- 03 Jan 2009, 09:40
#165282
Če ste nespečni ali vas tlači mora, lahko vsako leto vsaj eno noč prebedite in prehodite 38 kilometrov od Pasje ravni do Dražgoš. Po stopinjah Cankarjevega bataljona.
Ker je edina priložnost, da jamram v družbi več kot dvajsetih soljudi hkrati le, ko sem v übermarketu ali na kolesarski, če ne tekaški masovki,je odločitev za pohod po poteh bataljona, imenovanega po najuspešnejšem pisatelju, ki se je doslej rodil na Vrhniki, malone osebno polzgodovinska. O točno tej hoji sem kolebal že kakšna tri desetletja, ker je bil moj stari ata Tigrovec in sem preko njegovih primorskih principov izvedel, da so bili beli barabe, rdeči prav tako navihani, fašisti pa edino primerni za metek v čelo in nič drugega. V kategorijo slednjih spada še nekaj podvrst lumpov iz obdobja 1939 do 1945, ki so se po naših logih kotili spet po 1991, a o tem kdaj drugič!
Pred dvema letoma je napočil januar, ko je moj najboljši popotni sodrug pomislil, da bi moji načrti pa vendarle ostali na planem. In sva šla! Takole vam razložim podzvezdno pohajanje prek Jelovice: Pohodnik, ki je bil tiho, je imel toliko več možnosti, da je poslušal besedovanje pred- in zahodnikov. Kot da bi bil na terasi babilonskega stolpa, ustvarjenega izključno iz vseslovenskih zidakov. Sem dvajset minut vlekel na uho poljudnoznanstveni traktat o konjih in njih navadah po gorenjsko, dva Ortokorošca sta besedovala o štih pa ttih maratonskih preizkušnjah. Mimogrede, koroška grta in dlta v resničnem doživetem pogovoru presega vsak vic, s katerim se pametnjakoviči skušamo nekoliko posmehniti govorici ljudi iz dežele Tine Maze. Sem ter tja sem zaslišal lenobne prekmurske besedne meandre, dolenjščina je tako in drugače svetovni jezik, ob eni izmed govoric pa se mi je zdelo, da njena nenavadnost presega vse meje – morda je bila celo zahodno zamejska.
In še: Če verjamete ali ne, sredi noči, trde kot kamen, smo na odročnih poteh, namenjenih še marsičemu poleg hoje, recimo vožnji z vozili na motorni pogon, srečali avtomobilista – in iz naših vrst je padalo po njem: »Lej ga kretena, sred noči se voz!« Kretenovo mnenje o petstoterici, ki odročnost premaguje pohodniško, je bilo verjetno prepolno razumevanja. Morda sočutja, nikakor pa ne srda.
Smo se enkrat sredi noči ustavili ob ognju, ki je pregrel premrle ude in slišali razlago, zakaj pohod po poteh Cankarjevega bataljona organizirajo ponoči. Zato, da nas kdo ne bi videl, zato, ker smo imeli zadnja leta ablast in ne oblasti in se v času, ko so prihajali oni strici iz Argentine in od rimske kurije poslani slovenceljčki, nasploh ni bilo primerno širokoustiti, da smo zmogli od Pasje ravni do Dražgoš. Od oziroma iz Litije do Čateža ali pa od Poncija do Pilata že in od Vatikana do Jeruzalema tudi, tole z Dražgošami pa ne govorit naprej.
Ob desetinvečurnem pohodništvu, ko se najbolj strma navkrebrnina prihrani za konec in se sopihanje sprevrača v naveličano hropenje, kamor posijejo prvi sončni žarki, sledi še en ovinek, no, za njim še eden, pa resnici na ljubo še trije, pa se naposled odprejo pred nami – Dražgoše. Vasica, prilepljena v breg, da trzneš, kdaj bo spolzela proti Železnikom. Pa dvo- ali ševečglavi Ratitovec, nato pa na nekakšnem optičnem sedelcu, kot bi se nekdo zajebaval iz poštenih planincev – Triglav. Je res tako visok, da se od povsod vidi? Iz Dražgoš se.
Takole bi rad letošnje leto še enkrat stopil na pot, kjer nas je bilo pred dvema letoma več kot 530 in manj kot 540. Ker je ablast prepustila oblast oblasti, je verjeti, da se bo bataljonu prostovoljno pridružil še kakšen nadebudnež, ki je pred letom še škilil proti ministrantskim vrstam. Zanima pa me, kje je najti kakšen podatek več o letošnji prireditvi in če se bo pohoda po poteh Cankarjevega bataljona, ki bo na sporedu čez teden dni, udeležil še kakšen soborec iz TF, da bomo potem skupaj pisali nove stavke epopeje z naslovom Smrt fašizmu - hoja narodu?
Ker je edina priložnost, da jamram v družbi več kot dvajsetih soljudi hkrati le, ko sem v übermarketu ali na kolesarski, če ne tekaški masovki,je odločitev za pohod po poteh bataljona, imenovanega po najuspešnejšem pisatelju, ki se je doslej rodil na Vrhniki, malone osebno polzgodovinska. O točno tej hoji sem kolebal že kakšna tri desetletja, ker je bil moj stari ata Tigrovec in sem preko njegovih primorskih principov izvedel, da so bili beli barabe, rdeči prav tako navihani, fašisti pa edino primerni za metek v čelo in nič drugega. V kategorijo slednjih spada še nekaj podvrst lumpov iz obdobja 1939 do 1945, ki so se po naših logih kotili spet po 1991, a o tem kdaj drugič!
Pred dvema letoma je napočil januar, ko je moj najboljši popotni sodrug pomislil, da bi moji načrti pa vendarle ostali na planem. In sva šla! Takole vam razložim podzvezdno pohajanje prek Jelovice: Pohodnik, ki je bil tiho, je imel toliko več možnosti, da je poslušal besedovanje pred- in zahodnikov. Kot da bi bil na terasi babilonskega stolpa, ustvarjenega izključno iz vseslovenskih zidakov. Sem dvajset minut vlekel na uho poljudnoznanstveni traktat o konjih in njih navadah po gorenjsko, dva Ortokorošca sta besedovala o štih pa ttih maratonskih preizkušnjah. Mimogrede, koroška grta in dlta v resničnem doživetem pogovoru presega vsak vic, s katerim se pametnjakoviči skušamo nekoliko posmehniti govorici ljudi iz dežele Tine Maze. Sem ter tja sem zaslišal lenobne prekmurske besedne meandre, dolenjščina je tako in drugače svetovni jezik, ob eni izmed govoric pa se mi je zdelo, da njena nenavadnost presega vse meje – morda je bila celo zahodno zamejska.
In še: Če verjamete ali ne, sredi noči, trde kot kamen, smo na odročnih poteh, namenjenih še marsičemu poleg hoje, recimo vožnji z vozili na motorni pogon, srečali avtomobilista – in iz naših vrst je padalo po njem: »Lej ga kretena, sred noči se voz!« Kretenovo mnenje o petstoterici, ki odročnost premaguje pohodniško, je bilo verjetno prepolno razumevanja. Morda sočutja, nikakor pa ne srda.
Smo se enkrat sredi noči ustavili ob ognju, ki je pregrel premrle ude in slišali razlago, zakaj pohod po poteh Cankarjevega bataljona organizirajo ponoči. Zato, da nas kdo ne bi videl, zato, ker smo imeli zadnja leta ablast in ne oblasti in se v času, ko so prihajali oni strici iz Argentine in od rimske kurije poslani slovenceljčki, nasploh ni bilo primerno širokoustiti, da smo zmogli od Pasje ravni do Dražgoš. Od oziroma iz Litije do Čateža ali pa od Poncija do Pilata že in od Vatikana do Jeruzalema tudi, tole z Dražgošami pa ne govorit naprej.
Ob desetinvečurnem pohodništvu, ko se najbolj strma navkrebrnina prihrani za konec in se sopihanje sprevrača v naveličano hropenje, kamor posijejo prvi sončni žarki, sledi še en ovinek, no, za njim še eden, pa resnici na ljubo še trije, pa se naposled odprejo pred nami – Dražgoše. Vasica, prilepljena v breg, da trzneš, kdaj bo spolzela proti Železnikom. Pa dvo- ali ševečglavi Ratitovec, nato pa na nekakšnem optičnem sedelcu, kot bi se nekdo zajebaval iz poštenih planincev – Triglav. Je res tako visok, da se od povsod vidi? Iz Dražgoš se.
Takole bi rad letošnje leto še enkrat stopil na pot, kjer nas je bilo pred dvema letoma več kot 530 in manj kot 540. Ker je ablast prepustila oblast oblasti, je verjeti, da se bo bataljonu prostovoljno pridružil še kakšen nadebudnež, ki je pred letom še škilil proti ministrantskim vrstam. Zanima pa me, kje je najti kakšen podatek več o letošnji prireditvi in če se bo pohoda po poteh Cankarjevega bataljona, ki bo na sporedu čez teden dni, udeležil še kakšen soborec iz TF, da bomo potem skupaj pisali nove stavke epopeje z naslovom Smrt fašizmu - hoja narodu?
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---
sicer bolj jedrnato, a zadovoljuje:
