Forum je namenjen objavi razpisov na tekaške prireditve, ki so pred nami.

Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons

#301029
Vedno sem v težavah, ko želim opisati to, kar doživim na druženju, ki se mu reče »12 ur rekorda Šmarne gore«. To enostavno moraš doživeti, šele potem veš, o čem želim pisati.
Letos sem bila na štartnem mestu pred organizatorjema AVI-jem in Kepico, tako, da sem se lahko iz prve roke prepričala, kako sta postavila okrepčevalnico z naslovom »Ni da ni«. Nobene nervoze, živčnosti, njuni pogledi so govorili brez besed, nobenega občutka pomembnosti, skratka samo gledaš in ostajaš brez besed s cmokom v grlu. Mimogrede, AVI-mi je izpolnil še željo, da sem imela štartno številko 18, ki ima zame letos še poseben pomen (hvala AVI!). Pred štartom sledijo še kratka AVI-jeva navodila o »zaprti hoji« v prvem vzponu in smo šli. Čudovit je pogled na kolon lučk – prizor, ki me ne pusti ravnodušno. Ob opazovanju lučk hitro mine prvi vzpon. Na štartu sem imela samo eno željo – preživeti 12 ur na Šmarni gori z nasmehom na obrazu, zato hodim gor in dol v svojem tempu. Prvih nekaj vzponov mi dela družbo oz. jaz njemu legende TF – ZdravkoC. Ko se odloči, da bo zaradi težav s peto vzel nekaj daljši odmor pred naslednjih vzponom, grem naprej in vse do konca hodim praktično sama. No, ne čisto sama, saj se vseskozi srečujem s prijaznimi soborci, s katerimi si izmenjamo včasih samo pogled, pomežik, včasih spodbudne besede, no, pa tudi brez »mehiškega vala« ni šlo – a ne – IvanŠ in Klas :D. Kljub slabi vremenski napovedi, je sončni vzhod čudovit. Ko se tema noči umika svetlobi dneva, si vzamem čas in posnamem nekaj fotk. Pred devetim vzponom pride Andreja k vznožju Šmarne gore. Njej objem deluje kot doping in naslednjih nekaj vzponov opravim kot v transu. Dogovoriva se, da tudi letos zaključni vzpon opraviva skupaj. Proti koncu me pridejo vzpodbudit še prijatelji Alenka, Dada, Brane in Rudi. Tudi njihove spodbudne besede in objemi mi dajo moči, da nasmeh še vedno ostaja na mojem obrazu. Ja, veliko navijačev sem imela, saj pred zaključnim 14. vzponom pridejo še Andreja in njena starša. V Andrejini družbi naredim ta vzpon s hvaležnostjo v srcu, da mi je dano biti kamenček v mozaiku te nepozabne zgodbe. Na cilju pa sledijo aplavz, zasluženo pivo, miške,… V veselje mi je bilo, da sem lahko prvič segla v roko tudi legendam TF-ja: Zvone-tu in semjul-u.
Naj zaključim: draga AVI in Kepica, iskrena hvala, ker sta nam omogočila čudovit dan – 9. marec 2013 je dan, ki se ga bom z veseljem spominjala do konca življenja. :laola Hvala Drejki, njena brezpogojna spodbuda in podpora mi dajeta moči takrat, ko telo začne sporočati, da ne more več. :laola Hvala vsem »soborcem« za vsa srečanja, spodbudne besede, skratka hvala, ker ste! :laola
#301035
ursad napisal/-a: ... hodim gor in dol v svojem tempu. Prvih nekaj vzponov mi dela družbo oz. jaz njemu legende TF – ZdravkoC. Ko se odloči, da bo zaradi težav s peto vzel nekaj daljši odmor pred naslednjim vzponom, grem naprej ...

Hvala za družbo. Res je šlo veliko lažje v družbi, vendar sem po 6 vzponih res opravil hidracijsko pavzo :beer: Sem potem kar pogrešal tvojo dobro voljo.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA