Martina Herič. Čestitke. Pohodniško pa že standardno Renata Hojnik.
Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons
- 09 Jun 2012, 15:43
#281469
Imamo tudi zmagovalki: Ultro je dobila premierno Martina Herič. Čestitke. Pohodniško pa že standardno Renata Hojnik.
Martina Herič. Čestitke. Pohodniško pa že standardno Renata Hojnik.
- 09 Jun 2012, 17:09
#281478
BEDVEDER? Yes please! Danes smo pričakali lepo vreme šele s prihodom zadnjega "regularnega" trekerja v cilj. Vreme je bilo res slabo, dež ves čas, na vrhu Pohorja pa celo mraz in hud veter. Kar pa ni ustavilo 80 trekerjev, poleg seveda legendarnih 12 extremistov. Še pet extremistov pričakujemo v Ribnici, potem pa wellness 
Rezultati že na treking.si
Rezultati že na treking.si
- 09 Jun 2012, 19:39
#281485
zadnji podatki s trase extreme:
Neža in Miran odstop
Ivan odstop
v cilju Boris Eržen 19.00 (shortcut KT14 - cilj)
Neža in Miran odstop
Ivan odstop
v cilju Boris Eržen 19.00 (shortcut KT14 - cilj)
- 09 Jun 2012, 19:57
#281488
Še za konec
v cilju
Leon Cestnik (19.51)
Zdravko Čufar (19.52)
Zvonko Mezga (19.52)
Srečko Gomilšak (19.52)
to je to
v cilju
Leon Cestnik (19.51)
Zdravko Čufar (19.52)
Zvonko Mezga (19.52)
Srečko Gomilšak (19.52)
to je to
- 09 Jun 2012, 20:02
#281490
Čestitke, trekerji 
Poseben poklon seveda extremnežem!
LP, vencelj
Poseben poklon seveda extremnežem!
LP, vencelj
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 09 Jun 2012, 20:23
#281491
Vremenske razmere definitivno niso bile najboljše, zato še posebne čestitke prav vsem!!!
- 09 Jun 2012, 23:07
#281498
Danes pa vreme res ni bilo najlepše. Predvsem za ekstremiste. Tako da kapo dol vsem!
- 10 Jun 2012, 20:28
#281550
Bravo, dekleta in fantje, prva liga!!! 100+ ultrašem pa še poseben poklon
- 11 Jun 2012, 21:15
#281662
Lahko bi rekel, da je bil rezultat takšen: Bedveders:Ostali svet 2:0. In to suvereno, v ekstremno-ultra bedvedersu 
Namreč, organizatorji in trekerji so se že lani fajtali z dežjem in hudim nalivom že od štarta....in bilo je 1:0. Ker dež ni prenesel poraza se je letos vrnil okrepljen z dodatnimi kapljami in vetrovnimi enotami ter napadal od prve minute štarta. V bistvu nas je pral že v slačilnici Ni se izkazal....2:0 Da je bil prešibak so dokazovale predvsem tekmovalke, ki so prav po bedvedersko zadovoljno "kapljale" v buffet na cilju!
E, zato pa čestitke in pohvale organizatorjem za vrhunsko izpeljano dvodnevno tekmo oz. dogajanje ter
vsem, ki ste prišli to izkusit v kakršnikoli treking obliki Bilo je kvalitetno druženje, če že izgubljanja ni bilo 
(pa mrbit drugič......)
Namreč, organizatorji in trekerji so se že lani fajtali z dežjem in hudim nalivom že od štarta....in bilo je 1:0. Ker dež ni prenesel poraza se je letos vrnil okrepljen z dodatnimi kapljami in vetrovnimi enotami ter napadal od prve minute štarta. V bistvu nas je pral že v slačilnici Ni se izkazal....2:0 Da je bil prešibak so dokazovale predvsem tekmovalke, ki so prav po bedvedersko zadovoljno "kapljale" v buffet na cilju!E, zato pa čestitke in pohvale organizatorjem za vrhunsko izpeljano dvodnevno tekmo oz. dogajanje ter
vsem, ki ste prišli to izkusit v kakršnikoli treking obliki Bilo je kvalitetno druženje, če že izgubljanja ni bilo (pa mrbit drugič......)
- 11 Jun 2012, 23:13
#281681
Kaj reči po Koroškem trekingu?
idejnemu promotorju Vasji.
