UltraBalaton 2009Mogoče je pa le šlo za lanskoletni dolg, ko nisem končal Ultrabalatona v planiranem obsegu? Nikakor ne! Niti najmanj nisem obžaloval lanskoletnega odstopa, o čemer sem pisal lani in letos sem bil prepričan, da pridem do konca, o čemer par besed v nadaljevanju.
Ideja in načrtiZgodba se je začela že zelo zgodaj, pravzaprav v začetku zime, ko sem se prijavil na Ultra Balaton. Sredi zime sem tekel zelo malo, premalo za ultramaratonca. Od januarja sem s 100 pretečenih km na mesec dodajal in do maja spravil na 500 km mesečnega teka. Dolge teke sva tekla običajno skupaj z Mirom Režonjo. Ves čas sem pripravljal tudi glavo in utrjeval že utrjeno odločitev.
Za podporo na teku sem sprva načrtoval spremstvo žene. Okoliščine so nanesle, da mi je mesec dni pred tekom podporo potrdil mlad mariborski ultraš Boris Petrovič (50cent). Začelo se je načrtovanje logistike na progi.
Dan odhodaV petek okrog 14 ure krenema za Balaton Boris in jaz, z nama pa je šel tudi MiroR, ki je zadnji dan ostal brez podpore na progi, saj je njegova žena ostala doma. Malo smo prerazporedili prtljago in je bilo dovolj prostora za vse. Opremljeni smo bili namreč z ležalnimi podlogami, šotori, spalkami, hladilnikom, zložljivimi stoli in še marsičem, manjkala ni niti igla za prediranje žuljev.
V Tihanyju uredimo prijave in se srečamo z Inotom, Sebi, Ečotom in Oli. Oli nas je počastila s pivom, a takrat še nismo vedeli, da naslednji dan slavi. Bil je prečudovit večer in v parku pričnemo postavljati šotorčke. Napaka! Zaščita turizma in razglasitev nacionalnega parka nas prisilita k ugodnejšemu nočnemu počitku v bližnjem apartmaju. Super, saj je sredi noči začel tako zavijati veter, da sta moja dva sopotnika pozaprla vsa okna.
Jutro pred startomMalo telovadbe, masaže in maziljenja, oblačenje, zajtrk in odhod na startno prizorišče. Boris je vzel s seboj Slovensko zastavo in fotoaparat. Vzdušje je bilo zelo sproščeno. Srečamo se z ostalimi Slovenci ter naredimo še spominsko fotografijo z legendarnim Dušanom Mravljetom.
Postavimo se v startni lijak. Pred seboj vidim neznanega atleta s solznimi očmi in se zamislim. V resnici sem srečen, da se bo končno vsak čas začelo zares.
StartTakoj po odštevanju po madžarsko umirjeno startamo. Boris se je s fotoaparatom povzpel na bližnjo telegrafnico in lovil naše nasmehe in mahanja z rokami. Začetek je bil res zen tek. Proga se počasi dviguje. Zraven mene tečeta Miro in Inot. Spustim ju naprej in pričnem s hojo, kot sem predhodno načrtoval. Zraven mene koraka Ečo, s katerim sva nato skupaj pretekla nekaj deset kilometrov. Povem mu, da se ne bom oziral na njegov tempo in da tečem povsem svoj tek. Odgovoril je, da ravno tako tudi on, le da bi mogoče tekel malo hitreje, če bi bil sam. Na to sem mu odvrnil, da se mi bo za to lahko zahvalil v cilju, saj bo zaradi tega vsaj eno uro prej v cilju, kot če bi sedaj tekel hitreje. Glede na rezultat menim, da sem imel prav.
Na poti kmalu srečamo atleta Zorana iz Makedonije. Bil je prijetna družba za klepet. Upam, da ga še kje srečam.
PotekBoris je bil pravi poročevalec. Evidentiral je čase na točkah, kjer se je ustavil. Do 12 km sta tekla Miro in Inot skupaj. Po 20 km je bil Dušan 10 minut pred Mirotom, ostali trije pa smo bili dve minuti zadaj. Na 40 km je bil Miro le še 3 minute za Dušanom, ostali trije pa smo bili še 13 minut za Mirotom. Na 50 km sta tekla Dušan in Miro skupaj, naš zaostanek pa je bil že preko 18 minut. Na 62 km je Boris nazadnje evidentiral Dušana in Mirota skupaj, bila sta pa že pol ure pred nami. Homogenost se je počasi razbijala. Miro je zaostal za Dušanom, Ečo je od naše trojice potegnil naprej, Inot pa je bil tik za menoj. Srečali smo se še na okrepčevalnici na 86,5 km, kjer je hitrejši odhajal, ko je počasnejši šele prišel. Ečo je imel 8 minut prednosti pred menoj, medtem ko je Inot zaostal za več kot 20 minut. Na tej postaji sem se najedel in preoblekel. Nehalo je deževati in prav so mi prišla suha oblačila. Žal nisem zamenjal tudi nogavic in tenisk. Oli in Sebi sta mi zmasirali noge in po 27 minutni pavzi nadaljujem.
