Prva 100 km dolg treking v Sloveniji je bil kot nalašč za pošten trening pred UTMB-jem.
Dolžina, višinci pa še orientacija po vrhu. Ker sem želel delati tudi na samostojnosti
pri orientiranju, sem se odločil za solo varianto. Začetek je dvanajsterica začela
lahkotno in sveže, a kmalu je sledil spust z Janževskega Vrha. Ko sem odraščal v
Podvelki, sem poznal lepo uhojene poti. Danes so zaraščene, kopriv ne manjka,
adijo revma. Priletim proti frizerskemu mostu, navijači
Irena
,
starši, mi povejo da sem drugi, nekaj metrov za mano prideta AVI in Alenovski, ki sta
se z Janževskega Vrha spustila direktno desno dol in prečila Velko. Navijače vprašam
po pijači, ki je jasno niso imeli. Bil sem dokaj izsušen, petek je bil zelo topel. Kmalu
mi je bilo žal, da sem izrekel neumnost, saj sem vedel, da se bodo zdaj sekirali.
Res so se. Malo nad Štimpahom je iz ene škarpe štrlela cev, skozi katero je tekla
živa voda. Napojil sem se, založil s tekočino in gremo proti Remšniku. Tu srečam velikega
psa. Ne vem, kdo od naju je težji, gre proti meni, nekaj govori, mislim, da je rekel vau,
vau. Dokaj suhoparno. Se spomnim, da sem pred kratkim gledal šepetalca psom.
Samozavestno dvignem kazalec desne roke in rečem stoj. Pomagalo je. To je dobro,
plana B nisem imel. Hitro sem pri Urbanu in Kapunarju. Tu pa sadni bar, pojem banano,
nektarino, kos pomaranče, se založim z vodo in banano za na pot. Ta okrepčevalnica
je bila res zakon. Se usmerim k meji, uporabim tudi avstrisjke poti, tudi eno jahalno.
Ko je bilo res romantično, brcnem v korenino, si mislim, da bom ostal na nogah, prav
tedaj in to se rado zgodi v tem vrstnem redu, z drugo nogo brcnem v drugo korenino
in splužim kot sem dolg in širok. Se dvignem, zdaj sem definitivno buden. Kmalu sem
na mejnem prehodu nad Radljami, z očmi iščem cigaretnico, pa ne da bi eno povleko,
iščem točko. Vidim lučko. Kaj si nor, spet okrepčevalnica ali kaj. Bil je Alen.
Odločil se je, da bo zmanjšal ritem, ker sta mu bila AVI in MartinČ prehitra. Me je
počakal, ker bi se sam po zanj povsem novem terenu in brez trekerskih izkušenj
težko znašel. Me vpraša, če lahko gre zraven. Seveda lahko. Tako se je številčnost tropa
podvojila. Za Bricnika greva malo naokrog, mimo Breznika, stare šole, kjer sem se rodil,
Štodekerjeve kajše, Lančevega in v breg. Tu se naju razveselijo nočne muhe veše, ki nekaj časa pridno potujejo z nama. Ko dojamejo, da imava v načrtu 100 km krog, si
premislijo in odnehajo. Zdaj greva v graben pa na Jerneja, poiščeva pot dol do Bistrice. Čez most, pa levo, do mlina in gor. Pod Pernicami odkrijeva en super nobel vikend, spet
ujameva pravo smer in do pokopališča in Kneza, kjer je žig. Za odsek do Košenjaka sem
si mislil 'lako čemo', pa je prišlo do štrikanja. Ampak to je treking. Alen ima težave z
zaspanostjo. Napove odstop v Dravogradu. Preklopim na program motivacija. Zaspanost
je normalna. Ko popiješ coca colo ali kaj podobnega, kaj poješ, je bolje. Podnevi je drugače.
In ostale resnice, ki držijo. Malo pod Košenjakom se odloči, da gre do konca. Spust do
Dravograda je lahkoten. Tu v kmetijski zadrugi nabaviva sprite in cocto in se napotiva po
Šišernikovi. Iz kupa vej potegneva kole, ki do cilja predstavljajo palice. Sledi dolga pot do Kremžarce, ki vsebuje veliko prečenja na koncu pa en pošten štajg do koče. Tu sledi cocta s čokolado. Zdaj pa končno Kremžarca. Alen pri koči pozabi karton za žige. Se vrne 500 metrov zračne nazaj, en planinec je zadevo ocenil za smeti in jo skoraj odnesel v dolino. Alen je zadnji hip preprečil nesrečo. Ko ga čakam, naredim načrt za preostali del.
Nekaj po Egartovem vrhu naletiva na prve ultraše. Kasneje še na pohodnike, med drugim Ireno
, Katjo in Andrejo. Skupaj se gibljemo proti Črnemu Vrhu in jezeru.
Tu nekje izgubim kompas za na prst, je bil dober in poceni. Izguba je čustvena.
Najdem ga, ko se preoblačim v avtu, sem ga zgleda nekam zataknil.
Nekaj pred Črnim Vrhom se z Alenom končno nekoliko oblečeva. S abo imam anorak. Pomaga. Alen ima dve majci s kratkimi rokavi. Ga zazebe. Izvleče astro folijo.
Mu jo namontiram, podobno, kot so jo meni dve leti nazaj na CCC-ju.
Najprej majica, sledi astro folija, potem pa spet majica, pa čeprav mokra, kmalu je bolje. Pri jezeru se ločijo poti s puncami s pohodne. V zadnji fazi se je pridružila zgovorna Ana z ultre. Je dobro razpoložena. Skupaj gremo do Smolnikove ravnine. Zdaj res lije, še megla skuša pokukati, a se, lepo od nje, skrije. Piha, postane hladno. Pogoji niso prav lahki. Ana išče svojo ultra točko, midva pa rahlo v klanec, spust do zadnje točke in po smučišču v cilj.
Tu naju pričakajo z vsemi častmi, stiski rok, dobro, da dežuje, da ne bi kdo opazil, da
nabiram solze. Čustven zaključek napornega, a res lepega dogodka. Tudi Alen je zelo
vesel. Še malo druženja in vožnja do Podvelke, ta mi ni bila v čast. Komaj sem zadržal
budnost. Čestitam vsem enajstim sobojevnikom. Super hitrima in natančnima AVI-ju in
Martinu, Alenu za prvo stotko, Semjulu, Zdravcu, Zvonetu in Srečku. In tudi četverici,
ki le zaradi precej divjega vremena ni naredila celega kroga: Borisu, Neži, Miranu in Ivanu.
Ko so me starši videli, so odločili, da prespim v Podvelki. Ker sem se počutil utrujenega
nisem nudil odpora. Pri zajtrku so me skušali prepričati, da bi prenehal s tako divjimi
zadevami. Mislim, da jim ni uspelo.
Vasja in ekipa, odlično ste organizirali najdaljši tekmovalni treking v Sloveniji doslej.
Alen, bil si super družba. Vesel sem za tvoj prvenec v ultra dolgih gorskih preizkušnjah.
Morda še beseda o uživanju. Vmes se je našla kakšna kriza, nekaj zaspanosti, kdaj se
je kakšen odsek malo vlekel, pa zapihalo je, bilo je mokro, dobil sem celo žulj in enega
klopa. A uživanja je bilo veliko več. Sem bil pozoren, prav opazoval sem se. Ne morem
pomagati. Ob vsem trudu, sem preprosto užival in se napolnil z ogromno energije.
. Čestitke tudi ostalim srečnežem, ki so uživali na progi 
, v resnici pogrešam kašno z vrečami za smeti 