Prvi je organiziral sploh prvi treking v SLO (2008), prvi je organiziral 100km treking (2012), prvi bo naslednje leto organiziral hmk..
in gotovo bo prvi (2029), ki bo organiziral promocijski treking Slovenske treking lige na Aitkenu
organizatorjem Koroškega trekinga...bravo za pokončno držo!
...njim velja namig (ker Murphy deluje) naj naslednje leto organizirajo namesto Martinčkovega trekinga raje Močeradov treking, pol pa bo zihr žgalo sonce, o dežju ne bo ne duha ne sluha in bo prijetnih suhih 24 stopinj celzija
tekmovalcem. Vsem po vrsti, še posebej bedvedersom, ker so prišli na svoj račum
Poseben aplavz velja seveda zmagovalcem vseh kategorij.
Še posebej moram izpostaviti zmagovalca na100km v dobrih 17 urah - Kadunc in Česnik, ki sta dokazala, da še zdaleč nista po pohorskih kadunjah le divjega česna nabirala 
idejnemu promotorju Vasji. Prvi je organiziral sploh prvi treking v SLO (2008), prvi je organiziral 100km treking (2012), prvi bo naslednje leto organiziral hmk..
in gotovo bo prvi (2029), ki bo organiziral promocijski treking Slovenske treking lige na Aitkenu organizatorjem Koroškega trekinga...bravo za pokončno držo!...njim velja namig (ker Murphy deluje) naj naslednje leto organizirajo namesto Martinčkovega trekinga raje Močeradov treking, pol pa bo zihr žgalo sonce, o dežju ne bo ne duha ne sluha in bo prijetnih suhih 24 stopinj celzija
tekmovalcem. Vsem po vrsti, še posebej bedvedersom, ker so prišli na svoj račumPoseben aplavz velja seveda zmagovalcem vseh kategorij.
Še posebej moram izpostaviti zmagovalca na100km v dobrih 17 urah - Kadunc in Česnik, ki sta dokazala, da še zdaleč nista po pohorskih kadunjah le divjega česna nabirala
Ne morem si privoščiti, da vsak dan ne bi bil nekaj posebnega
- 12 Jun 2012, 00:59
#281682
Da čisto na kratko napišem nekaj vtisov …
Na prizorišče prispemo prvi. Vsaj nekje pa nam to rata. Kmalu je start. Začetek fenomenalen. Formirajo se prve ekipe in podskupine. Avi potegne s seboj še trojico. Snežni in Semjul se počasi oddaljujeta od naše skupine, ki smo jo sestavljali: teritorialni ekspert Zvone, lahkotni Srečko in bremza ZdravkoC. Tik za nami se drži še trojica, s katero se kasneje večkrat srečamo.
KT1 ni bilo težko najti, vendar je sestop v Podvelko pokazal prva presenečenja. Prijazni domačini so nas dokaj dobro usmerili in tako smo spoznali, kje so včasih otroci hodili v šolo.
Priti KT2 nas prvič za trenutek prehiti trojica z Borisom Erženom in edino žensko udeleženko Nežo, ki kaže neizmerno energijo.
Do KT3 se odlepimo od trojice in ob KT na Remšniku ravno ujamemo Leona in Ivana, ki odhajata po krajšem počitku. Okrepčamo se tudi mi, in napolnimo zalogo z vodo, ob odhodu pa nas ponovno ujame trojica oziroma vsaj Boris.
Na poti do KT4 se ponovno srečamo z Ivanom in Leonom, nakar del poti uberemo skupaj. Ker sta Ivan in Zvone odlična poznavalca terena Kozjaka, nam je popolnoma jasno, da se ne bosta držala dolgo skupaj, saj pozna vsak svoje kozje stezice. Vseeno smo se držali v veliki skupini kot peterica vse do KT6 na Radelpasu. Vmes smo se prav kvalitetno izgubljali in kljub raznim mnenjem, je prevladala modrost Zvoneta. Najbolj je sedla okrepčevalnica na Kapunarju, kjer smo se najedli predvsem izvrstnih oranž. Kasneje se na Radelpasu odlepita Ivan in Leon, vendar se Leon kmalu spet pridruži naši skupini, Ivana pa kasneje ponovno srečamo in nam zapoje še par partizanskih. Vzdušje v skupini je bilo vseskozi zelo pozitivno. Kmalu Ivan zavije s poti. Takrat se nazadnje vidimo.
KT8 na Sv. Jerneju je bila usodna za končni čas. Odločimo se poiskati pot, ki jo je uvodoma opisoval organizator trkinga. Kot je povedal Vasja, naj bi se povzpeli do cerve in nadaljevali v gozd po označeni poti … pa smo seveda iskali to varianto. Zvone je takoj naznail, da če ne najdemo oznak za omenjeno pot, jo ucvremo po diagonali na znano markirano pot v dolino Bistrice in strm vzpon preko znamenitega zapisa »sleci srajco in pogumno naprej«. Res nove poti nismo našli, a našli nismo niti stare. Prečenje strmin, travnikov, gazenje po koprivah, slepi rokavi, vedno nad neprehodnim previsom … kakšni dve uri smo izgubili in vendar smo se končno znašli na poti, ki nas je pripeljala do markacije. Srajce sicer nismo slekli, vendar vzpon je bil tak, kot si ga Kozjak zasluži. Iz Pernic smo jo ucvrli naokoli, po znani poti.
Vzpon na KT10 Košenjak je bil pravi užitek. Zavedanje, da je to zadnji vzpon na Kozjaku, je dajalo dodatno energijo. Na vrhu so me sotrpini čudno gledali, ko sem želel napravit zgodovinski posnetek.
Spust v Dravograd je bil precej varčen. Kljub temu se Leon z nogo nabije na ležečo sušico sredi poti in kmalu tudi sam leži na tleh. To je bil le trenutek. Ko teče dalje, ga vprašam, če si je kaj naredil in pravi, da še ne ve. Natančno se je pregledal šele v cilu.
V Dravogradu se okrepčamo kar pred trgovskim centrom. Vsedli smo se na stojalo za kolesa in pomalicali sveže žemljice. Tik pred KT12 v Dravogradu izvemo, da nas je zasledovalni trojček prehitel za 40 minut. Ni šans, da jih ujamemo, saj smo se gibali precej racionalno. Kljub temu, da hitimo proti Kremžarici, tekli nismo skoraj na nobenem spustu. Pot se vleče gor in dol. Na zaključnen vzponu pred Kremžarco dohitimo znani trojček. Takrat je že rahlo padal dež. Majice so bile mokre in čez ramena sem si prekril vetrovko, zavezano okrog vratu. Na Kremžarci pomalicamo in zalijemo, pridruži se tudi Boris. Popolnoma spočiti krenemo v klanec, kjer ponovno srečamo in še zadnjič prehitimo omenjeni trojček. Iz KT 13 spet nadaljujemo tekaško in preseneti nas točka KT 14. Ne vem zakaj, deževalo je neusmiljeno. Drvimo proti Partizanki. Srečko je pobegnil malce naprej, potem Zvone in zadaj midva z Leonom. Ko prispem na kočo, je bil Srečko preoblečen v suho garderobo??? Ženske na koči je očaral in preoblekle so ga. Podobno smo poizkusili ostali in našle so še suhe majice za nas. Dodatni del garderobe so predstavljale priložnostno ukrojene vreče za smeti. Po tričtrt ure preoblačenja ponovno krenemo v nusmiljen dež, kateremu se je pridružil še oster veter. Jaz sem si pod palerino oblekel suho majico in mokro vetrovko. Kolesarske rokavice so se napile vode. Koža je bila prepita in zgubana kot spužva. Kapuco od palerine sem si dal privezat s plastičnim trakom, saj mi jo je veter nenehno snemal. Vsakdo je bil po svoje smešen in v tej smešnosti srečen, da smo se tako dobro opremili. Dejansko smo se napolnisli s takšno energijo, da smo ves čas samo še tekli.
KT15 je vsem dobro znan Črni vrh in iskali smo ga že na enem klancu pred njim. Malenskost. Na Ribniški koči se nismo ustavljali, saj smo taktizirali, da moramo biti v cilju pred 20.00 uro, kot je zapovedal organizator. Čez Ribniški vrh in do jezera. Tačas je dež pojenjal in že smo srečali prve sprehajalce.