Žulji in trebušni zapletiSeveda že do tukaj ni šlo brez težav. Dvakrat sem obiskal grmovje, trebušni del me je pa tako bolel, da sem moral odpeti elastični pas z geli, elastiko s startno številko pa potisniti nizko na boke. Komaj so se ti problemi uredili, začutim na odrivnem delu levega podplata zbadanje, ostro kot igla. Po 10 km takšnega zbadanja se odločim, da z Borisom pogledava če je žulj. Na 95 km izcediva nabrekli mehurček oziroma kar dva in končno preobujem mokre nogavice in teniske. Odleglo je le za kratek čas, saj se je bolečina kmalu vrnila. Čez noč sva prediranje ponovila še enkrat in enkrat v naslednjem dnevu pri sončni svetlobi. Bolečina res ni bila huda, a ni odnehala in je bila pač spremljevalka vse do cilja.
Z novim dnem in sončnim vzhodom so se vrnile tudi težave v spodnjem delu trebuha. Podrobnih rešitev ne bom opisoval, vendar je pomagalo le praznjenje črevesja še tretjič in četrtič. To je bila neke vrste zahvala za vse kar sem vnašal v telo, predvsem pa coca colo.
Glava je še vedno čistaBoris ni poročal le o gibanju ostalih tekačev, temveč je sproti prebiral tudi dobre misli, ki so bile zapisane na tekaškem forumu in mu jih je Alja pošiljala z SMS-i. Tudi sam sem se uzrl v nebo in priklical energijo, poslano od domačih in od članov tekaškega foruma. Glavno pošiljko sem prejel nekje med 9 in 10 uro. Do cilja je bilo še za en maraton. Rečem si, da to pa bom že zmogel v tekaškem stilu. Kmalu pravi Boris, da le še en maraton in da to pa zame res ni problem. Vse se pokriva. Poženem in si pravim, da na maratonih jaz pač ne hodim, razen okrog okrepčevalnice. Ej, kako leti. Že nekaj ur me nihče ni dohitel, jaz pa vsake toliko časa pustim koga za seboj. Noro.
Boris me sproti informira in kmalu izvem, da je Dušan v cilju. Bravo legenda. Vrstni red ostalih naših se je zamenjal. Nekdo pobira obresti prihranka energije v prvi polovici, drugi plačuje davek na tek v prvi polovici. Ta davek se vedno plača z rubežem hipoteke na uvrstitev. Vse informacije imam sveže. Gremo.
Proti ciljuPojenja mi apetit in sposobnost pitja. Nič mi ne paše, temperatura pa se še dviguje. Tek postaja vse težji. Boris se vse pogosteje ustavlja in ponuja pijačo, a mi ne gre po grlu. Zadnjih 8 km se je najbolj vleklo. Z Borisom skujeva plan, da postavi avto cilj in se vrne do mene z zastavico. Kmalu zagledam ob cesti Borisa in Inota in seveda sta imela s seboj še hladno pivo. Inot se s fotoaparatom vrne v ciljni prostor, dvojica neutrudnih pa se v lahnem drncu spusti zmagi nasproti. Seveda je to zmaga, to sem sedaj prepričan. Zmaga dveh. Boris iskrena hvala za pomoč.
CiljCilja sem se veselil, vendar ni bilo evforije, kot bi jo ustvarjali sami takšni kot sem jaz. Lenta čez ramo, medalja okrog vratu in fotografija. Vse je bilo bolj umirjeno. Blazine, počitek, nič piva, misel na dom. Kaj čem, te pa gremo domu, čuj. Cilj je bil dosežen.
OstaloŠele v cilju izvem, da Oli ta dan praznuje. Imam slabo vest, da takšni punci nisem stisnil roke z iskrenimi željami. Pa še ob pivo sem bil zaradi tega.
Sebi je definitivno najboljša navijačica dogodka. Kjerkoli sem zaslišal glasno vpitje »Zdravko« sem moral še kar nekaj časa teči, da sem jo ugledal. Občutiti je bilo oddajanje pozitivne energije.
Hčera mi je poslala SMS z besedilom: »Ti si moj heroj! Čestitam. Upam, da si dobil kaj moje energije.«
Vsem bi se rad zahvalil za prijazne besede in pozitivno energijo:
- najprej svojemu spremljevalcu in podporniku Borisu Petroviču – 50cent
- sotekačem na progi
- spremljevalcem ob progi
- piscem in bralcem na tekaškem forumu
- posebej povezovalni Alji
- svojim domačim
- vsem drugim
Res si heroj, vsi kateri ste to razdaljo premagali in tudi tisti katerim vam letos žal ni uspelo, ste se pa trudili, ste "HEROJI".
