Izabel mi je lani po UTMB-ju namignila na 100 milj Istre. Že takrat sem slutil, da sem pečen. Dva tedna pred dirko si na trekingu v Istri zlomim prst na roki. 'Mavec boste imeli do 15. aprila, takrat bo kontrola'. Tako mi pove mavčar. Vem, da se moti. Do 15. ne morem imeti mavca, saj je vikend pred tem 100 milj Istre. Še več, teden pred miljami je 6 ur Kališča. Ker mi daljših tekov manjka, sem tudi tu. Le dol grede sem zelo previden.
In zdaj sem v Koromaču. Sploh ne edini. Z avtobusom se peljem na start. Zaspan sem in utrujen. Super perspektivno, na nogah bom dve noči in ves dan. Moje upravljanje spanja je za v anale. Na začetku je proga utrjena in hitra, ne dolgo. Kmalu dežuje, zmoči teren. Pride Markovec. Ostri kamni štrlijo iz trat. Korak je težko kdove kako hiter. Kmalu spoznam, da sem se nekoliko preveč zagnal. Umirim konjičke. Kilometri padajo. Zgrešim progo, trakov ni več. Pridem do ene cerkvice. Se obrnem, poiščem pravi odcep. V Grožnjanu me ujame skupinica rojakov. Sami kleni tekači: MiroM, Semjul, Maryet in SrečoG. Pridružim se jim. Neham se zaganjati. Lepo premagujemo razdaljo, malo klepetamo, malo smo sami s seboj. Pred Buzetom nas čaka blato, strmi vzponi in strmi spusti. Pot je na nekaterih mestih tehnično zahtevna. Ko prispemo v Buzet, se pripravljajo na start lumpi teka. Spočiti, sveži, naspani. Malo se očedimo, najemo, napijemo, morda malo predolgo zadržujemo. Nekaj minut po startu tekme na 100 km, se odpravimo dalje. Višje nas ujamejo Žine, Meta in Mateja. Odidejo naprej in z njimi Miro. Prve tri kasneje večkrat ujamemo na točkah, a nam vselej utečejo naprej. Če hribe in doline v prelepem okolju pridemo do Korit. Začne kapljati. Oblečem lahek anorak brez rokavov. Na poti proti Velikem Planku, se vlije, še bolj vlije, zahladi, malo zapiha. Padati začne toča, okoli nas je sodra. Oblečem vetrovko, ki sem jo lani kupil za UTMB. Še vedno me zebe. Do kosti premraženi pridemo do Poklona. Tu me v vrečki čakajo oblačila za preobleči. Ostali trije jih niso imeli. Zato pa sta bili tu dobri vili: Loni in Marjan. Oblečeta kamerate. Žine, Meta in Mateja premraženi odstopijo. Na Poklonu se dolgo zadržujemo, potem pa gremo proti najvišji točki, Vojaku. Najprej se tresem od mraza, kmalu slečem vetrovko. Na vrhu je prelep razgled, a noč se bliža. Na poti z Učke srečam tekača iz Hrvaške, ki je bil tudi lani v Franciji. Zaklepetava se in hitro napredujeva. Oba skušava priti čim dlje za dne. Opazim, da sem izgubil trojico kameratov, s katerimi sem lep del proge delil skupno usodo. Nič, gremo dalje. Naj me Irena čaka čim manj časa. A cilj je še daleč. Vsaka točka vsebuje neke svoje finte, presenečenja se vrtijo, ni dolgčas. Prideš do Sisola na primer, sledi Plomin. Ta je ob morju. Torej bomo šli dol. Pa ja. Najprej strmo gor, potem v levo po na novo vsekani poti. Teren je zaguljen. Čez čas pa strmo dol po makadamu. Od Plomina do Standarda nad njim je nekaj kilometrov in slabih 500 m višincev. Sem podvomil, da bom sploh kdaj tam. Ampak zdaj sledi spust do morja do Rabca. To pa bo čudovito. Da si odpočiješ, za dušo. Najprej motamo po enih potkah, je bilo kar v redu. Sledi spust. In naenkrat nekaj podobno prostemu padu. Bi skoraj odletel. Previdno se spuščam kar nekaj časa in pridem do ceste. Kaj zdaj? Spodaj slišim glasove. Pa to so soborke in soborci. Spravim se čez ograjo. Smo globoko v drugi noči. Ljudje se oprijemajo žic, to storim še sam. Kakšnih dobrih deset nas binglja in se spušča, Žic ne zmanjka. Včasih naredimo prehod nekaj metrov vstran, pa spet zajle. Na enem mestu manjkajo. Nihče ne pade. Končno po precej izgubljenih višincih pridemo do potke, ki gre v levo po strani. Spet zastoj. Ja kaj se je pa zdaj zgodilo? 'Vidi, gdje su ju stavili!' CP30 je bila na drugi strani potočka nad slapom. Na nekakšnem orlovem gnezdu. Tja si se moral instalirati, v eni roki palice, v drugi perforator, nekje karton. Dogajalo se je marsikaj. Nihče ni padel. Po osvojeni točki smo vzleteli proti Labinu. Tako je, ko adrenalin prevzame nadzor. V Labinu nekateri obtičijo. Nekdo je v spalki, en drug leži na klopci. Večini se ne mudi. Grem naprej, hočem cilj. Res do konca manjka le še en hribovski mali maraton. Ni več pretiranih presenečenj, naredi se dan. Prebrodim še eno krizo zaspanosti in kmalu je tu cerkev v Skitači. To pomeni, da se le še spustimo po lepi potki do obale. Dejansko je bila pot kamnita. Po vsem, kar je bilo za nami, je delovala divje. Ko si se spuščal, si imel občutek, da gre dol. A ko si pogledal proti morju, se je zdelo, da si vseskozi enako oddaljen od gladine. Sledi le še užitek po potki nad zalivom. Ki tudi traja. Cilj lepo počaka. Tu je Irena, najboljša navijačica na svetu. Stiski rok, radler direktno v dušo. Umivanje nog v morju. Hrana. Klepet s slovensko kolonijo v ciljnem prostoru. Potem me Irena odpelje v bližnjo vasico. Zaspim za kakšnih 6 ur, zgrmim v globočine. Ko odkinkam, sledi kavica in pot domov. Kasneje zvem, da sem bil drugi v kategoriji. Zanimivo, sploh nisem vedel za kategorije. Slovenci smo se zelo izkazali. Rezultati so zagotovo vredni natančnejše analize. Med tekom, sem se vprašal, kaj me žene v tako hude napore, v spoznavanje področja onkraj lastnega dna. Odgovora še vedno ne vem. Kaže, da sem ponavljač.
Izredno sem hvaležen Ireni
, ki me spremlja ob podvigih. Vem, da jo je na trenutke strah.
Organizacija je bila za moj okus izvrstna. Sama dirka ni bila tako nedolžna, kot kažejo goli parametri: dolžina in višinci. Bila je prelepa, noro težka, brutalna. Iskreno čestitam vsem soborkam in soborcem. Ne glede na progo. Ne glede na to, do kod ste prišli. In velik poklon Izabel iz začetka zgodbe. Naredlila si 100 milj znotraj limita 48-ih ur. Za dobro minuto. Če pomislim, kako vroča je bila nedelja. Izjemno.
Ob letu osorej bom morda spet iskal odgovore na večna vprašanja na novih stotih miljah.
) potem pa še noč...in ko le pridemo mimo zadnjega CP-ja vem, da nas nič več ne ustavi...samo še spust in z nasmehom skozi cilj ob 23:35!!! 
Ob dvigu cifr organizator ni kompliciral ali pregledoval obvezne opreme. 
Eni so ga po ravnini žgali kot bi šlo za 5km dirko. 
Vsake toliko časa sem pojedel kakšno žitno ploščico, bobi palčko ali spil nekaj vode ali cocacolle. Temperature in vreme nasploh je bilo super vse do popoldneva, ko je postalo že nekoliko (pre)toplo. 