KT 17 je bila lovska koča v Šiklarici in te res ni bilo težko najti. Sledi spust do ceste in tukaj se je pričel še zadnji dolgčas. Organizator nas kontaktira po GSM in povem, da so se karte popolnoma razmočile. Smo brez zemljevidov. Ni dolgo trajalo in dostavijo nam izsek ustrezne karte. Takoj čekiramo pot po soteski, ki je bila vrisana na karti. Žal te poti ni bilo. Nadaljujemo po cesti do glavne markirane poti, nakar se spustimo natanko do zadnje KT na smučišču. Sledil je le še spust. Počutil sem se odlično. Cote so se na meni že skoraj čisto posušile, le noge so žvekale v goreteks obutvi, ki je preprečevala sušenje. Cilj. Konec za danes. Malica in pivce, pa klepet s sotrpini in organizatorjem.
Čestitke organizatorju in seveda predvsem Zvonetu, ki je ponovno dokazal, da je Kozjak še lepši izven označenih poti. Zaradi kopriv se naslednjih 10 let ne bojim reume.
Še marsikaj se je dogajalo, vendar nekaj mora ostati še za drugič
Na prizorišče prispemo prvi. Vsaj nekje pa nam to rata. Kmalu je start. Začetek fenomenalen. Formirajo se prve ekipe in podskupine. Avi potegne s seboj še trojico. Snežni in Semjul se počasi oddaljujeta od naše skupine, ki smo jo sestavljali: teritorialni ekspert Zvone, lahkotni Srečko in bremza ZdravkoC. Tik za nami se drži še trojica, s katero se kasneje večkrat srečamo.
KT1 ni bilo težko najti, vendar je sestop v Podvelko pokazal prva presenečenja. Prijazni domačini so nas dokaj dobro usmerili in tako smo spoznali, kje so včasih otroci hodili v šolo.
Priti KT2 nas prvič za trenutek prehiti trojica z Borisom Erženom in edino žensko udeleženko Nežo, ki kaže neizmerno energijo.
Do KT3 se odlepimo od trojice in ob KT na Remšniku ravno ujamemo Leona in Ivana, ki odhajata po krajšem počitku. Okrepčamo se tudi mi, in napolnimo zalogo z vodo, ob odhodu pa nas ponovno ujame trojica oziroma vsaj Boris.
Na poti do KT4 se ponovno srečamo z Ivanom in Leonom, nakar del poti uberemo skupaj. Ker sta Ivan in Zvone odlična poznavalca terena Kozjaka, nam je popolnoma jasno, da se ne bosta držala dolgo skupaj, saj pozna vsak svoje kozje stezice. Vseeno smo se držali v veliki skupini kot peterica vse do KT6 na Radelpasu. Vmes smo se prav kvalitetno izgubljali in kljub raznim mnenjem, je prevladala modrost Zvoneta. Najbolj je sedla okrepčevalnica na Kapunarju, kjer smo se najedli predvsem izvrstnih oranž. Kasneje se na Radelpasu odlepita Ivan in Leon, vendar se Leon kmalu spet pridruži naši skupini, Ivana pa kasneje ponovno srečamo in nam zapoje še par partizanskih. Vzdušje v skupini je bilo vseskozi zelo pozitivno. Kmalu Ivan zavije s poti. Takrat se nazadnje vidimo.
KT8 na Sv. Jerneju je bila usodna za končni čas. Odločimo se poiskati pot, ki jo je uvodoma opisoval organizator trkinga. Kot je povedal Vasja, naj bi se povzpeli do cerve in nadaljevali v gozd po označeni poti … pa smo seveda iskali to varianto. Zvone je takoj naznail, da če ne najdemo oznak za omenjeno pot, jo ucvremo po diagonali na znano markirano pot v dolino Bistrice in strm vzpon preko znamenitega zapisa »sleci srajco in pogumno naprej«. Res nove poti nismo našli, a našli nismo niti stare. Prečenje strmin, travnikov, gazenje po koprivah, slepi rokavi, vedno nad neprehodnim previsom … kakšni dve uri smo izgubili in vendar smo se končno znašli na poti, ki nas je pripeljala do markacije. Srajce sicer nismo slekli, vendar vzpon je bil tak, kot si ga Kozjak zasluži. Iz Pernic smo jo ucvrli naokoli, po znani poti.
Vzpon na KT10 Košenjak je bil pravi užitek. Zavedanje, da je to zadnji vzpon na Kozjaku, je dajalo dodatno energijo. Na vrhu so me sotrpini čudno gledali, ko sem želel napravit zgodovinski posnetek.
Spust v Dravograd je bil precej varčen. Kljub temu se Leon z nogo nabije na ležečo sušico sredi poti in kmalu tudi sam leži na tleh. To je bil le trenutek. Ko teče dalje, ga vprašam, če si je kaj naredil in pravi, da še ne ve. Natančno se je pregledal šele v cilu.
V Dravogradu se okrepčamo kar pred trgovskim centrom. Vsedli smo se na stojalo za kolesa in pomalicali sveže žemljice. Tik pred KT12 v Dravogradu izvemo, da nas je zasledovalni trojček prehitel za 40 minut. Ni šans, da jih ujamemo, saj smo se gibali precej racionalno. Kljub temu, da hitimo proti Kremžarici, tekli nismo skoraj na nobenem spustu. Pot se vleče gor in dol. Na zaključnen vzponu pred Kremžarco dohitimo znani trojček. Takrat je že rahlo padal dež. Majice so bile mokre in čez ramena sem si prekril vetrovko, zavezano okrog vratu. Na Kremžarci pomalicamo in zalijemo, pridruži se tudi Boris. Popolnoma spočiti krenemo v klanec, kjer ponovno srečamo in še zadnjič prehitimo omenjeni trojček. Iz KT 13 spet nadaljujemo tekaško in preseneti nas točka KT 14. Ne vem zakaj, deževalo je neusmiljeno. Drvimo proti Partizanki. Srečko je pobegnil malce naprej, potem Zvone in zadaj midva z Leonom. Ko prispem na kočo, je bil Srečko preoblečen v suho garderobo??? Ženske na koči je očaral in preoblekle so ga. Podobno smo poizkusili ostali in našle so še suhe majice za nas. Dodatni del garderobe so predstavljale priložnostno ukrojene vreče za smeti. Po tričtrt ure preoblačenja ponovno krenemo v nusmiljen dež, kateremu se je pridružil še oster veter. Jaz sem si pod palerino oblekel suho majico in mokro vetrovko. Kolesarske rokavice so se napile vode. Koža je bila prepita in zgubana kot spužva. Kapuco od palerine sem si dal privezat s plastičnim trakom, saj mi jo je veter nenehno snemal. Vsakdo je bil po svoje smešen in v tej smešnosti srečen, da smo se tako dobro opremili. Dejansko smo se napolnisli s takšno energijo, da smo ves čas samo še tekli.
KT15 je vsem dobro znan Črni vrh in iskali smo ga že na enem klancu pred njim. Malenskost. Na Ribniški koči se nismo ustavljali, saj smo taktizirali, da moramo biti v cilju pred 20.00 uro, kot je zapovedal organizator. Čez Ribniški vrh in do jezera. Tačas je dež pojenjal in že smo srečali prve sprehajalce.
KT 17 je bila lovska koča v Šiklarici in te res ni bilo težko najti. Sledi spust do ceste in tukaj se je pričel še zadnji dolgčas. Organizator nas kontaktira po GSM in povem, da so se karte popolnoma razmočile. Smo brez zemljevidov. Ni dolgo trajalo in dostavijo nam izsek ustrezne karte. Takoj čekiramo pot po soteski, ki je bila vrisana na karti. Žal te poti ni bilo. Nadaljujemo po cesti do glavne markirane poti, nakar se spustimo natanko do zadnje KT na smučišču. Sledil je le še spust. Počutil sem se odlično. Cote so se na meni že skoraj čisto posušile, le noge so žvekale v goreteks obutvi, ki je preprečevala sušenje. Cilj. Konec za danes. Malica in pivce, pa klepet s sotrpini in organizatorjem.
Čestitke organizatorju in seveda predvsem Zvonetu, ki je ponovno dokazal, da je Kozjak še lepši izven označenih poti. Zaradi kopriv se naslednjih 10 let ne bojim reume.
Še marsikaj se je dogajalo, vendar nekaj mora ostati še za drugič
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 12 Jun 2012, 05:32
#281684
Bravo vsem!!
ZdravkoC napisal/-a:... Res nove poti nismo našli, a našli nismo niti stare...
Bravo vsem!!
Brez nič, ni nič. Oziroma je nič... No, no, ....
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA