekmi pa je spremljala japonskega tekača, ker je sama trenutno poškodovana. V nahrbtniku je poiskala rezervno svetilko in mi jo prijazno odstopila.
Na 111 km sem si poleg toplega obroka privoščil še masažo nog. Ker je bila pokostnica vse bolj moteča sem jo trdno povil z elastičnim povojem in prej kot v pol ure nadaljeval pot. Del temne in osamljene poti po kolesarski stezi ob jezeru sem pretekl v družbi finskega tekača, ki mi je prav tako potrdil, da smo slovenci res tekaški narod. Vedel je celo, da bo letos avgusta potekala TransSLO. Njegov prijatelj je že prijavljen, njega pa letos še ne bo, ker ima od lani neporavnane račune s Sparthatlonom, in odločen je, da jih letos poravna.
Kilometri in noč so naredili svoje. In ravno v pravem času se je zgodila zgodbica, ki mi je pregnala monotonijo. Na 143 km je bila zabeležena okrepčevalnica s toplo hrano. Zaradi tega sva se z Olgo dogovorila, da to točko izpusti in izkoristi par minut za dremež na naslednji postojanki. Osebje na tej postojanki je imelo velike težave z razumevanjem tujih jezikov. Bolj kot sem jim poskušal dopovedati, da bi jedel juho in riž, bolj so mi ponujali banane in rozine. Zaplet je trajal kar par minut in ko smo se končno razumeli je bilo obilo sproščenega smejanja, postrežba pa je bila obilna in odlična. Za nameček sem dobil še jutranjo kavico.
Z nasmehom na ustih in novo energijo sem nadaljeval, čeprav bolj kot ne osamljen, ker v tem trenutku ni bilo na tem delu nobenega tekača.Še vedno pa sem vztrajal v tempu okrog 6.30 minut na km. Med okrepčevalnicami, ki so bile med sabo oddaljene od 4.5 do 5.5 km pa sem si privoščil po dva počitka z dvo do tri minutno hitro hojo.
Z dnevno svetlobo se je pojavila pričakovana kriza. Noge so postale težke. Misli vse bolj temačne. Treba je bilo ukrepati. Ob poti sem zagledal gredico z vrtnicami. Pogled na uro 4.55 v nedeljo zjutraj je skoraj zagotavljalj, da še vsi normalni madžari spijo. Vseeno sem vizualno preveril okolico in potem hitro utrgal najlepši cvet. Poln adrenalina sem pohitel naprej z trnastjo rastlino v roki. Kaj kmalu sem bil na naslednji okrepčevalnici označeni z 160 km. Dekle in fant sta me začudeno gledala, kaj za vraga počnem z rožo v rokah. Na srečo sta ta dva dokaj dobro razumela angleško in na hitro sem jima razložil, da ima moja žena ravno danes rojstni dan. Olga, ki je dremala za volanom avta na 20 metrov oddaljenem parkirišču ni vedela, da kujem prijetno zaroto. Madžara sem prepričal, da ji skupaj zapojemo Heppy brithday in odhitel zbudit Olgo. Ostala je brez besed. Njene oči so mi povedale vse....
S prijetnimi občutki sem se zagrizel v razgibano progo, ki je sledila do 170 km. Spet sem ugotovil, da so moje predstve o ravnicah na madžarskem zmotne. Vseeno sem za sabo pustil par izmučenih tekačev, ki so mi vsi zagotovili, da so vredu glede na dane okoliščine.
Na 177 km so me pričakali Olga Sebi in Inot. Nahitro sem se preoblekel, oskrbel par ran, ki jih je na moji koži pustila preznojena majica in v spremstvu Sebi nadaljeval proti cilju. Družba mi je izredno prijala. Olga in Inot, ki sta od tu naprej čakala na vsaki okrepčevalnici sta komaj lovila tempo. Sebi me je zbadala če treniram intervale. V euforiji so kilometri kar leteli in v trenutku smo se znašli na številki 190. Par obojestranskih vzpodbudnih besed z Mirotom, ki je zelo očitno trpel posledice pomankanja ustreznega suporta.
Tik pred koncem spet ubijajoči klanci, ki so moralo prav nesramno zbijali tudi s tem, da si lahko od daleč opazoval kako nesramno daleč se vlečejo. Pokostnica in zraven še žulji na podplatih so dodatno prispevali k padcu tempa. Ampak galva je bila še bistra in moči še niso pošle čisto do konca. Vzpdbuda, ki sem jo bil deležen z vseh strani me je gnala naprej. Na zadnji okrepčevalnici sva dohitela makedonca Zorana, ki nama je z zdravkotom delal družbo že dobršen del prvih 100 km. Mimo grede Zoran je član našega foruma in nas redno prebira. Je odličen tekač in taktik. Prvih 100 km je tekel v mojem tempu, potem pa pospešil. Če ga ne bi izdalo koleno bi se prebil v deseterico. Poleg tega je na 165 km omagala njegova žena, ki ga je spremljala s kolesom. Bolečine v zadnjici in v ramenih so bile prehude in organizator jo je s kolesom vred odpeljal v cilj. Zoran pa je z hudimi bolečinami nadaljeval. Inot mu je na zadnji okrepčevalnici dal tableto, ki mu je vsaj za silo omila bolečino.
Zadnji dvokilometrski klanec je minil v hoji, ciljni šprint pa z dvignjenimi rokami in glasnim krikom na ustih. Uspelo mi je. Vse se mi je izteklo idelano. Moj načrt končati tekmo v limitu 32 ur je bil krepko presežen. Zasluge za zmago pa niso samo moje. Dolgo poročilo naj bo zahvala vsem, ki ste mi pomagali prestati to enkratno preizkušnjo.
V galvi mi še kar šumi. Zato grem spat z zavestjo, da me obkrožajo dobri ljudje...
